zgodba
Osemletna Nelly po izgubi ljubljene babice staršem pomaga izprazniti materin dom iz otroštva. Raziskuje bližnji gozd, kjer si je njena mama Marion nekoč zgradila hišico na drevesu, o kateri je Nelly toliko slišala. Nekega dne mama nenadoma odide. Kmalu zatem Nelly v gozdu sreča deklico svoje starosti. Gradi hišico na drevesu in ime ji je Marion.
iz prve roke
»Mala mama temelji na zelo preprosti ideji: srečanju in prijateljstvu med deklico in njeno mamo kot otrokom. Zamisel sem raziskovala, kot bi bila v njej nekakšna čarobna moč. Občutek sem imela, da razmišljam o novi matrici; da zgodba pripada vsem in da bom le podala svojo intimno interpretacijo. Predstavljati si sebe v odnosu s staršem kot otrokom je misel, s katero se lahko vsakdo poigrava, sanja svojo zgodbo, na novo odkriva razmerje. To je stroj za intimnost, ki nima meja. Pri razvijanju ideje sem resnično uživala, zdela se mi je ganljiva in zabavna. Upam, da je to navdušenje čutiti tudi v filmu. /…/ Mala mama je nov prispevek k zgodbam o potovanju skozi čas. To je intimno popotovanje, pri katerem ne gre za prihodnost ali preteklost, temveč za nekakšen skupni čas. Potovanje brez časovnega stroja ali vozila. Stroj je film sam, natančneje njegova montaža. Ta like teleportira in jih ponovno združi. /…/ Otroci so v zadnjih letih doživeli ogromno kriz in skupinskih stisk. Čeprav jih politični voditelji nikoli niso uradno nagovorili, so čutili in slišali vse. Pomembno se mi zdi, da jih vključimo, jim pripovedujemo zgodbe, jih opazujemo, z njimi sodelujemo. /…/ Film sem si zamislila kot izkušnjo, ki bi jo odrasli in otroci doživeli skupaj. Namenjen je združevanju, saj mladim in starim ponuja enake možnosti za sodelovanje in občutenje. Omogoča jim nekakšen skupni prostor igre, kot obema junakinjama. Izumiti skuša novo obliko kroženja med generacijami in telesi. Zato je zasnovan za kino. Gre za skupinsko, fizično izkušnjo. Upam, da bodo ljudje ob odhodu iz kinodvorane drug drugega videli drugače.«
– Céline Sciamma
portret avtorice
Céline Sciamma se je rodila leta 1978 v pariškem predmestju Cergy-Pontoise. Na univerzi Nanterre je magistrirala iz francoske književnosti, na filmski šoli La Fémis pa diplomirala iz scenaristike. Na mednarodno filmsko prizorišče se je prebila že s prvencem Vodne lilije (Naissance des pieuvres, 2006), intimno lirično pripovedjo o treh najstniških dekletih, ki prvo ljubezen doživljajo na zelo različne načine. Film, ki je bil premierno prikazan v sklopu Posebni pogled na festivalu v Cannesu, je med drugim prejel prestižno priznanje Louisa Delluca in tri nominacije za nagrado cezar. Sledila je Pobalinka (Tomboy, 2011), še ena tenkočutna pripoved o tegobah odraščanja in vprašanju spolne identitete, tokrat iz perspektive desetletne deklice. Film je odprl sekcijo Panorama Berlinskega filmskega festivala in požel navdušenje tako pri kritikih kot pri občinstvu. Tudi v svojem tretjem celovečercu Banda punc (Bande de filles), ki je leta 2014 odprl sekcijo Štirinajst dni režiserjev festivala v Cannesu, je Céline Sciamma spremljala odraščajočo mladenko, ki išče svojo identiteto, razpeta med lastnimi željami in pričakovanji družbe. V Kinodvoru smo si nazadnje lahko ogledali Portret mladenke v ognju (Portrait de la jeune fille en feu, 2019), intimno, čutno zgodovinsko romanco, v kateri je režiserka znova ujela trenutek osvobajanja ženske identitete – tokrat zaklenjene v zatohle patriarhalne kodekse 18. stoletja. Film je med drugim prejel nagrado za najboljši scenarij v Cannesu.
