zgodba
Kolja živi z mlado ženo in najstniškim sinom iz prejšnjega zakona v majhnem mestu ob Barentsovem morju. Ko ga hoče skorumpirani župan prisiliti k prodaji zemljišča, Kolji grozi, da bo izgubil vse, kar mu je dragoceno. Na pomoč pokliče prijatelja iz mladosti, ki je medtem postal uspešen moskovski odvetnik. Ta odkrije dokaze, ki naj bi župana prisilili k umiku. A tudi odvetnik ima svoje skrivnosti …
Moralno kompleksen triler ter parabola o oblasti, veri in korupciji, umeščena na podeželje Putinove Rusije. Film je prejel nagrado za najboljši scenarij na festivalu v Cannesu ter zlati globus in nominacijo za oskarja za najboljši tujejezični film.
iz prve roke
»Ko človeka vpričo stiske in negotovosti prevzame občutek tesnobe, ko se prihodnost zdi nejasna, ko se boji za najbližje in za lastno življenje – mar mu preostane kaj drugega, kot da se odpove svobodi in svobodni volji ter te dragocenosti prostovoljno preda zaupanja vredni osebi v zameno za varljivo obljubo varnosti, socialne zaščite in celo iluzijo skupnosti?
Thomas Hobbes gleda na državo kot na človekovo pogodbo s hudičem: vidi jo kot pošast, ki jo je ustvaril človek, da bi preprečil ‘vojno vseh proti vsem’, z razumljivo željo doseči varnost v zameno za svobodo, ki je človekova edina prava lastnina.
Tako kot smo od rojstva vsi zaznamovani z izvirnim grehom, smo tudi rojeni v ‘državi’. Duhovna moč države nad človekom ne pozna meja.
Težaven odnos med človekom in državo je v Rusiji že dolgo osrednja tema. A moj film je umeščen v Rusijo le zato, ker se z nobeno drugo državo ne čutim povezanega. Globoko pa sem prepričan, da se bomo ne glede na družbo, v kateri živimo – naj bo ta najbolj razvita ali najbolj zastarela – nekega dni vsi soočili z naslednjo alternativo: živeti kot suženj ali kot svoboden človek. In če naivno verjamemo, da ima država nekakšno moč, ki nam lahko prihrani to izbiro, smo v težki zmoti. V življenju vsakega človeka pride čas, ko se sooči s sistemom, s ‘svetom’, in ko mora slediti svojemu čutu za pravico, veri v Boga na Zemlji.
Dandanes je še vedno mogoče zastavljati ta vprašanja gledalcu in najti tragičnega junaka v lastni deželi, ‘božjega sina’, lik, ki je tragičen že od nekdaj, in prav to je razlog, da moja domovina zame in za tiste, ki so ta film naredili, še ni izgubljena.«
– Andrej Zvjagincev
portret avtorja
Andrej Zvjagincev (1964, Novosibirsk) je študiral igro na Ruski akademiji za gledališko umetnost in sprva delal kot igralec. Meteorski vzpon je doživel leta 2003, ko je njegov celovečerni režijski debi Vrnitev (Vozvraščenje) z Beneškega filmskega festivala odnesel zlatega leva in leva prihodnosti. Film, ki je postal festivalska senzacija leta in režiserju prinesel primerjave s Tarkovskim, je bil kasneje nominiran za zlati globus, nagrajen pa je bil tudi z vodomcem na 14. LIFFu. Režiserjev drugi celovečerec Izgon (Izgnanie) je na festivalu v Cannesu leta 2007 prejel nagrado za najboljšega igralca, tretji celovečerec Elena pa posebno nagrado žirije v sekciji Posebni pogled leta 2011. Leviatan je njegov četrti celovečerni film.
Več o režiserju na az-film.com/en/
kritike
»/…/ nova ruska mojstrovina. /…/ mešanica Hobbesa, Čehova in Biblije, polna izjemnih podob in čudovite simetrije. /…/ Leviatan je tragična drama, ki prevzame s svojo moralno resnostjo; film z ostrino in močjo, ki se stopnjujeta do nekakšne strašne, uničujoče veličine. Zvjagincev združi zgodbo Stare zaveze z nečim, kar spominja na Žrtvovanje Tarkovskega; v sebi ima tudi kanček filmov Na pristaniški obali (On the Waterfront) Elie Kazana in /…/ klasike Vsi kraljevi možje (All the King’s Men) Roberta Rossena.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»/…/ režiserjev najboljši in najpogumnejši film doslej. /…/ obenem sodoben esej o trpljenju, triler z odprtim koncem in črna družbena komedija, najpomembnejša od vsega pa je komaj prikrita in z grenko ironijo prepojena politična parabola, usmerjena proti pokvarjenemu, uničujočemu režimu Vladimirja Putina.«
– Leslie Felperin, The Hollywood Reporter
»Vizualno čudovit v najboljši ruski wide screen tradiciji. Zvjagincev prepleta družbeni komentar, intenzivna čustva in duhovno alegorijo, ne da bi pri tem za trenutek izgubil človeško razsežnost pripovedi.«
– A.O. Scott, The New York Times
»Ta osupljiv, a strašen portret sveta, ki gre k vragu pod popolno zaščito varuhov zakona – pa tudi svete cerkve –, je ruski do najmanjšega detajla, hkrati pa bi ga lahko le z majhnimi prilagoditvami umestili kamorkoli.«
– Dan Fainaru, Screen Daily
