zgodba
Da bi razpihala opravljive govorice, ki se o njej širijo v visokih krogih, lepa vdova in prefrigana spogledljivka lady Susan obišče družino svojega pokojnega moža. Bivanje na njihovem posestvu mimogrede izkoristi še za lov na snubce zase in za svojo sramežljivo hčer. V njene lovke se ujamejo mladi, neizkušeni Reginald DeCourcy, bogati, a prismuknjeni sir James Martin in neubranljivo čedni, a poročeni Lord Manwaring.
Nabrita komedija, ki pokuka pod kopreno uglajene omike poznega osemnajstega stoletja. Jane Austen, kot je še niste videli.
iz prve roke
»Jane Austen mi je zelo blizu – njen svet, vsa njena perspektiva. Ta pogled na svet je zanimiv in ganljiv in z njim se lahko povežem tako čustveno kot intelektualno. Za snemanje filma po noveli Lady Susan sem se odločil zato, ker delo v sebi skriva odlično snov, ki pa je bila nekako pomanjkljivo obdelana; sam sem jo želel predstaviti na bolj dramatičen način. /…/ Mislil sem si: ‘To delo je čudovito in nihče ga še ni priredil, sploh nisem vedel, da obstaja. Zares je zabavno, kot bi skozi Jane Austen govoril Oscar Wilde.’«
– Whit Stillman
zanimivosti
Lady Susan je novela, ki naj bi jo Jane Austen napisala še kot najstnica, nekje okrog leta 1749, a je bila objavljena šele v letu 1871. Napisana je v pisemski obliki, ki je bila v času nastanka prevladujoča romaneskna forma, protagonistka pa je, za razliko od ostalih del Austenove, izrazito negativen lik. Ljubezen in prijateljstvo je prva filmska priredba novele Lady Susan.
portret avtorja
Whit Stillman (rojen leta 1952 v Washingtonu) je ameriški scenarist, režiser in producent. Na univerzi Harvard je diplomiral iz zgodovine. V filmsko industrijo je vstopil kot prodajni agent za filme španskih režiserjev Fernanda Truebe in Fernanda Coloma, v katerih je občasno tudi igral. Kot režiser je debitiral leta 1990 s filmom Metropolitan, ki je bil premierno prikazan na festivalu Sundance, nato pa je osvojil vrsto nagrad, vključno z nominacijo za oskarja za najboljši izvirni scenarij. Sledili sta še dve komediji nravi, Barcelona (1994) in Zadnji dnevi diska (The Last Days of Disco, 1998), kjer sta glavni vlogi odigrali Kate Beckinsale in Chloë Sevigny. Stillmanov četrti film Gospodične v stiski (Damsels in Distress, 2011) z Greto Gerwig v glavni vlogi je bil premierno prikazan kot zaključni film beneškega filmskega festivala, celovečerec Ljubezen in prijateljstvo pa je svetovno premiero doživel januarja 2016 na festivalu Sundance. Whit Stillman slovi kot mojster komedije nravi, njegov naravni filmski habitat pa so višji družbeni sloji.
kritike
»Kakšna drznost, kakšna eleganca! Tu je briljantno dodelana zgodovinska komedija z nepopisno duhovitim vpogledom v lasten žanrski ustroj. Whit Stillman /…/ je našel nov način prirejanja literarnih del Jane Austen – ali pa je le odkril novo Jane Austen, pisateljico, ki je očitno preventivno absorbirala satiro 21. stoletja in se cepila proti njej. /…/ Skozi ves film smo priča nadvse zabavnim turnirjem v hitrih, bistroumnih in ostrih opazkah, ki v največji meri prihajajo od lady Susan. To je film površinskih vtisov in cinizma, kjer romantika iz drugih, bolj znanih zgodb Jane Austen skoraj popolnoma umanjka: tu ni prav veliko prostora ne za ljubezen ne za prijateljstvo.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»/…/ skrajno elegantna in filigransko natančna adaptacija /…/. S svojo naklonjenostjo do finih oblačil in zborne govorice se Whit Stillman pričakovano intuitivno ujame z Jane Austen, hkrati pa dobro ve, kako njeno pikro družbeno satiro prepojiti s pravim odmerkom postmodernega koketnega humorja, ne da bi pri tem izničil njeno čarovnijo.«
– Justin Chang, Variety
»Duhoviti dialogi z vintage pridihom so seveda Stillmanov zaščitni znak. Čarobnost in šarm njegovih prvih treh celovečercev koreninita predvsem v njegovi sposobnosti, da deluje hkrati povsem sodobno in nenavadno arhaično /…/. Stillman mojstrsko izbira izvlečke iz novele v pismih, jih zgošča in preoblikuje tako, da ustvarja duhovite domislice, ki ohranjajo austenovski izvor, a se v njih zrcali tudi prepoznaven režiserjev slog. /…/ Ljubezen in prijateljstvo je zabava z Whitom in Jane – nenavadno harmonično zlitje dveh umetnikov, ki ju ločujejo tako stoletja kot medij njune ustvarjalnosti.«
