zgodba
David je skrben in predan oče, ki se v nekem trenutku zave, da je njegov nekdaj tako perspektivni sin Nic, s katerim sta bila nekoč močno povezana, zabredel v drogo. Pripravljen je žrtvovati vse, da bi sina rešil iz krempljev odvisnosti. Medtem ko se David spopada z Nicovimi lažmi, prelomljenimi obljubami in bližnjimi srečanji s smrtjo, nas film spomni, kdo je bil Nic nekoč – prisrčen, pozoren, čudovito ustvarjalen fant, ki je imel vse možnosti, da razvije svojo nadarjenost in odraste v izjemno osebo.
Trpka, a ljubezni in upanja polna drama o ljubeči družini in njenem dolgoletnem boju s sinovo odvisnostjo, posneta po dveh knjigah: spominih očeta in spominih sina.
iz prve roke
»Zame je bilo zelo pomembno, da gre za resnično zgodbo, ki temelji na dveh knjigah. Prevzela me je, ker se mi je zdela dostopna in pristna in ker se je bilo z njo tako lahko poistovetiti. Ob njej sem postal bolj sočuten do ljudi, ki se borijo z odvisnostjo. /…/ Očetova zgodba je bila že od začetka jasna, on je bil v njenem središču. Vendar je možnost, da sem lahko hkrati dostopal do Nicove tragedije z njegove perspektive, izkušnjo znatno obogatila. Hotel sem, da bi občinstvo sočustvovalo z Nicom, zato sem se odločil, da ga pokažem v ključnih trenutkih, ne le ko se drogira, ampak tudi ko okreva ali ko spet zdrsne v narkomanstvo, da bi gledalci bolje razumeli, na kakšen način deluje. In da bi lahko bolje razumeli stisko njegovega očeta. /…/ V preteklosti – do neke mere pa še vedno – smo na odvisnost gledali kot na slabištvo ali posledico zlorab in zanemarjanja /…/, zdaj pa vemo, da se to lahko zgodi komurkoli, kjerkoli. /…/ Radi verjamemo, da imamo nadzor nad svojimi življenji in do neke mere ga res imamo. A življenje je večje in bolj čudaško kot naši načrti in tudi s tem se moramo sprijazniti. Mislim, da je to glavno sporočilo filma. Sprejeti moramo dejstvo, da življenje ni črno-belo. Sivo je – in to moramo sprejeti, da bi znali ceniti naša lepa doživetja.«
– Felix van Groeningen
portret avtorja
Felix van Groeningen (rojen leta 1977 v Gentu) je magistriral iz avdiovizualnih umetnosti na Kraljevem konzervatoriju (KASK) v Gentu. Mednarodno pozornost je pritegnil že leta 2009, ko je bila njegova komična drama De helaasheid der dingen premierno prikazana v canski sekciji Štirinajst dni režiserjev. Film je postal velika uspešnica na Flamskem, pobral pa je tudi nekaj mednarodnih nagrad. Še večji mednarodni preboj mu je z mnogimi festivalskimi nagradami in nominacijo za tujejezičnega oskarja prinesel četrti celovečerec Alabama Monroe (The Broken Circle Breakdown, 2012), srce parajoča ljubezenska zgodba v ritmih bluegrass glasbe, ki smo si jo lahko ogledali tudi na rednem sporedu Kinodvora. Njegov naslednji film Belgica (2016) je bil premierno prikazan na festivalu Sundance, kjer je prejel tudi nagrado za najboljšo režijo v dramskem sklopu sekcije svetovnega filma. Lepi fant je njegov prvi film v angleškem jeziku, premiero pa je doživel na mednarodnem filmskem festivalu v Torontu.