»Ruski mojster /…/ prinaša osupljivo, presenetljivo smešno satiro, ki si drzne zastaviti vprašanje, ali njegova domovina deluje v dobro njenih državljanov.«
– Peter Debruge, Variety
»Primerjava z Jobom je eden izmed razlogov, zaradi katerih se nam je zdelo, da ima film skoraj coenovski pridih. Tako kot pri Zresni se (A Serious Man) gre za temačno komično zgodbo o nepopolnem človeku, ki je postavljen pred težke preizkušnje. Mestoma lahko najdemo celo sledi filma noir, čeprav je v vizualnem smislu bolj očitno izhodišče Tarkovski, v tonskem pa celo klasična hollywoodska melodrama. A Zvjagincev je zelo samosvoj režiser in film je celo v primerjavi z njegovimi prejšnjimi deli nekaj povsem drugačnega. /…/ Vsakršen dvom, ali gre za enega najpomembnejših svetovnih auteurjev, je s tem filmom izginil. Zvjagincev je bil vedno odličen režiser, a stanja v državi se na tak način še ni lotil. In zaradi tega je Leviatan ne le mojstrski, ampak tudi silno pomemben film.«
– Oliver Lyttlejohn, The Playlist
»To je velik film, grotesken in malce napihnjen, a prezreti ga je nemogoče. /…/ Leviatan je tragedija s kančkom črne komedije, ki se giblje z lastnim tempom in ritmom ter prisoli bolečo zaušnico sodobni Rusiji. /…/ Nobenega dvoma ni, da gre za pomemben in močan film.«
– Dave Calhoun, Time Out
»[Režiserjeva] sposobnost spajanja /…/ komičnih prvin z ostro kritiko institucionalne moči, trenutki vizualne veličastnosti in elementi metafizičnega raziskovanja (film evocira Hobbesa, Dostojevskega in Knjigo o Jobu) bo zagotovila njegov nadaljnji vzpon v sam vrh svetovnih auteurjev.«
– Daniel Fairfax, Senses of Cinema
»To je film divjega političnega besa, uperjenega proti pokvarjenim ruskim oblastnikom, hkrati pa skrivnostno in poetično delo, ki se nazadnje odpre metafizičnim perspektivam. In čeprav je globoko kontemplativen, v pripovednem smislu prav nič ne zaostaja. Z ubijalsko kombinacijo energije, domišljije in vizionarske filmske moči Leviatan namreč še kako upraviči svoj naslov.«
– Jonathan Romney, The Observer
»Leviatan s kirurško natančnostjo razgali rusko brezkompromisno in samodestruktivno dušo, pri čemer pa scenaristični dvojec ob vsem zloveščem tonu uporabi dobršno mero suhega humorja, ki vsaj malce razbremeni kot struno napeto tragedijo. /…/ Film, ki ga odlikujejo tako izjemna liričnost in simbolika kot odkrita politična sporočilnost, Zvjaginceva samo še utrjuje na mestu enega najbolj nadarjenih ruskih režiserjev, hkrati pa ga postavlja v vlogo malodane političnega oporečnika, ki je z Leviatanom dobil močan glas.«
– Kaja Sajovic, MMC RTV SLO
»Andrej Zvjagincev je v nekem intervjuju povedal, da se mu današnja Rusija kljub kapitalizmu, ki ga je objela, zdi podobna fevdalizmu. In tega res ni mogel bolje pokazati kot v prizorih, kjer pop svetuje Kolji, naj se sprijazni z vlogo Joba, nato pa v cerkvi blagoslavlja vso lokalno oblast (od sodnega do županskega zbora), da je z uničenjem neke družine in neposlušnega posameznika spet enkrat v prid ‘višjega dobrega’ (v prozi: kapitala) opravila svojo dolžnost.«
– Zdenko Vrdlovec, Dnevnik
»Film Leviatan kultnega ruskega režiserja Andreja Zvjaginceva je skalpel, ki z neusmiljeno natančnostjo reže v rusko stvarnost. /…/ glejte Zvjaginceva. /…/ Njegova zgodba lahko hitro postane vaša.«
– Andrej Stopar, MMC RTV SLO
»/…/ Kolja je za župana to, kar so za Putina Pussy Riotke. Kolja je Job (“Zakaj, Bog?”), ki ugotovi, da se lahko proti korupciji boriš le tako, da si tudi sam strašen in kafkovski kot Bog, a tudi demokracija izgleda tako, kot da jo je Bog ustvaril le zato, da bi ljudje imeli občutek, da je boj nepotreben.« ZA+
– Marcel Štefančič, jr, Mladina
»Zvjagincev silovit film – režiserjeva moralna, ne pa tudi pridigarska obsodba korupcije – nam mora služiti kot opozorilo pred okoliščinami, ki nastanejo, ko država ne opravlja svoje osnovne funkcije in ko postane ujetnica teh zveri.«
– Klemen Černe, Siol.net
»Leviatan je izvrstna dramatizacija dileme malega človeka, ali naj se poskuša zoperstaviti monstrumu države ali naj raje upogne hrbet. Smisel državne oblasti naj bi bil v tem, da v zameno za košček svobode ščiti posameznika. O tem je v svoji knjigi, prav tako naslovljeni Leviatan, že v 17. stoletju pisal angleški filozof Thomas Hobbes. A kaj, ko se resničnost vse prepogosto upre teoriji. Koljin odvetnik, ki verjame v vladavino zakona, v bistvu ni dosti drugačen od tistih, ki ga v filmu sprašujejo, če verjame v boga – vsi verujejo v nekaj, česar še niso videli. Brez dvoma eden najboljših filmov tega leta – sprašujem se le, kako mu je uspelo postati nacionalni kandidat za tujejezičnega oskarja.«
– Špela Barlič, Pogledi