zgodba
Llewyn Davis skuša preživeti kot folk glasbenik v Greenwich Villageu leta 1961. S kitaro v roki in mačko na rami se potika po newyorških ulicah in spopada z vedno novimi, na videz nepremostljivimi težavami, od katerih si je marsikatero nakopal kar sam. Brez strehe nad glavo, brez denarja in brez plašča, ki bi ga varoval pred neusmiljeno newyorško zimo, je prepuščen na milost in nemilost svojim prijateljem in znancem. Pot ga vodi proti praznemu čikaškemu klubu, kjer ga čaka avdicija pri glasbenem mogulu.
Brata Coen poustvarita legendarno newyorško folk glasbeno sceno zgodnjih šestdesetih. Film, umeščen v Greenwich Village tik pred prihodom Boba Dylana, je portret mladega umetnika, ki se znajde na pravem mestu v napačnem trenutku. Velika nagrada žirije na zadnjem festivalu v Cannesu.
zanimivosti
Film opisuje trenutek, preden sta v New York prispela Bob Dylan in Phil Ochs; čas, ko si še nihče ni mogel predstavljati, da bo Greenwich Village kmalu postal središče velikega preporoda folk glasbe. To prehodno obdobje – preden so se začela šestdeseta, kakršna poznamo danes – je v svoje spomine ujel Dave Van Ronk, ena ključnih figur omenjene glasbene scene. Njegova knjiga The Mayor of MacDougal Street je bratoma Coen služila kot delni navdih pri ustvarjanju filma.
Izvršni glasbeni producent je oskarjev in grammyjev nagrajenec T Bone Burnett, znan kot kitarist Boba Dylana na turneji Rolling Thunder ter producent albumov Roya Orbisona, Elvisa Costella, Eltona Johna in Tonyja Bennetta. Z bratoma Coen je sodeloval že pri soundtracku za film Kdo je tu nor? (O Brother, Where Art Thou?), veliki prodajni uspešnici iz leta 2000. T Bone je k Llewynu Davisu povabil tudi Marcusa Mumforda, člana britanske folk-rock zasedbe Mumford & Sons.
V filmu lahko med drugim slišimo še neizdano verzijo pesmi Farewell, ki jo je Bob Dylan posnel leta 1964 za svoj legendarni album The Times They Are a-Changin’.
iz prve roke
»Vedno naju je zanimala glasba tega obdobja, tako imenovani folk preporod poznih petdesetih; glasba, ki je v Greenwich Villageu cvetela pred prihodom Boba Dylana. Obdobje je trajalo samo do zelo zgodnjih šestdesetih in večina ljudi ga ne pozna. /…/ Ta čas, ko so bili pevci obenem avtorji svojih skladb, je bil prelomen za tradicionalno folk glasbo. Poleg tega je takrat vladala nekakšna obsedenost z ‘avtentičnostjo’, ki se nama je zdela zanimiva, hkrati pa je imela svojo ironično plat. /…/ Mislim, da sta najina iskrena naklonjenost in spoštovanje do folk glasbe v filmu očitna. Nikoli nisva nameravala posneti parodije. Kar pa ne pomeni, da folk glasba nima svojih smešnih strani. /…/ Film pravzaprav nima zgodbe. Na določeni točki naju je to začelo skrbeti, zato sva si izmislila mačko.«
– Joel Coen, sorežiser in soscenarist
»Nekega dne je Joel rekel: ‘Kaj praviš, če bi se zgodba začela takole: pevca folk glasbe pretepejo na ulici za klubom Gerde’s Folk City.’ Razmišljala sva o prizoru in se vprašala: ‘Zakaj bi nekdo pretepel folk pevca?’. In tako sva začela pisati scenarij, ki bi razložil ta dogodek. /…/ Film sva si zamislila kot odisejo, v kateri glavni lik ne gre nikamor.«
– Ethan Coen, sorežiser in soscenarist
»Vse smo hoteli posneti v živo, hoteli smo narediti posnetke oseb, ki dejansko pojejo – nekakšen dokumentarec o dogodku. /…/ Vse, kar v filmu slišite, je Oscar, ki poje in igra natančno v tistem trenutku. V tem poslu sem že petdeset let in mislim, da se v zgodovini filma še ni zgodilo, da bi se kdo naučil celoten repertoar in ga nato v živo odigral pred kamero /…/ in to brez kakršnekoli pomoči tehnologije – povsem analogno. /…/ Film govori o pomenu glasbe in umetnosti na splošno. Zadnjih dvajset let je umetnost pod udarom tehnološke skupnosti. Ta jo je razvrednotila in prevzela vlogo umetnika v družbi. Namesto da bi vodili množico, naj bi ji umetniki /…/ sledili. Noben umetnik, vreden svojega denarja, pa ne bo sledil množici …«
– T Bone Burnett, izvršni glasbeni producent
portret avtorjev
