zgodba
Patricia Highsmith (1921–1995) je tako kot njeni skrivnostni protagonisti živela dvojno življenje: pred družino in javnostjo je morala namreč vztrajno skrivati svojo spolno usmerjenost. Poleg znamenitih psiholoških trilerjev, kot sta Nadarjeni gospod Ripley in Strangers on a Train, je leta 1952 pod psevdonimom objavila tudi lezbično romanco The Price of Salt (kasneje izdano pod naslovom Carol) in si v njej ljubimkama celo drznila nameniti srečen konec.
O lastnem burnem ljubezenskem življenju pa je Patricia Highsmith lahko odkrito pisala le v svojih dnevnikih in beležnicah. Te so po pisateljičini smrti našli v njeni hiši v Ticinu, kjer je preživela zadnja leta svojega življenja. Režiserka Eva Vitija je na podlagi dragocenih zapisov ustvarila vznemirljivo »ljubezensko biografijo«, ki gledalca odpelje v svet obsesij, dvojnih identitet, skrivnosti in poželenja.
iz prve roke
»Patricia Highsmith je name naredila močan vtis že v otroštvu. Ko smo z družino preživljali poletne počitnice v vasi Tegna v Ticinu, so mi starši povedali, da tam živi tudi zelo znana pisateljica – čisto sama s svojimi mačkami. Te mimogrede izrečene besede so v meni vzbudile prijetno vznemirjenje, pomešano s strahospoštovanjem. Dobro se spominjam, kako me je še dolgo zaposlovalo vprašanje, zakaj ženska živi sama z mačkami. Stara sem morala biti okoli sedem let.
Nenavadna očaranost, ki me je prevzela kot otroka, se je še stopnjevala, ko sem začela njeno življenje podrobneje preučevati. Tej skrivnostni privlačnosti se ne morejo upreti niti številni bralci. Pozornost vzbujajo različne epizode iz pisateljičinega življenja: kako so jo zalezovali občudovalci, kako so vdirali v njeno hišo, kako se ji je ena poznejših ljubimk približala s pomočjo lažne identitete … In že smo v deželi Patricie Highsmith /…/: v svetu obsesij, dvojnih identitet, skrivnosti in poželenja.
Naše predstave o Patricii Highsmith določajo predvsem zadnja leta njenega življenja v Švici ter njen sloves mračne, ljudomrzne pisateljice kriminalk – prav takšne, kot so mi jo prikazovali v otroštvu. Ko sem v švicarskem knjižnem arhivu začela preučevati njene dnevnike in beležnice (‘cahiers’, kot jih je imenovala) ter se srečala z njenimi prijatelji v različnih državah, me je izjemno ganilo in presenetilo, ko sem za znano podobo odkrila povsem drugačno osebo: lepo mlado pisateljico z izrazito romantično žilico in poetičnim slogom, ki je v divjem New Yorku povojnih let živela neverjetno aktivno ljubezensko življenje ter se vedno znova zaljubljala v nove ženske.