kritike
»Felix van Groeningen v zgodbi, ki prihaja ob tragično pravem času, združi tako realizem kot poetičnost. Ko se Sheffovi zoperstavijo neobvladljivi, nepredvidljivi pošasti zasvojenosti, se morajo hkrati soočiti z dejstvom, da je Nicova bolečina morda tudi njegova lastna izbira. Lepi fant se ne boji prikazati grozljive resničnosti težkega boja te družine, a jo uokviri z nepričakovano veliko mero življenja, ljubezni in upanja.«
– Mednarodni filmski festival v Torontu
»Temu filmu v nasprotju z večino odvisniških dram uspe prikazati, da zasvojenost ni vedno odziv na življenjske travme. Nic pove, da mu je enostavno všeč, kako se počuti, ko vzame metamfetamine. Vrhunci odtehtajo padce. /…/ To je težak, boleče nežen film, ki noče vzbujati lažnih upanj ali poceni sentimentalnosti. Vendar prav resnica iz Lepega fanta naredi film, ki ga je težko prebaviti in nemogoče pozabiti.«
– Peter Travers, Rolling Stone
»Vse od prvega prizora, kjer David strokovnjaku prizna, da je njegov sin zasvojen z metamfetamini, je film naravnan osvežujoče stvarno, uvodni prizor pa služi kot jasna izjava o nameri: nič ne bo olepšano. Tu so neprijetne resnice o zasvojenosti, a tudi o tem, kako obravnavamo zasvojence, in prav na tej točki je Groeningenova pripovedna zgradba najbolj učinkovita. /…/ To je težaški, kaotičen mozaik krivde, sramu in strahu, ki nas – in to je pomembno – opomni, da nihče ni pripravljen na spopad z nečim takšnim, in da takrat, ko je čustveni vložek tako velik, človekov odziv ni vedno zgleden.«
– Benjamin Lee, The Guardian
»Film je blag, nemoralizirajoč vpogled v specifično obliko pekla – odvisnost od metamfetaminov, pa tudi ganljiv družinski portret, ki raziskuje kompleksnost razmerja med očeti in sinovi ter kako lahko družinska pričakovanja oblikujejo osebo. Van Groeningena očitno manj zanimajo vzroki zasvojenosti kot njeni učinki. Medtem ko se Nic trudi dokopati do naslednje omame, se njegova družina skuša dokopati do tiste njegove različice, ki so jo poznali pred narkomanstvom – in le stežka se poslavljajo od ideje, da je ljubezen dovolj za rešitev človekovega življenja. /…/ Zrnati flashbacki prikazujejo detajle iz življenja Sheffovih pred drogami, ko so se pred njimi raztezale neskončne možnosti. Tisto, kar se gledalca zares močno dotakne, je človeški davek na zasvojenost, in film, ki ne ponudi enostavnih odgovorov ali oguljenih prepričanj, je pravičen tako do ljudi, ki se borijo s to boleznijo, kot do tistih, ki so pripravljeni storiti vse, da bi jim pomagali.«
– Hannah Woodhead, Little White Lies
»Chalamet je v vlogi Nica izvrsten. Med soočenjem z očetom lahko na njegovem obrazu razberemo vse – bes, blaznost, obup in ljubezen tako do drog kot do očeta. /…/ Tu ni nobenih klišejskih tikov hollywoodskih zasvojencev; gre za niansiran prikaz samouničenja.«
– Katie Goh, Sight & Sound
»Van Groeningenu štejem v dobro, da iz filma ni preprosto naredil parade tragedije brez predaha. To ni Rekvijem za sanje. Režiser najde cel spekter čustev ne le v Davidovi in Nicovi preteklosti, ko sina še ni premagala zasvojenost, ampak tudi v Nicovem odvisniškem začaranem krogu. Zaradi tega stremljenja k paleti čustev Lepi fant učinkuje veliko bolj iskreno, kot če bi Nic le vsakič znova strl očetovo srce.«
– Matt Goldberg, Collider
»Igralca Steve Carell in Timothée Chalamet blestita v vlogah Davida in njegovega sina Nica. V svoji senzibilni, večinoma pridušeni interpretaciji sta izjemna in nas popeljeta na popotovanje, polno ljubezni, bolečine in upanja, skozi trenutke sreče in čistega obupa, trenutke okrevanja in ponovne vdaje drogi. Zares navdihujoča zgodba o preživetju in okrevanju /…/.«
– Mednarodni filmski festival v Cambridgeu
»Lepi fant /…/ je izjemno natančen film, ki nežno rani – drama, ki vas zagrabi in ne izpusti.«
– Owen Gleiberman, Variety