zgodba
Nekega večera ob koncu poletja Louise ugotovi, da je zadnji vlak sezone odpeljal brez nje. Stara dama se nenadoma znajde povsem sama na praznih ulicah malega obmorskega letovišča. Vreme se naglo slabša in morje se začne nevarno dvigovati. Na videz krhka Louise se mora poleg tega spopasti še s svojimi spomini, ki ne bi mogli najti boljšega trenutka, da priplavajo na površje.
Nenavadna robinzonska pustolovščina, postavljena v zapuščeno obmorsko letovišče, je poetična meditacija o samoti in minevanju, predvsem pa hvalnica življenju, svobodi in novim začetkom.
iz prve roke
»Louise pozimi je brez dvoma moj najbolj intimen film /…/. Obmorske vile v Normandiji, kjer sem nekoč letoval tudi sam, se do danes niso dosti spremenile. Še vedno predstavljajo tisto vrsto brezskrbnih počitnic, ki so odmaknjene od težav ostalega sveta. Obstajajo v nekakšnem brezčasnem prostoru, kjer se zgornjega sloja še niso dotaknile eksistencialne muke, kakršni sta staranje ali dvigovanje morske gladine … Za protagonistko sem si moral zamisliti žensko, ki bi se ujemala z navidezno krhkostjo tega malega mesteca – ki pa tako kot ona nato izkaže izjemno vzdržljivost. Louise je brezčasna. /…/ [Film je] slavospev trdoživosti, slavospev življenju … Kako izkoristiti banalen in neprijeten dogodek, da bi znova premislili o svojem življenju in iz njega naredili nekaj pozitivnega. [Louise je] Robinson Crusoe, ki odpre vrata in okna, namesto da bi se zaprl za barikade. /…/ Film je nedvomno zaznamovala moja ljubezen do slikarstva in grafike z začetka dvajsetega stoletja, pa tudi do slikarjev, kakršna sta Jean-Francis Auburtin in Henri Rivière, ki sta znala na papirju pričarati posebno obmorsko vzdušje /…/.«
– Jean-François Laguionie
portret avtorja
Jean-François Laguionie (1939, Besançon) je prve animirane filme ustvarjal pod mentorstvom slovitega Paula Grimaulta, leta 1979 pa ustanovil lasten studio. Za svoje filme je prejel številne nagrade, med drugim veliko nagrado v Annecyju leta 1965 in zlato palmo za najboljši kratkometražec v Cannesu leta 1978. Na Animateki smo si lahko pred leti ogledali njegov kritiško priznani celovečerec Slika (Le Tableau).
Več na avtorjevi uradni strani: http://laguionie.com/
kritike
»Francoski cineast je ustvaril zrelo in globoko človeško zgodbo /…/. Kljub zadržkom, ki jih imajo številni odrasli gledalci do animiranih filmov, bo Laguioniejev pretanjeni, nežni, poduhovljeni, večplastni in poetični film ganil gledalce vseh starosti. /…/ Louise pozimi je zgodba o spominih, plimovanju, smrti, samoti, preživetju in še o marsičem. Kot je rekel režiser /…/: ‘To je film o življenju, ampak težko ga je zreducirati na eno samo idejo.’ /…/ Dominique Frot, ki Louise posodi svoj značilni, raskavi glas (in ki jo poznamo iz filmov Oče mojih otrok Mie Hansen-Løve in The Smell of Us /…/ Larryja Clarka), napolni to toplo, humano zgodbo z ostrino in značajem. Ali je Jean-François Laguionie s tem skromnim animiranim filmom uspel ujeti samo bistvo življenja – tisto, kar nas plaši, pretresa, vznemirja in spravlja v smeh? Odgovor: kmalu v kinu.«
– Aida Amasuno Martín, Cineuropa
»/…/ film je nepričakovano veder. S svojim humorjem, tiho odločnostjo in odsotnostjo vsakršnega strahu pred prihodnostjo je Louise naravnost očarljiva – Robinson Crusoe z biserno ogrlico in slamnikom.«
– Wendy Ide, Screen Daily
»Laguioniejevo poetično in drzno delo (koliko animiranih filmov pa ima za glavnega/edinega protagonista starko?) je kot portret pozabljene ženske, ki med klatenjem po praznem letoviškem mestu potuje skozi preteklost, alegorija o mukah in bolečinah staranja. A hkrati govori tudi o tem, kako moramo – če hočemo odkriti, razumeti in sprejeti samoto ter same sebe – odstraniti hrup, smeti in motnje, ki nas obkrožajo vsako minuto vsakega dneva. Kajti – sprijaznimo se – s tega sveta bomo vsi odšli tako, kot smo prišli: sami.«
– Chris Robinson, »Najboljše indie animacije leta 2016«, Sight & Sound
»Impresionistični akvarelist ustvari nežno melanholično vzdušje, ki na trenutke spominja na filme Jacquesa Tatija.«
– Philippe Lagouche, La Voix du Nord
»Čar filma se skriva v subtilni skrivnostnosti, ustavljenem času, prežetem s spomini in sanjami. Ta občutek večnosti, lebdenja, izvira tudi iz risbe Jean-Françoisa Laguionieja. V času, ko se vsi svetovni studii naslajajo ob barvah in tehnologiji, ta dedič Paula Grimaulta s pasteli in gvašem ujame esenco nekega življenja in pokrajine. Tekstura papirja, tekstura peska, življenje, obarvano z rumenim zimskim soncem in modrinami, prelivajočimi se v sivine valov: vsaka slika utripa z življenjem.«
– Guillemette Odicino, Télérama
»Laguionie je v svojih delih vedno slavil ‘nepomembne’ stvari, s pomočjo katerih se – kot se je lepo izrazil njegov producent Jean-Pierre Lemouland – ‘potopi v svoje notranje morje’.«
– Bernard Génin, Positif
»Mojstrovina, himna življenju in svobodi.«
– Nathalie Simon, Le Figaro
»Kvintesenca Laguioniejeve umetnosti /…/.«
– Thierry Méranger, Cahiers du Cinéma