One is one
And one are two,
You are me,
I am you.
Sally, nezadovoljna s svojim najnovejšim scenarijem, se v Parizu zaljubi v argentinskega plesalca tanga Pabla. Skleneta dogovor: on jo bo naučil plesati, ona pa bo iz njega naredila filmsko zvezdo. Toda kako naj človek sledi, če je vajen voditi?
iz prve roke
»Opojen in strasten, čuten in meditativen, melanholičen in radosten, značilno argentinski, hkrati pa univerzalen. Tango je kompleksen kot njegove korenine in preprost kot prvinski vzgib dveh človeških bitij, da se gibljeta kot eno. /…/
Film temelji na mojih lastnih izkušnjah in se giblje na nevarnem robu med resničnostjo in fikcijo. Govori o privlačnosti nasprotij: med anglosaško in latinskoameriško kulturo, med moškim in žensko, med opazovalcem in opazovanim, med ljubečim in ljubljenim, med tistim, ki vodi, in tistim, ki sledi. To je tudi zgodba o moči: o moči plesa in glasbe, o moči želje po ustvarjanju, o moči ljubezni v odnosu med režiserjem in igralcem. Pa tudi o bitki za premoč med dvema posameznikoma, ki sta vsak na svojem področju vajena voditi, a se morata, če želita uresničiti svoje sanje, naučiti sledenja.
Tango sem začela plesati, da bi si odpočila od izrazito miselnega in sedečega procesa pisanja scenarijev – ‘resnega’ dela, ki sem ga takrat opravljala. Toda kar se je začelo kot postranska dejavnost – nekaj, kar sem počela za užitek, zabavo –, je postopoma preraslo v obsedenost. In iz te obsedenosti se je začel rojevati nov film. Opustila sem scenarij za film Rage, ki sem ga takrat pisala, in začela pripravljati projekt, ki se je kasneje razvil v Lekcijo iz tanga.
Toda poskus povezovanja mojih različnih življenj – plesalke, igralke, scenaristke in režiserke – se je spremenil v pravo hojo po vrvi. Znašla sem se na kočljivi meji med resničnostjo in fikcijo. Vedela sem, da je zgodbo mogoče pripovedovati le od znotraj navzven. Vedela sem, da jo moram živeti. In čeprav nikoli nisem želela igrati – kot mnogi režiserji sem precej sramežljiva pred kamero –, mi je bilo jasno, da v tem filmu moram nastopiti, saj je izviral iz moje lastne želje po plesu. /…/
Moje življenje je postalo podobno muzikalu – in zgodba se je začela pisati kar sama od sebe. Le zaplet ‘fant sreča dekle in odločita se, da bosta ustvarila predstavo’ se je spremenil v ‘filmska režiserka sreča zvezdnika tanga in sklene posneti film’. Toda še vedno je bilo treba napisati scenarij – spremeniti dejstva v koherentno fikcijo.
Očarljivi, čutni, visceralni, radostni svet tanga je postopoma postal ‘resno’ delo. In tisto, kar se je začelo kot raziskovanje plesa (dobesedno: lekcija iz tanga), se je tako kot v zgodbi razvilo v niz življenjskih lekcij. Veliko sem se naučila o moških in ženskah, o odnosih, o posesivnosti, izgubi in ljubosumju – kar je pravzaprav običajen nabor tem, povezanih s tangom.
Intimnost tega plesa in njegova ljubezenska afera s čudovito glasbo sta prinesla še druge, morda paradoksalne lekcije. Naučila sem se, da je ples – telesno najbolj dejavna in zahtevna umetnost – v resnici povezan z mirovanjem; da je glasba pravzaprav način, kako opisati tišino; da gre pri nastopanju bolj za nevidno notranjost kot za vidno zunanjost.
Predvsem pa sem spoznala, da užitek, kadar preide v skrajnost, postane delo. In da delo, prignano do skrajnosti, postane ljubezen. Lekcija iz tanga, ki se je rodila iz želje posneti film o veselju do plesa, je tako postala zgodba o kompleksnosti ljubezni.«
– Sally Potter
»Vse, o čemer sva se s Sally nenehno pogovarjala, je v filmu. Vprašanje verske pripadnosti, odnosa med dvema umetnikoma, ki čutita potrebo ustvariti nekaj, kar bi odsevalo njiju sama. Toda iz resničnosti – ali pa tistega, čemur rečemo resničnost – sva skušala ustvariti nekaj bolj temeljnega, nekaj, kar bi se lahko dotaknilo tudi drugih.«
– Pablo Verón
kritike
»Večina plesov je namenjena ljudem, ki se šele zaljubljajo. Tango pa je za tiste, ki so ljubezen že doživeli in so še vedno malce jezni, ker je nekdo tako grdo ravnal z njihovim srcem. Lekcija iz tanga je film za gledalce, ki razumejo razliko.«
– Roger Ebert, Chicago Sun-Times, 1997
»Lekcijo iz tanga zaznamujeta nežnost in poetičnost, ki se izražata predvsem v telesni dejavnosti: film ustvari svet, v katerem vse – od kuhanja in hoje do ljubljenja in snemanja – postane del neskončnega, kozmičnega plesa.«
– Adrian Martin, 1998
»Iz dvorane stopimo ganjeni in vzneseni, s precej neangleško željo, da bi zaplesali v noč, z vrtnico med zobmi.«
– Geoff Brown, The Times, 1997
»Zapeljiv in intriganten kot glasba, ki ga je navdihnila.«
– Geoff Andrew, Time Out, 1997