zgodba
Mladi Leonard se po boleči razvezi in krajšem postanku v psihiatrični bolnišnici vrne v rodni Brooklyn, kjer ga zaskrbljena starša v upanju, da bo prebolel staro in našel novo ljubezen, predstavita simpatični družinski prijateljici Sandri. Leonard se medtem seznani z zapeljivo sosedo Michelle in se vanjo zagleda, a Michelle tudi sama trpi za posledicami neuslišanega ljubezenskega hrepenenja. Tako vznikne dramatičen ljubezenski trikotnik, v katerem trčijo, se premešajo in znova razločijo zaljubljenost, ljubezen, tradicija in modernost.
kritike
» /…/ depresivni, shizofreni, patološko rahločutni in asocialni Leonard je kot takšen popolna preslikava brezimnega pripovedovalca iz Belih noči Dostojevskega, ki so Grayu služile kot (resda ohlapna) literarna predloga, kar je še ena novost v opusu našega avtorja. In če pogledamo spisek filmov režiserjev, ki so se v preteklosti lotili iste zgodbe – to so predvsem Bele noči Luchina Viscontija (Le notti bianche, 1957) in Roberta Bressona (Quatre nuits d’un réveur, 1971) – zlahka ugotovimo, da gre natanko tu, zlasti pri Bressonu, iskati ključ za interpretacijo Ljubimk. In ne več v zadušljivih družinskih razmerah, konfliktu med željo in dolžnostjo ali avtentičnim portretom manjšinskih socialnih okolij, kot to površno ugotavlja večina kritik filma. V ospredju je skratka samo eno, motiv ljubezni, obdelan skozi optiko skorajda klasične melodrame, predvsem pa z zrelostjo, lastno največjim (naveza Dostojevski, Visconti, Bresson), kakršna je dandanes, vsaj v industrijskem filmu, popolnoma izkoreninjena in nadomeščena s produkcijo fantazem. Gray seveda ustvarja v radikalno drugačnem okolju in časih, da bi se po navdih zatekal k večnim omahovanjem Dostojevskega, malomeščanskemu svetobolju Viscontija in religiozni tesnobi Bressona, zato pa je njegova disertacija o ljubezni še vedno smrtno resna, formalno rigorozna, predvsem pa zaključena z iskreno vero v človeka in možnost ljubezni. Če se pri starih mojstrih Gray napaja s humanizmom stare šole, evropsko tradicijo pesimizma nato po avguštinovsko presega s povsem lastnim izmislekom. Kjer se je namreč sanjač Dostojevskega trpinčil z zatajevanim hrepenenjem, tudi zaljubljenostjo v napol vilinsko figuro skrivnostne ženske, ki sama hrepeni po nekom drugem (nedvomno doslej najboljša vloga Gwyneth Paltrow) in kot takšna predstavlja simbol po definiciji slepe, iracionalne zaljubljenosti, Gray v film podtakne še eno žensko, simbol pristne ljubezni, do katere pa se je treba prek izkušenj najprej dokopati in se nato zanjo zavestno odločiti.«
Jurij Meden, Ekran