zgodba
Maggie je živahna in pragmatična tridesetletna Newyorčanka, ki preprosto nima sreče v ljubezni. Odloči se, da bo postala samska mati. Toda njen načrt se kaj hitro spremeni, ko nenadoma spozna Johna, profesorja antropologije, ki se trudi napisati svoj prvi roman. Maggie se v Johna na vrat na nos zaljubi. Toda John je nesrečno poročen z ambiciozno Georgette …
Duhovita romantična komedija Rebecce Miller ponudi prisrčen in sofisticiran pogled na zamotano drobovje sodobnih ljubezenskih zvez.
iz prve roke
»Vedno so me preplavili lepi občutki, če se je občinstvo ob mojih filmih smejalo. Povečini je šlo za drame, zdaj pa sem si mislila, da bi lahko prevesila tehtnico. Tudi v tem filmu je nekaj drame, a mnogo več je komedije. Starejša ko sem, več ko izkusim življenja, večjo potrebo čutim po humorju. Mislim, da komedijo močno potrebujemo. Biti sposoben smejati se samemu sebi in opazovati svet s humorjem je zelo hvaležen način življenja. Ko zorim kot oseba in umetnica, spoznavam, kako globoka je lahko komedija. Prepustila sem se svoji želji, da ljudi s filmom osrečim. /…/ Listala sem po raznih knjigah. Iskala sem nekaj, kar bi dišalo po New Yorku in bi bilo res smešno. Nato sem se seznanila s Karen [Rinaldi] in prebrala njeno zgodbo v zgodbi, ki je bila sijajna predloga za scenarij.«
– Rebecca Miller
portret avtorice
Rebecca Miller (1962, Roxbury, Connecticut), hčerka slovitega dramatika Arthurja Millerja, je neodvisna ameriška filmarka in igralka. Filmi, ki jih režira po lastnih scenarijih, so ji prinesli vrsto nagrad s filmskih festivalov. Na festivalu Sundance in Bruseljskem festivalu fantastičnega filma je bil nagrajen režijski prvenec Angela (1995). Romantična drama Personal Velocity (2002), posneta po režiserkini zbirki kratkih zgodb, ji je v Sundanceu prinesla veliko nagrado žirije in prejela še nagrado za najboljšo fotografijo. Sledila sta drama The Ballad of Jack and Rose (2005) in film Burno življenje Pippe Lee (The Private Lives of Pippa Lee, 2009), prav tako posnet po lastnem romanu. S slednjim je Millerjeva že nakazala premik od resnejših dram literarnega pridiha k samosvoji romantični komediji, ki se ogne konvencijam in klišejem studijskih izdelkov. Ta pristop je doslej najbolj izpilila prav v filmu Maggie ima načrt.
kritike
»/…/ Gerwigova z naravnost avtorskim pristopom podeli vsaki svoji vlogi prepoznaven pečat. Ona je tista, ki vodi predstavo, in filmi le podkrepijo njen talent. Maggie ima načrt je videti in slišati kot kopica igralkinih filmov, združenih v eno, kar je njegova velika odlika in še zadnji dokaz, da Gerwigova resnično poseduje svoj žanr – newyorško screwball komedijo o muhastih avanturah živahne mlade ženske. Tokrat se njene prigode začnejo pri prebrisano zavajajočem naslovu. /…/ Glavni dovtip filma Maggie ima načrt je v tem, da ga Maggie večino filma pravzaprav nima. Millerjeva vodi svoj material lahkotno, toda očitno ima žilico za živahen dialog pretirano izobraženih newyorških intelektualcev, ki mu danes ni kos niti Woody Allen. /…/ Gerwigovo postavi v središče razgibane zgodbe preprostih tem, ki spolzi mimo tako gladko in lahkotno, da njenih pomanjkljivosti niti ne opazite. Režiserkin izjemno bister scenarij je resnični načrt tega filma in igra Grete Gerwig ga tudi izvrši.«
– Eric Kohn, Indiewire
»Duhovit, neposreden in skrajno smešen Maggie ima načrt je tiste vrste bogata in večplastna mešanica drame in komedije, ki se izkaže za redko izjemo: obema žanroma zadosti v popolnosti, z enako mero in nadvse zadovoljivo.«