– Alicia Fletcher, Cinema Scope
»Kate Beckinsale odlikuje izostren občutek za gib in držo telesa; zdi se, kot bi njena elegantno privzdignjena glava in natančen pogled razkosala in organizirala prostor, ki jo obdaja. Lady Susan vdahne občutek lahkotne samoobvladanosti v popolnem sozvočju z njenim mojstrskim obvladovanjem pravil družbene igre, za katero čuti, da jo mora igrati. Pritajeno gospodovalna, zvito manipulativna mlada ženska, pred katero okolica skrivaj trepeta in jo prezira, hodi skozi življenje, kot bi stopala po vrvi pred očmi gledalcev, ki bi ji prav privoščili pasti.«
– Richard Brody, The New Yorker
»Vse nečednosti se zgodijo zunaj kadra. Film je zasnovan tako, da ostre replike nikoli ne okrnijo Stillmanove prepoznavno lahkotne atmosfere, saj so podane skozi ekspozicijske pogovore ali pa skozi zabavne napise, ki na platnu vizualizirajo vljudnostno izreko, kakršno gojijo tovrstne družbe; tako lahko v filmu zaznamo tudi ostanke izvorne pisemske forme novele. Nevljudnost je v tej družbi tabu; Stillman se bržkone prav zato izogiba odkritim prikazom neprimernega vedenja in jih vešče nadomešča s prefinjenimi elipsami.«
– Eloise Ross, Senses of Cinema
»Morda bodo le tisti, ki bodo po ogledu filma prebrali tudi knjigo, lahko v celoti dojeli mojstrstvo Stillmanove priredbe – tako spretnega podviga predelave literarnega dela v film že dolgo nismo videli. Priredba preseneča z nabritimi dodatki – s pripetljaji, ki si jih niti Austenova ni drznila zamisliti, vključno s prešernim zaključkom.«
– Tim Robey, The Telegraph
»Na tehnični ravni sodi film nekam v bližino Érica Rohmerja. Tako privid frivolnosti, kjer se skozi lahkomiselnost in brezbrižnost odpirajo kočljiva filozofska vprašanja, kot komično neskladje med tistim, kar liki govorijo, in tistim, kar dejansko mislijo, sta poklona pokojnemu francoskemu mojstru. In težko bi filmu izrekel večje priznanje kot prav s temi besedami.«
– David Jenkins, Little White Lies
»To ni kostumirana romantična drama, kakršnih smo vajeni iz filmov, posnetih po delih te pisateljice, temveč je ostra družbena satira z veliko razuma in malo čustev.«
– Jožica Grgič, Delo
»Za filme velja na splošno tole: junaki ne živijo, temveč se le obiskujejo – stalno se premikajo in sprehajajo, potujejo, drvijo, ležijo, posedajo, se zaljubljajo. Nihče ničesar ne dela. Zdi se, kot da so ves čas prosti, da so torej rentniki – da živijo od magične, skrivne rente, ki jih hrani, ne da bi gledalec vedel, kako. Film Ljubezen in prijateljstvo v tem smislu metafilm, a nič bolj kot drugi filmi, posneti po romanih Jane Austen./…/ Največ časa ima največja spletkarka, lady Susan (Kate Beckinsale), vdova, ki išče dva moža, enega zase in enega za svojo hčerko, njene spletke, tako strupene in tako precizne kot besede revolucionarjev, pa mučijo status quo.“Ne živiva, ampak hodiva na obiske,” dahne svoji hčerki. In vsak njen obisk je napad na družbeni status quo – na patriarhalni red, seksizem, rentniški režim finančnih elit. Susan tega režima noče zrušiti – le vanj se skuša prebiti. Kar pa je težko, skoraj nemogoče. Lažje bi ga bilo zrušiti.« ZA+
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Tudi na splošno je humor v Ljubezni in prijateljstvu ter Lady Susan veliko bolj ekspliciten in veliko manj subtilen kot v kateremkoli drugem Stillmanovem filmu ali Austeninem romanu. /…/ Če sklenemo, Stillman s takim metatekstualnim pristopom, kot je ta, pomen filmske priredbe prenese na novo, neobičajno raven. Medtem ko je v sodobne zgodbe doslej vedno znova vnašal dvorjanstvo preteklih časov, v svojo prvo kostumsko dramo vnese komiko, ki deluje razposajeno, predvsem pa povsem nepričakovano sodobno. S tem je hkrati ustvaril eno najboljših in najzanimivejših filmskih priredb Jane Austen vseh časov.«
– Tina Poglajen, RA ARS