Igor Pretnar je leto po Križajevi dekonstrukciji socialističnih laži posnel Lažnivko, v kateri vsi lažejo. Branka (Majda Potokar) dela kot tajnica v neki pisarni, živi z materjo in sanjari o princu na belem konju. Vse njene kolegice že imajo moške, le ona še ne, a jim nenehno laže, da hodi z nekim »doktorjem«. Vstopi Bata (Bata Živojinović), ki ji predlaga zamenjavo stanovanja z doplačilom, sčasoma pa se med njima vname romanca s poroko na vidiku. Toda Bata je v resnici le slepar, goljuf, hustler.
Kakšna je bila slovenska ženska sredi šestdesetih? Nežna, plemenita, iskrena, zaupna, naivna (sodobnica naivne, lahkoverne, vodljive Fellinijeve Giuliette), zaverovana v to, kar so od nje terjale cenene filmske melodrame in ženske revije – in skušala je narediti kariero. Njeno mesto ni bilo več le v kuhinji – Slovenka si je začela kruh služiti sama, pa ne le za tekočim trakom ali na polju, ampak v pisarni (na Komenskega, tam, kjer je bil včasih SZDL, pa mestna partija ipd.). Slovenka ni bila več odvisna od moškega. Ne, z mano ne bo več nihče pometal, si je rekla – in tako postala pravi plen moške metle.
Film je pokazal moderno slovensko žensko, toda le zato, da bi jo lahko v isti sapi demoderniziral: glejte, sodobna slovenska ženska še ni zrela za moški svet! Še vedno ni na njegovem »nivoju«! Lahko si le laže! Ali bolje rečeno: o tem, da je ljubljena, priznana, cenjena, enakopravna ipd. in da seksa, lahko le laže. Film je to povedal v obliki melodrame – in si čestital, ker je sodobno »emancipirano« žensko, strah in trepet nesodobne moške kulture, tako dobro pretental. Branka živi v svojem filmu, in to tako intenzivno in doživeto, kot da bi hotel film reči: še malo, pa bodo začele ženske režirati filme!