kritike
»Pravljična drama, ki otrokom sporoča, da so bili tudi njihovi starši nekoč otroci, staršem pa, da tudi otroci znajo razmišljati odraslo.«
– Tina Bernik, Najboljši filmi v 2021, Ekran
»‘Kaj bi storil Miyazaki?’ je bila menda režiserkina ustvarjalna mantra, in v njenih kreativnih odločitvah je resnično mogoče čutiti brezčasno energijo najboljših del Studia Ghibli. Naj boste stari šest ali šestdeset let, ta osupljivo pronicljiva in presunljivo upanja polna filmska pesem vam bo pretresla srce, razširila pogled in razvedrila duha, celo medtem, ko si boste brisali solze.«
– Mark Kermode, The Observer
»Mala mama Céline Sciamma je velik film. Dejstvo, da so tako njegov format kot protagonistki /…/ ‘majhni’, ne spremeni ničesar. Nasprotno, prav zaradi te zavestne diskretnosti ‘malega filma’, ki jo nakazujeta že naslov in trajanje, zaradi značaja miniature, postane ta otroška zgodba večja in veliko bolj izstopajoča od režiserkinih prejšnjih del.«
– Camille Nevers, Libération
»Iz zaščitniške intimnosti tega dela, ki se zdi posneto na skrivaj – kot vse, kar počnejo otroci –, vznikne nekaj veliko večjega: drznost filma, ki potuje skozi čas in prepleta življenjska obdobja, katerih vrstni red, kot lahko potrdi vsak, ni tako ustaljen … /…/ Režiserka skozi svoji junakinji prikazuje ženski odnos v zrcalni podobi. A tokrat gre za ponovno izumljanje odnosa med materjo in hčerko. Zrcalo, ki se na začetku filma razbije, se nato čarobno sestavi na drugačen način. /…/ Mala mama je osupljiv in občudovanja vreden film, ki govori o žalosti, tolažbi, ločitvi in ponovni združitvi, to pa počne z veliko skromnosti in nič manj strasti.«
– Frédéric Strauss, Télérama
»Potreben je bil pogled Céline Sciamma, da je iz filma, posnetega iz otroške perspektive, nastalo fantastično, celo metafizično delo. Režiserka in scenaristka v vseh svojih delih raziskuje meje svobode likov glede na stanje v družbi. Njen peti celovečerec Mala mama je poln čiste filmske magije, saj avtorica brez posebnih učinkov doseže, da začnemo verjeti – ne v bližnja srečanje ‘tretje vrste’, temveč ‘druge matere’.«
– Clarisse Fabre, Le Monde
»Ali ni kino idealen kraj za predajanje čustvom, ki jih poraja preteklost?«
– Benoît Basirico, Bande à part
»Majhen, a dragocen film.«
– Yann Tobin, Positif
»Film Céline Sciamma med drugim uteleša iskrivo preprosto rešitev uganke ustvarjanja v razmerah lockdowna: če okoliščine zahtevajo zmanjšanje obsega, približaj kamero. Mala mama je droben, zamrznjen trenutek v času, povečan pri visoki ločljivosti, dokler mikroskopsko ne postane gigantsko, skrivnost otrokove ljubezni do matere pa skrivnost vsake ljubezni.«
– Jessica Kiang, Sight & Sound
»Nobenega dvoma ni, da Nelly in Marion živita v različnih časovnih obdobjih (vsaka v ‘svoji’ hiši), da lahko skupaj preživita le kratek čas (treba je odrasti) in da druga drugo ne bosta nikoli dovolj poznali (starši in otroci nikoli ne živijo v istem svetu), toda obenem tudi ni nobenega dvoma, da ima film več različnih koncev, a pokaže nam le enega. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Ta na prvi pogled mistična zgodba,, ki jo režiserka podaja z minimalističnimi sredstvi, s skoraj gledališko okleščenimi dialogi, rezi, premolki in zamolčanji, brez patetike in filmične ‘estetike’, znotraj koščka jesenske narave, lepe, a poslavljajoče se, znotraj ene hiše, zdaj naseljene, zdaj zapuščene, je nadvse previdno stkana zgodba o transgeneracijskih povezavah, očitnih in skritih, včasih nevidnih, o razhodih in ponovnih srečanjih onkraj stvarnega, v spominih, skozi predmete, navade, odzive. Je tudi pripoved o tem, da lahko ne le mama najde sebe v hčerki, ampak tudi hčerka v svoji mami najde otroka, s katerim morda zakrpa prazna mesta odnosa.«
– Tanja Lesničar Pučko, Dnevnik