zgodba
Ovdovela 67-letnica Hana je življenje posvetila svojima sinovoma in njunima družinama. V stari, razpadajoči vili jim vsak konec tedna pripravi idilično kosilo, kar ji nehvaležna sinova izdatno poplačata z neprijaznimi besedami. Nekega dne pa Hana med sprehodom ob Vltavi iz ledeno mrzle vode reši utapljajočega se moškega. Brona, ki s kokoško prebiva v predelanem avtobusu, jo vpelje v skupnost zimskih plavalcev. In Hanino življenje, poprej odrinjeno na stranski tir, se začne počasi prebujati.
Bohdan Sláma (Sreča, Podeželski učitelj) je posnel toplo in tankočutno komično dramo o ljubezni v jeseni življenja, ki nas opomni, da za drugo priložnost ni nikoli prepozno.
zanimivosti
Zimsko plavanje na prostem, povečini v naravnih vodah, ima na Češkem dolgo tradicijo, ki sega v 20. leta prejšnjega stoletja. Pri Češki zvezi plavalnih športov pa je priznano tudi kot uradna športna disciplina z domala tedenskimi tekmovanji, ki potekajo po vsej državi od oktobra do začetka aprila. Režiser Bohdan Sláma je tudi sam aktiven zimski plavalec, tako imenovani otužilec, kot pravi tradicionalni izraz v češčini. Glavna igralca Zuzana Kronerová in Pavel Nový ter nekaj stranskih igralcev je moralo pred snemanjem opraviti intenziven tečaj in trening zimskega plavanja, saj so vse potope v ledeno mrzlo vodo zimske Vltave in drugih voda odigrali sami. »Igralci so bili neverjetno pogumni,« pravi režiser Sláma. »Celo trenirani zimski plavalec gre lahko v vodo za dlje kot tri minute samo enkrat na dan, nato je potreben premor, da se telo regenerira. Da bi lahko posneli naše prizore, pa so morali igralci v vodo dvakrat na dan ali celo dvakrat zaporedoma, kar je že za izkušene plavalce precej naporno.«
iz prve roke
»Voda ima neverjetno očiščevalno moč, vso bolečino lahko utopi. Ko se potopiš v mrzlo vodo, je tako, kot bi se znašel v vesolju. Ves obdan si z življenjem, tvoj organizem pa se potegne vase. Ko prideš iz vode, se spet razgrne in preplavijo ga endorfini. /…/ Začelo se je z idejo, da bi prepletel teme družine, upora in zimskega plavanja. Domislil sem se zgodbe o ženski, ki ima sebična sinova, nato sreča skupino plavalcev v ledeni vodi in se osvobodi. /… / Infantilizacija je civilizacijski problem naše družbe. Generacijo naših staršev so vzgajali veliko strožje od nas. Otrok je središče sveta, deležen je vseh užitkov, toda nekoč mora priti do obreda prehoda, da lahko postane odrasla oseba. Če se ljudje oklepajo infantilnih modelov vedenja, imajo ti katastrofalne posledice za medosebne odnose. Infantilen človek ne stoji dovolj trdno na lastnih nogah in prepričan je, da je za njegove težave kriv ves svet, v prvi vrsti pa mati. To potem projicira na partnerski odnos, nezmožnost videti svet skozi odrasle oči pa vodi tudi do nesoglasij z lastnimi otroki. /…/ Film govori o prelomnih življenjskih situacijah, usodnih srečanjih, ki človeku omogočijo biti to, kar je, in pogledati na stvari iz druge perspektive. Temelj zgodbe je Hanin upor zoper podrejeni položaj, ki ga ima v družini. Gre tudi za temo medgeneracijskega sozvočja. Film ima srečen konec, like nekam premakne. Govori o sreči.«
– Bohdan Sláma, režiser in scenarist
»Scenarij mi je bil nemudoma všeč, toda na tihem sem upala, da bo tema zimskega kopanja iz filma počasi izginila. Da sem se iz največje zmrzljivke prelevila v zimsko plavalko, se mi zdi še vedno neverjetno. /…/ Mislim, da se Hana nima preveč rada, zato svojih čustev ne zna pokazati najbližjim, denimo vnuku. Seveda ga ima rada, tako kot ima rada svoja odrasla sinova, ker pa ju je razvadila, se zdaj čuti dolžno ves čas reševati njune težave. Onadva pa njeno žrtev sprejemata kot nekaj samoumevnega. /…/ Brono je življenje utrdilo. Je kot kavboj, le da ima namesto krav in konjev kokoši in avtobus. S Hano nimata nič skupnega. Toda on ima nekaj, kar njej bistveno manjka. Svoboden je. Ko se na koncu izkaže, da Brona ni popoln moški, je to nekaj dobrega. Resničen moški je, kot pravimo, iz mesa in krvi, ne pa nekakšen omleden literarni junak.«
– Zuzana Kronerová, igralka
portret avtorja
Bohdan Sláma (rojen leta 1967 v Opavi na Češkem) je študiral režijo na sloviti češki filmski akademiji FAMU. Že celovečerni prvenec Divje čebele (Divoké včely) mu je leta 2001 prinesel tigra za najboljši film na rotterdamskem festivalu, mednarodno izjemno uspešen drugi celovečerec Sreča (Štěstí) pa je s festivala v San Sebastiánu leta 2005 odnesel nagradi za najboljši film in igralko Anno Geislerovo. Podeželskega učitelja (Venkovský učitel, 2008), ki je bil premierno prikazan na beneškem festivalu, smo si lahko pri nas ogledali v okviru programa Filmskega tedna Evrope leta 2009. Istega leta je revija Variety režiserja uvrstila tudi na prestižni seznam »10 Directors to Watch«. V tekmovalnem programu festivala Sundance je bil premierno prikazan film Štiri sonca (Čtyři slunce, 2012). Ledena babica je peti celovečerec režiserja in scenarista Bohdana Sláme, enega najvidnejših predstavnikov mlajše generacije čeških filmarjev, ki je v novem tisočletju prevzela prapor prepoznavne domače tradicije grenko-sladkih, realističnih in povečini podeželskih mešanic komedije in drame o običajnih ljudeh.