Med raziskovanjem in snemanjem mi je postalo jasno, kako močno je teme njenega pisanja določala ljubezen. In to ne le v neobjavljenih romanih in dnevnikih. Tudi njene znamenite psihološke trilerje prežemajo teme obsesivne ljubezni, ki povzroči zmedo v identiteti. V končni analizi vedno piše o ljubezni, čeprav največkrat zakodirano. Pisateljičino ‘vedno prisotno temo’, kot v dnevnikih označuje svoja razmišljanja o homoseksualnosti, sem zato želela postaviti v ospredje filma. /…/
Ljubezni Patricie Highsmith so ‘ljubezenska biografija’ v obliki filma. Upam, da se bodo gledalci tako kot jaz malce zaljubili v Patricio Highsmith, jo bolje spoznali, se na koncu od nje poslovili, a je nikoli ne pozabili …«
– Eva Vitija
kritike
»Režiserka Eva Vitija v svojem živahnem in izjemno zanimivem dokumentarcu postavi v ospredje pisateljičino spolno življenje in s tem naredi veliko uslugo ne le ljubiteljem Patricie Highsmith, temveč tudi vsej queer zgodovini. Avtoričino življenje, prikazano skozi oči njenih nekdanjih ljubimk (le peščice izmed mnogih), dobi jasne obrise in razkrije ravno toliko o njenem značaju kot o njenem delu. /…/ Dve od pisateljičinih velikih ljubezni: nežna Francozinja Monique Buffet ter nemška igralka in umetnica Tabea Blumenschein /…/ na izmenično zabaven, ganljiv in razmišljujoč način slikata Patricio Highsmith kot seksi, karizmatično, ljubeznivo in celo ranljivo. /…/ ‘Pisatelj nima stalne osebnosti,’ pravi Patricia Highsmith /…/. Eva Vitija se ji približa bolj kot večina, toda slepe pege bodo vedno ostale. Ko zavzame stališče intimnega, a zunanjega opazovalca, režiserka prikaže Pat v luči, ki bi jo morda odobravala – kot ljubimko iz preteklosti.«
– Jude Dry, IndieWire
»Morda pa je največji dosežek filma, da omogoča vpogled v notranje življenje pregovorno zadržane ženske, ki je sodelovanje pri intervjujih nekoč opisala kot ‘globoko ponižanje’. ‘Stare spomine nosim s seboj kot težak kovček,’ zapiše. Dokumentarec s svojim prefinjenim ravnovesjem med čustveno in intelektualno radovednostjo /…/ te spomine razkriva z navdušujočo iskrenostjo. /…/ Večplasten kot kakšna od avtoričinih lastnih zgodb.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter
»/…/ Eva Vitija razkriva manj znano plat ameriške pisateljice, povezano z njenim neutrudnim iskanjem ljubezni, telesne in čustvene bližine s partnericami, ki je pogosto niso mogle sprejeti v vsej njeni zastrašujoči in fascinantni kompleksnosti. /…/ Film Ljubezni Patricie Highsmith je tudi in predvsem čudovit poklon ljubezni med ženskami, lezbični identiteti /…/ in bitkam tistih, ki so na lastni koži izkusile nasilje družbe, saj jih je obravnavala kot persone non grate. V tem pogledu so pričevanja pisateljičinih ljubimk in prijateljic /…/ enako ganljiva kot pogumna. Najnovejši film Eve Vitija je intenzivno, čustveno in večplastno popotovanje skozi umetniški in človeški svet ene najbolj fascinantnih svetovnih pisateljic; svet obsesij, skrivnosti in strasti; namenoma kompleksno vesolje, v katerem dvoumnost postane prednost in ne pomanjkljivost.«
– Muriel Del Don, Cineuropa
»Mozaična zgradba odraža pisateljičin nenavadno kompleksen trikotnik literarnih teženj, osebnih frustracij in javne podobe.«
– Richard Brody, The New Yorker
»Doku Ljubezni Patricie Highsmith, v katerem glas njenim skrivnim dnevnikom daje Gwendoline Christie (»Moje življenje je kronika neverjetnih napak«), jo poljubi, objame in sleče, toda ne sam, temveč s pomočjo treh njenih nekdanjih partnerk, nemške igralke Tabee Blumenschein, ameriške pisateljice Marijane Meaker in francoske prevajalke Monique Buffet, ki ne zamolčijo njenih mračnih potez, recimo njenega poznejšega rasizma, pa tudi antisemitizma. A se izmaže. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Film najbolj blesti, ko na platno preliva njene dnevniške zapise in pred nami v animaciji izrisuje miselni proces njenega pisanja. Ko nam skozi razkropljene arhivske posnetke ponuja uvid v njeno obvladanje tujih jezikov, čudaško obsesijo s polži, potovanja po Evropi in anekdote o inspiracijah, ki so rodile njene najbolj prepoznane knjige.«
– Veronika Zakonjšek, Dnevnik