zgodba
Ko tovarno igrač na podeželju čez noč zaprejo, začnejo delavke, ki so izgubile delo, razpravljati o tem, kako unovčiti odškodnino. Ali naj odprejo picerijo? Obupana, malce zaostala Louise ima boljšo idejo – predlaga, da bi z denarjem najele morilca za šefa, ki je brez vsakršnega opozorila zaprl njihovo tovarno. Pogodbo »podpišejo« z Michelom, nesrečnim in paranoičnim varnostnikom, ki ne zmore ustreliti niti psa, kaj šele človeka, in ki izrablja na smrt bolne ljudi, da opravljajo njegove umazane posle. Louise in Michel naj bi se maščevala kapitalizmu, a njun največji sovražnik je narava, ki se je grdo poigrala z njuno usodo.
Kaotična črna komedija z nadrealističnim pridihom, posvečena istoimenski francoski anarhistki iz 19. stoletja in osredotočena na družbene manjšine, se z nizanjem grotesknih komičnih skečev in alternativno rokovsko glasbeno kuliso lahkotno pomika med perverzijami življenja.
iz prve roke
»Mnogi so se ob našem filmu zgražali, češ da sva šla z umorom lastnika tovarne predaleč. A ozrimo se za trenutek v zgodovino filma in prikličimo v spomin vse tiste vesterne, v katerih nastopa zlobni rančer, ki se okorišča in bogati na račun malih kmetov. Če so se mu ti uprli in ga ubili, to ni šokiralo nikogar, celo navdušeni smo bili nad tem. Danes pa večini misel na razredni boj, ki za popravo krivic žrtvuje izkoriščevalskega lastnika, ni več domača, dojemajo jo kot rušitev kulturnega spomenika ali celo zvonika cerkve, skratka kot neki vandalski akt. S filmom sva hotela le opozoriti, da moramo še posebej v časih, kakršni so ti, v katerih živimo, razrednemu boju znova dati pomen.«
Gustave de Kervern, Benoît Delépine
portret režiserjev
Gustave de Kervern se je rodil leta 1962 na Mauritiusu, Benoît Delépine pa leta 1958 v Parizu. Oba sta svojo pot začela pri televiziji, kjer sta se tudi prvič srečala. Sodelovala sta pri programu Grolandsat, precej liberalni produkciji, ki jima je omogočila, da sta domišljala in preverjala nove narativne tehnike. Njun prvi celovečerec je komična drama Aaltra iz leta 2004, s katero sta mednarodno javnost takoj opozorila nase in za film prejela več festivalskih nagrad. To ju je spodbudilo, da sta se odločila za nadaljnje sodelovanje. Tako je leta 2006 sledila metafizična, absurdna in nadrealistična komedija Avida, ki je bila premierno predstavljena na festivalu v Cannesu. Louise-Michel je njuno tretje celovečerno delo. Njune filme odlikuje specifičen občutek za črn humor, pomešan s socialno občutljivostjo; gre za zmagovito kombinacijo, na vso moč sorodno legendarnemu stripovskemu serialu Alan Ford.
kritike
»Film Louise-Michel je posvečen Louise Michel (1830–1905), sloviti francoski – preganjani, zapirani, izganjani – anarhistki in revolucionarki, »rdeči devici«, junakinji Pariške komune … toda Louise in Michel, junaka filma Louise-Michel, sta anarhista nove dobe, v kateri Pariška komuna ni več mogoča, ali bolje rečeno – Louise in Michel izgledata kot karikaturi tega, kar je ostalo od Pariške komune. /…/ Louise in Michel potrkata na vsa vrata, na recesijo, kopičenje neenakosti in nepravičnosti, pohlepno izkoriščanje, brezvestnost kapitala, antikorporativizem, antisocialnost sodobne družbe ipd., toda nihče jima ne odpre, pa ne zato, ker jima nihče ne bi hotel odpreti, ampak zato, ker na drugi strani ni nikogar, tako da jima preostane le lunatični, obešenjaški balet absurda, signal, da je ulični teater vse, kar je ostalo od utopije.« Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Ta strupeno sarkastična komedija je tako politično nekorektna, da jo bodo občutljive duše težko spravile po grlu. /…/ Kaj drugega sploh lahko pričakujemo od filma, ki se začne s komično sceno v krematoriju? Otvoritvena sekvenca, ki nima nobene vsebinske povezave z zgodbo, ki sledi, je tu le zato, da vzpostavi groteskno črnohumorno razpoloženje, ki prežema film, in pove nekaj malega o naravi revolucionarnega duha. Revolucionarji se ne dajo niti po smrti.« Špela Barlič, Pogledi
»/…/ glavni zastavek te objestno sarkastične komedije: z ‘norimi’ in ‘divje’ komičnimi dejanji iztrgati nekaj resnice iz patologije vsakdanjega kapitalizma. Del te resnice je, vsaj v tem filmu, tudi to, da kapitalizmu ‘ni mogoče’ najti alternative: umori njegovih nosilcev pač ne morejo biti alternativa, navsezadnje že zato ne, ker bi lahko šli v ‘neskončnost’ (ko ubijejo enega, direktorja tovarne, se izkaže, da ta ni bil pravi ‘krivec’, ker je tovarno že zdavnaj prodala neka korporacija, ki obstaja samo kot poštni nabiralnik).« Zdenko Vrdlovec, Dnevnik
»Louise-Michel je politično nekorektna črna komedija, absurdna in norčava, ostra in duhovita. Niti za trenutek ni polovičarska in na jeziku nima dlake, saj napada prav vse, kar se napasti da, ter se pri tem ne ozira ne na povprečni okus ne na pobožna razmišljanja lažnih moralistov. Tenkočutna ironija prehaja v satiro, trenutki skrajnega sarkazma se prelevijo v parodijo in nato grotesko. Čeprav se nam na trenutke morda zazdi, da imamo pred seboj delo, katerega edini cilj je norčevanje, pa že v naslednjem hipu trčimo ob prizore, ki nam ponujajo strašansko lucidne in ostre, neusmiljene komentarje naše dobe. Louise-Michel je huronska komedija, ki pa skozi vsako poro svojega ‘telesa’ srka duha družbene angažiranosti.«
Francesco Del Grosso, CineClandestino.it
»Anarhična norost, ki prežema črno komedijo režiserskega dvojca Gustave de Kervern in Benoît Delépine, v kateri spregovorita o odločitvi delavk neke tovarne, da najamejo poklicnega morilca in tako udejanjijo maščevanje delavskega razreda nad bogatimi in mogočnimi, prispeva k izostritvi revolucionarnega sporočila dela. S tem ko sta režiserja Kervern in Delépine svoje delo posvetila francoski anarhistki Louise Michel, sta svojo obešenjaško zgodbo umestila na ozadje družbeno-ekonomskega protesta proti krivicam, a njuno iskrivo posmehovanje ni prizaneslo niti samooklicanim borcem za okolje, zagovornikom zarotniških teorij in ilegalnim priseljencem. Avtorja ustvarita portret sodobne Francije, v kateri neenakopravnost in krivice ljudi pripravijo do tega, da se globoko spremenijo in/ali zanikajo lastno temeljno identiteto.«
Nick Schager, Slant Magazine