zgodba
Poletje 1987 je in svežepečeni, nekoliko zadrgnjeni diplomiranec James Brennan nestrpno pričakuje svoje sanjsko popotovanje po Evropi. Ko mu starši sporočijo, da mu počitnic ne morejo plačati, Jamesu ne preostane drugega, kakor da se zaposli v krajevnem zabaviščnem parku. Namesto nemškega piva, svetovno znanih evropskih muzejev in mamljivih Francozinj bodo njegove dneve zapolnjevali tečni očetje, plišasti medvedki in kričeči otroci, »zadeti« od sladkorne pene. A scenarij najslabšega mogočega poletja se zasuka v razburljivo dogodivščino, ko na najbolj nepričakovanem kraju spozna ljubezen.
Komedija o odraščanju, v kateri se režiser skozi zgodbo mladeniča, ki se spopada z lekcijami življenja in ljubezni, v zabaviščnem parku nostalgično spominja osemdesetih let 20. stoletja.
iz prve roke
»Nekoč sem bil zelo naiven mladenič, poln romantičnih iluzij. Spominjam se, kako rad sem imel svoje prvo dekle. Videl sem jo takšno, kakršna je bila, in to je bila resnična sprememba v mojem dojemanju razmerij. Mislim, da sem le postal nekoliko sentimentalen in nostalgičen, ker sem se družil z mladimi ljudmi. Zdelo pa se mi je, da bi bilo zabavno posneti zgodbo, tako da bi bila hkrati naturalistična in grenko-sladka.«
Greg Mottola, režiser in scenarist
portret avtorja
Greg Mottola (letnik 1964) študira film na univerzi Columbia, kjer so njegovi učitelji med drugim Sidney Lumet, David Mamet in George Roy Hill. Leta 1997 zrežira celovečerni prvenec The Daytrippers, ki naleti na izjemno pozitiven kritiški odziv, vendar žal v preozkih krogih, da bi Mottola lahko nemoteno nadaljeval filmsko kariero, zato se nekaj let udinja kot režiser televizijskih nadaljevank. Na velika platna se vrne šele desetletje pozneje s filmom Super hudo (Superbad), ki nemudoma obvelja za novodobno klasiko žanra komedije. Lunapark je avtorjev tretji celovečerni film.
kritike
»Čeprav bi ob omembi naslova ameriškega filma Super hudo (Superbad, 2007), ki smo si ga lahko pred časom ogledali tudi pri nas, mnogi pomislili, da gre za kakšno stupidno najstniško komedijo – kot tak je bil film nenazadnje tudi oglaševan –, pa je Mottolin drugi igrani celovečerec iskriva, inteligentno duhovita in iskrena ‘dramedija’, komična drama o ameriških najstnikih. /…/ Mottola je z Lunaparkom potrdil, da je eden redkih mlajših režiserjev, ki kljub koketiranju s hollywoodskimi studii ohranja lastno avtorsko integriteto.«
Denis Valič, Delo
»/…/ neodvisna komedija, ki jo s svojimi dialogi in igro lahko postavimo ob bok filmom, kot sta Naša mala mis ali Juno.«
Mojca Bešter, Reflektor
»Režiser Greg Mottola, avtor čudovitega filma Super hudo, se vrača z zgodbo, ki je še bolj topla in nekoliko bolj pritajeno smešna.«
Roger Ebert, Chicago Sun-Times
»Lunapark sem videl že dvakrat in obakrat me je navdahnil z občutki veselja, žalosti in globokega hrepenenja po nepovrnljivi preteklosti. Morda projiciram preveč lažne nostalgije v ta skromen, vendar nadvse ganljiv generacijski film o odraščanju, če ne kar v osemdeseta leta na splošno. Mogoče pa ste takrat preprosto morali biti tam.«
Scott Foundas, The Village Voice
»Kot sladka in obenem pronicljiva romanca v dobi odraščanja je Lunapark za odtenek toplejši, za odtenek bolj smešen in predvsem neprimerno bolj iskren kot dvajset ali trideset filmov na isto temo, ki ste jih videli v zadnjem času.«
Michael Phillips, Chicago Tribune
»Zahvaljujoč neverjetno spretni režiji Grega Mottole filmu uspe v celoti zaobjeti ves absurd in tegobe zorenja v odraslost, pri čemer nikdar ne popusti skušnjavam vulgarnega humorja.«
Ann Hornaday, The Washington Post
»Neskončno šarmantna romantična komedija.«
David Denby, The New Yorker
»Na neki čudežen način se zgodbe o odraščajočih mladeničih nikoli ne postarajo, zlasti če so pripovedovane s takšno toplino in inteligenco, kakršno premore Lunapark.«
A.O. Scott, The New York Times