Brata Joel in Ethan Coen (1954 in 1957, Minneapolis) že od svojega prvenca, nizkoproračunskega poklona filmu noir Krvavo preprosto (Blood Simple, 1984), veljata za dva izmed najpomembnejših in najbolj izvirnih ustvarjalcev ameriškega neodvisnega filma. Za svoje filme skupaj pišeta scenarije, jih producirata, od leta 2004 pa tudi skupaj režirata. Njuna dela vključujejo: komedijo v slogu Prestona Sturgesa Arizona junior (Raising Arizona, 1987); gangstersko dramo iz tridesetih Millerjevo križišče (Miller’s Crossing, 1990); nadrealistično satiro na Hollywood Barton Fink (1991, zlata palma za najboljši film, nagrada za najboljšo režijo in najboljšega igralca v Cannesu); caprovsko zgodbo o uspehu Hulahop (The Hudsucker Proxy, 1994); črnohumorno kriminalko Fargo (1996, oskar za najboljši izvirni scenarij in najboljšo igralko ter nagrada za najboljšo režijo v Cannesu); komedijo Veliki Lebowski (The Big Lebowski, 1998); sodobno bluegrass različico Homerjeve Odiseje Kdo je tu nor? (O Brother, Where Art Thou?, 2000, nominacija za oskarja za najboljši prirejeni scenarij, zlati globus za najboljšega igralca); črno-beli neo-noir Mož, ki ga ni bilo (The Man Who Wasn’t There, 2001, najboljša režija v Cannesu); priredbo romana Cormaca McCarthyja Ni prostora za starce (No Country for Old Men, 2007, štirje oskarji, tudi za najboljši film), po krivici prezrto trpko komedijo Zresni se (A Serious Man, 2009, dve nominaciji za oskarja) ter reinterpretacijo klasičnega vesterna in njun največji komercialni uspeh True Grit (2010, deset nominacij za oskarja).
kritike
»/…/ izvrstno narejena značajska študija, oplemenitena tako s komičnimi kot temačnimi nadrealističnimi vložki; neprizanesljiva študija mladega človeka, ki za razliko od nekaterih sodobnikov ne more preseči svojih številnih značajskih pomanjkljivosti in prevzeti nove identitete. /…/ In čeprav film prežema glasba, bodo morali gledalci, ki si obetajo film à clef z nekoliko fikcionaliziranami različicami rojevajočih se glasbenih zvezd, prilagoditi svoja pričakovanja. /…/ Čudna odisejada, ki med šviganjem in vijuganjem po opustošenih ulicah in uličicah človeškega stanja gledalca ves čas drži v stanju zbeganosti.«
– Tod McCarthy, The Hollywood Reporter
»V filmu bratov Coen zvoki zgodnjega preporoda folk glasbe šestdesetih napolnjujejo zrak kot nenavaden, opojen parfum. Llewyn Davis je drzno izvirno in zelo čustveno popotovanje skozi nočne klube Greenwich Villagea, turobno newyorško zimo in mučne poskuse nekega človeka, da bi uskladil svoje življenje in umetnost. /…/ Kakor sta storila že pri Bartonu Finku, umeščenem v Hollywood štiridesetih, sta brata Coen tudi tu izhajala iz resničnega časa in prostora ter ga vzela za svojega. Navdih sta črpala pri resničnih osebah in dogodkih, pri tem pa ostala zvesta le svoji bujni domišljiji. Rezultat je delo, ki se spretno ogne vsem težavam, značilnim za večino filmov, postavljenih v določeno obdobje (še posebej pa za večino biografskih filmov), in namesto tega ponudi igrivo, evokativno subjektivno resničnost. Morda bo gledalce pri filmu najbolj presenetila obilica tistega, česar je po mnenju nekaterih bratoma včasih primanjkovalo: globoke in srčne iskrenosti.«
– Scott Foundas, Variety
»Večplasten film, ki spretno menja ton, konča pa se kot temačna, magična in komična pravljica o misteriju sreče, dobrega in slabega.«
– Kent Jones, Sight & Sound
»/…/ film razkrije ves svoj čar (ta ima veliko opraviti z očarljivim Oscarjem Isaacom v naslovni vlogi, pa tudi s temačnimi toni, ki se skrivajo za suhim humorjem) v razpoloženjskem osrednjem prizoru, v katerem smo priča mefistovskemu srečanju z Johnom Goodmanom neke meglene noči na avtocesti proti Chicagu.«
– Daniel Fairfax, Senses of Cinema
»Brata Coen sta s pomočjo brezhibnega nastopa glavnega igralca spet poskrbela za navdušujoče večplastno značajsko študijo, ki ima veliko povedati o umetnosti, kompromisu in vseh tistih ambicioznih in upa polnih posameznikih, ki nikoli ne dočakajo svojega trenutka.«
– Tim Grierson, Screen Daily
»Llewyn Davis se zdi kot čista esenca [bratov Coen].«
– Nick Hasted, The Arts Desk
»Brata Coen prinašata melanholično, včasih kruto in pogosto zelo smešno alternativno različico glasbene zgodovine. Gre za izmišljeno zgodbo o poražencu v slogu ‘kaj-če’, ki nam morda lahko pove več o resnici, kot bi nam kdajkoli lahko povedala dejstva.«
