Vojko Duletič je mrtvo ladjo leta 1973 v Ljubezni na odoru, posneti po noveli Prežihovega Voranca, preselil v zakotni gozd, v katerem Afra (Metka Franko) rojeva otroke. Ko se film začne, jih ima že sedem, pa četudi ne z istim moškim – ko se film konča, jih ima osem, približno toliko kot Meta (Samorastniki) in Francka (Na klancu) skupaj. Afro vidimo, kako mučeniško gara, le da po klancu – no, strmem odoru – ne vleče voza (niti ne teče za njim), temveč jerbas z zemljo. Radmana (Aleksander Valič), svojega bledičnega, obnemoglega, ostarelega moža, zapusti, ko se zaplete z Voruhom (Iztok Jereb), mlajšim, možatim, revnim, ne ravno bistrim drvarjem, Ljubimcem lady Chatterly, ki ji pokaže, kaj je to seks na odprti sceni. Na nebu se prikaže celo belkasta, spermasta sled reaktivnega letala, ki nenadoma, kot brechtovsko vzvišena, nadzemeljska, nebeška ejakulacija, preseka kader.
Ljubezen na odoru je na redefinicijo ženske in družine v sedemdesetih reagirala panično, celo histerično: tu imate žensko, ki se hoče osvoboditi patriarhalnih spon in ki obenem stalno rojeva otroke, tako rekoč serijsko; je pa res, da ima otroke z različnimi moškimi, kar govori o tem, da ženska ne more več »pripadati« le enemu moškemu in da en moški ne zadostuje več. A prokreativni sindrom velikih, številčnih družin, ki so izgledale kot mikromnožice, kot vojske, je stalno obsedal slovenske filme (Samorastniki, Tistega lepega dne, To so gadi, Boj na požiralniku, Ljubezen na odoru, Čas brez pravljic). Velike družine so bile del lepote Naroda, del »naše zemlje«. Kot tista velika partizanska »družina«, ki skuša v filmu Na svoji zemlji (1948) ostati skupaj ter obenem povezati nebo in zemljo, ali natančneje, morje in zemljo.