zgodba
Leta 1984 se je v ljubljanskem Škucu zgodil Festival Magnus – homoseksualnost in kultura. To je bil prelomni dogodek slovenskega LGBT gibanja in obenem začetek LGBT filmskega festivala, ki velja za najstarejši tovrstni filmski festival v Evropi. Prva leta slovenskega LGBT gibanja sta zaznamovala močno klubsko dogajanje (edinstveno na območju nekdanje Jugoslavije) ter organizacija različnih prireditev in festivalov. Slovensko LGBT gibanje se je tako zapisalo v zgodovino kot eno najbolj progresivnih svojega časa, ki v različnih oblikah deluje tudi danes.
iz prve roke
»V času ustvarjalnega procesa mi je bilo izjemno pomembno, da filma ne zreduciramo na politični pamflet, ampak ga umestimo v širši družbeni kontekst. Zanimala sta me dva vidika: kako se je slovensko LGBT gibanje razvijalo pod različnimi pritiski družbe ter kako sta aktivizem in kultura vplivala na razvoj LGBT skupnosti v širši družbeni sferi.«
– Boris Petkovič
portret avtorja
Boris Petkovič (rojen leta 1971 v Zenici) je končal Fakulteto za pomorstvo in promet v Portorožu, leta 2005 pa diplomiral iz filmske režije na pariški filmski šoli EICAR, kjer je pozneje tudi poučeval. Je avtor igranih celovečercev Košarkar naj bo (2017), Utrip ljubezni (2015) in paris.love (2007) ter številnih dokumentarcev, kot so Šum Balkana (2017), V letu Hip Hopa (2010) in Meje mojega sveta (2003).
kritike
»Petkovičev doku nas spomni, da je Slovenija v osemdesetih, ko je doživljala liberalizacijo, doživljala tudi comingout, zato so vsi pričakovali, da bo po osamosvojitvi še bolje, da bodo torej pravice skupnosti LGBTQ+ postale nekaj povsem samoumevnega, da bo represije, diskriminacije in demonizacije dokončno in scela konec in da ne bo treba nikomur več ničesar dokazovati, a zgodilo se je ravno nasprotno – v tej novi svobodi /…/ je slovenski odnos do skupnosti LGBTQ+ doživel hudo regresijo, homofobijo, ki je čedalje bolj brbotala/…/ pa je po triumfu Sester /…/ dobesedno razneslo. Iz Slovencev je skočil seksualni fašist, internetu se je zmešalo, javno mnenje je postalo histerično, toksično in morilsko, istospolnost so razglašali za bolezen in zločin, istospolnim osebam so grozili s smrtjo, politika pa je temu prikimavala /…/. Istospolnim osebam so priznavali le delne pravice – kot da so le delno ljudje. /…/ Boj se nadaljuje. ZA«
Marcel Štefančič, jr., Mladina