kritike
»Bohdan Sláma, vrhovni humanist med češkimi režiserji-scenaristi ter avtor filmov Sreča in Podeželski učitelj, je v svoji najnovejši grenko-sladki dramediji ustvaril čudoviti vlogi za dvojico priljubljenih starejših zvezdnikov – slovaško igralko Zuzano Kronerovo in češkega igralca Pavla Novýja. /…/ Gre za prvi Slámov film, v žarišču katerega so starejši lik, Kronerová in Nový pa poplačata režiserja s toplo, dostojanstveno predstavo, ki razgali tako njuni duši kot telesi. Čeprav si lahko zlahka zamislimo hollywoodsko različico te zgodbe, si je težko predstavljati starejše hollywoodske zvezde, ki bi bile voljne tako iskreno razkazati učinke staranja. Kot je dokazal že v prejšnjih filmih, je za Slámo solidarnost družine (bodisi nuklearne ali alternativne) osnovni predpogoj za izpolnjeno življenje. Naraščajoča otročjost, sebičnost in narcisizem današnje družbe so njegove ključne filmske tematike in človeške slabosti, ki jih morajo protagonisti premagati, če hočejo doseči, no, srečo pač.«
– Alissa Simon, Variety
»Osvežujoče nesentimentalen film. /…/ Zuzana Kronerová se v petem sodelovanju z režiserjem Bohdanom Slámo požene v naslovno vlogo Ledene babice, tako kot se njen lik požene v reko Vltavo, z nebrzdanim pogumom. V tej nesentimentalni zgodbi o konvencionalni ženski, ki se v poznih letih prerodi s pomočjo ljubezni in zimskega plavanja (ne nujno v tem zaporedju), Kronerová upodobi lik Hane s poživljajočo neposrednostjo. /…/ Režiserjeva naklonjenost starejšim likom bi ne mogla biti bolj očitna. Mlajšo generacijo, ki jo gleda s prezirom, sicer naslika mnogo bolj karikirano, zaradi česar so družinski konflikti v filmu prikazani preveč enostransko, da bi gledalca resnično posrkali vase. Toda prvi celovečerec češkega režiserja po petletnem predahu (od filma Štiri sonca) je v zavračanju trenda, ki starejše občane spreminja v ljubke maskote življenja z veliko začetnico, kot sveža sapa. /…/ Kronerová in Nový v presenetljivem prepletanju zadržanosti in odkritosrčnosti uprizorita izjemni vlogi, iz kristalno jasne metafore zimskega plavanja pa napravita polnokrvno čustveno izkušnjo. Sláma, vsa čast mu, vztraja pri telesnosti svojih ostarelih likov na način, ki ga srečamo pri redkih režiserjih, brez apologije in sladkobnosti.«
– Sheri Linden, The Hollywood Reporter
»Prikupna družinska drama Bohdana Sláme, ki te dni tekmuje na festivalu Tribeca, pokaže, da lahko v odraslost vstopiš v katerikoli starosti. /…/ Hanina zgodba v prvi vrsti morda res nagovarja starejšo generacijo, toda Slámov scenarij ubere precej več strun. Čeprav se zgodba občasno izgubi v preobilici družinske drame in egoizem Haninih sinov včasih deluje neprepričljivo, ima film marsikaj ponuditi številnim generacijam ter vabi v svoj svet pustolovščin in razumevanja vso družino. /…/ Med prizorom, v katerem se skušata Hana in Brona ljubiti z vso sramežljivostjo devičnikov, si bodo najmlajši gledalci morda raje zatisnili oči. Toda vsa publika si bo zapomnila nekaj najbolj očarljivih dialogov, kar smo jih lahko letos slišali v kinodvoranah: ‘Zebe me,’ reče Hana, ko leze iz ledene vode. ‘Ja, ampak si srečna,’ odvrne Brona in jo ovije v toplo brisačo.«
– Stefan Dobroiu, Cineuropa
»Ledena babica ravna z življenji svojih postaranih protagonistov z občutkom in občudovanja vredno odkritostjo. /…/ Neživi premeti privzemajo simbolične pomene v Slamovem portretu pozne ljubezni in razcveta ženske, ki jo je starost oropala identitete. Pokvarjena peč v Haninem domu bruha škodljivi dim, ne more pa ogreti hiše – kako spretna metafora za poledenele družinske odnose. /…/ Podobno kot v Sreči je tudi tu osrednja tema sporočilo, da najbolj ljubeča družinska celica ni nujno tista, v katero se rodimo.«
– Wendy Ide, Screen Daily