– Kevin Jagernauth, The Playlist
»Resno prismuknjena komedija Rebecce Miller je ameriški film, ki mestoma diši po francoski farsi. V svojih najboljših trenutkih se to razburkano delo, polno začinjenih duhovitosti, povzdigne v višave klasičnega Woodyja Allena.«
– Stephen Holden, The New York Times
»Greta Gerwig, Ethan Hawke in Julianne Moore ustvarijo nadvse prikupen trikotnik v nekonvencionalni romantični komediji Rebecce Miller. Po treh celovečercih, ki so nihali v kakovosti, skupna pa jim je bila nekakšna literarna resnost, se je Millerjeva leta 2009 s filmom Burno življenje Pippe Lee usmerila k romantični komediji. Njen najnovejši film Maggie ima načrt še odločneje naseli ta svet, a hkrati ohrani dovolj samosvojosti, da se izogne žanrskim konvencijam.«
– Dennis Harvey, Variety
»Vsi trije igralci v teku filma pridobivajo moč, deloma zato, ker se režiserkine prave namere razkrijejo šele nekje na polovici. Ker so ti liki nespametni, ne pa neumni, ustvarijo sofisticirano vrsto komedije.«
– Tim Grierson, Screen International
»Film je deloma vintage Woody Allen, deloma klasična screwball komedija o ponovni poroki, predvsem pa krepka predstava Grete Gerwig /…/«
– John DeFore, The Hollywood Reporter
»Nepredvidljiv in malce raztresen film. Toda prav zato je Maggie ima načrt takšna naslada.«
– Nigel M. Smith, The Guardian
»Maggiejin “načrt” trči ob realnost razširjene družine, moževe eks, moraste logistike, kariernih zastojev, nočnih frustracij, enoličnega življenja, banalnosti vsakdana in brisanja romantike, toda to stereotipno razočaranje – ta mučeniška deziluzija – je očitno natanko to, kar je hotela, natanko to, kar potrjuje njeno izvirno tezo, da moški niso zanjo. Usoda je le nesporazum – kot romantične komedije, ki patriarhatu dajejo seksapil.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Rebecca Miller (Balada o Jacku in Rose, Burno življenje Pippe Lee) je posnela film, ki ga lahko gledamo kot duhovito, mestoma pikro in ironično ljubezensko zgodbo o newyorških izobražencih – se pravi kot posodobitev nekdanjega početja Woodyja Allena – ali pa kot poglobljen in pronicljiv pretres sodobne ženskosti in zlasti moškosti. /…/ Maggie ima načrt je pripoved o moškem, ki ga je ženska emancipacija zazibala v lenobno pasivnost in ki zataji takoj, ko razmere od njega prvič zahtevajo – daleč od odločnosti – eno samo samcato odločitev.«
– Dušan Rebolj, Nedeljske novice
»Avtorici, uveljavljeni režiserki, scenaristki in pisateljici že od samega začetka kariere uspeva ustvarjati dela, ki nam ponujajo najboljše od obeh svetov. Na eni strani produkcijsko dovršeno žanrsko delo, na drugi strani pa izrazit avtorski osebni pečat. /…/ Toda nadvse posrečen in svež je tudi njen pristop h konvencijam žanra, saj v zgodbi, ki nam predstavi mlado Maggie, žensko ki ima načrt dobiti moškega, ki jo bo oplodil in ga nato zavreči, ne sledi utečenim smernicam žanra, razvijajočemu se odnosu med moškim in žensko, pač pa se raje preko izrazite časovne elipse posveti razvoju razmerja med dvema ženskama, med Maggie in Georgette, ambiciozno ženo Johna, moškega s katerim je Maggie zanosila. Rebecca Miller na ta način v kontekstu izrazito normativne in h konvencijam zavezane produkcije ustvari posrečeno nekonvencionalno, sveže in inventivno žanrsko delo, ki ga je pravi užitek gledati.«
– Denis Valič, RA ARS