– Dave Calhoun, Time Out London
»Briljantno napisan, čudovito odigran, s sijajno scenografijo in fotografijo. Prisrčen, žalosten in zabaven film o izgubljenem svetu folk glasbe, film, ki nas brez truda posrka v obdobje.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Llewyn Davis v podobi /…/ Oscarja Isaaca je morda najbolj živ in kompleksen lik, ki je nastal v domišljiji bratov Coen po Marge Gunderson.«
– Chris Cabin, Slant Magazine
»Brata Coen ustvarjata čisto svojo glasbo – zelo zabavno, globoko občuteno in navdušujoče čudaško.«
– Peter Travers, Rolling Stone
»Od trenutka, ko Llewyn Davis zapoje folk balado Hang Me, Oh Hang Me v z žarometi razsvetljenem oblaku dima v newyorškem Gaslight Café leta 1961, veš, da se boš v film zaljubil. Brata Coen vzameta upa polnega mladeniča ter ga z značilno mešanico melanholične ironije in suhega humorja podvržeta kapricam spretno zamišljene usode.«
– Kate Muir, The Times
»/…/ najbolj ganljiv film, kar sta jih brata Coen kdaj naredila.«
– Jonathan Romney, Film Comment
»Llewyn Davis ni manj pomemben film bratov Coen, kakršen se zdi na prvi pogled. /…/ Llewyn Davis, oda umetnosti zaradi umetnosti same, je najbolj nedolžen film v karieri bratov Coen, kar je v njunem primeru naravnost radikalen dosežek. /…/ Da, nedvomno gre za film bratov Coen – a tale je čisto druga zgodba.«
– Eric Kohn, IndieWIRE
»Llewyn Davis ni samo film bratov Coen, temveč bolj kot katerikoli drug njun film tudi približek pristnemu etnomuzikološkemu dokumentu. /…/ Coena sta /…/ svoji filmografiji dodala še en velik film.«
– Matic Majcen, Ekran
»Llewyn Davis je razmislek o naravi poraza in izgube, tišji, intimnejši in manj … gobezdav od večine filmov bratov Coen; v tem pogledu je bolj dedič filma A Serious Man kot pa Velikega Lebowskega. V rokah kakega drugega režiserja bi prav lahko bil razvlečena, brezciljna štrena brez pravega zapleta, a Coena najdeta način, kako z minimalnimi prijemi človeku zlesti pod kožo. Llewyn Davis se uvršča v sam vrh njunega opusa.«
– Ana Jurc, MMC RTV SLO
»Morda nima sreče, morda solo kariera ni zanj, morda bi moral igrati v bendu, morda je v napačnem mestu (vmes odide celo v Chicago), morda hoče preveč prehitro, morda ga ustavlja prehuda ravnodušnost sveta, morda preveč poje prihodnosti, morda preveč poje mrtvim, morda je preutrujen od misli na prihodnost, morda ga iskrenost dela nespremljivega in nepriljudnega, morda je preveč odvisen od tega ‘metafizičnega’ niča, morda je Bob Dylan njegova boljša verzija, morda pa je res le idiotski brat genija, ki je izginil, toda brata Coen se njegovemu mitomanskemu neuspehu posvetita s tako antinostalgično ljubeznijo, kot sta se v filmu Ni prostora za starce posvetila neuspehu Llewelyna Mossa. S tako antinostalgično ljubeznijo so se znali ameriški filmarji posvečati neuspehu v sedemdesetih, v času holivudske renesanse, Novega Hollywooda, recimo Robert Altman v Nashvillu ali pa v Privatnem detektivu, v katerem je Philip Marlowe (Elliott Gould), oni veliki luzer sedemdesetih, stalno iskal svojo mačko. Kot Llewyn Davis.« ZELO ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Brata Coen sta torej brez odstopanja od svoje definirane avtorske poetike in motivov ustvarila še eno novo, drobno mojstrovino, v kateri se z roko v roki prepletajo teorija kaosa, absurd, eksistencializem, portret prelomnega obdobja v zgodovini glasbe, karakterna študija osebnosti, razmišljanje o smislu umetniškega ustvarjanja in humanistična perspektiva. Skratka Llewyna Davisa lahko tako brez vsakega sprenevedanja uvrstimo ob bok njunim največjim filmom in med najboljše filmske dosežke letošnjega leta.«
– Matevž Jerman, Gremo v kino, RA Slovenija
»Če vas je kdaj zanimalo, kako je biti v koži umetnika, ki se s težavo prebija iz dneva v dan, vam brata Coen ponujata ekskluziven vpogled v to nezavidljivo izkušnjo. /../ Brata Coen sta v svoji maniri karikiranja outsiderjev in neprilagojencev ustvarila posebej neprijetno, a strašljivo realistično in sodobno okolje ter vanj pahnila svojega skrajno antipatičnega junaka. Zato uvodni akord Llewyna Davisa, ki začrta atmosfero in dinamiko filma, zveni do konca filma in naprej.«
– Tina Lešničar, Delo