zgodba
Zaton devetnajstega stoletja. Pariški bordel L’Apollonide živi svoje zadnje dni. Dekleta, ki delajo v tej razkošni hiši užitkov, so ujetnice, zaščitene pred zunanjim svetom. Okoli prostitutke, ki ima v obraz vrezan večen tragični nasmešek, se odvijajo življenja drugih žensk. V tej zaprti hiši delijo svoje skrivnosti, svoje strahove, radosti in bolečine …
Francoski auteur, ki v ospredje svojih filmov vedno znova postavlja vez med telesnim poželenjem in duševnimi brazgotinami, tokrat uprizarja brezčasno komorno dramo, ki se odvije na melanholičnem in dekadentnem prizorišču findesièclovskega bordela.
iz prve roke
»Prostitutka je bila vedno prikazana skozi oči moških: večinoma slikarjev ali pisateljev, ki so zahajali v bordele /…/. Pogled s stališča prostitutke pa je izredno težko najti. /…/ Na njih je nekaj globoko skrivnostnega, zato se ta lik pojavlja že od samega začetka umetnostne zgodovine. Prvi film, v katerem se pojavi, je bil posnet leta 1900; prostitutka je torej postala lik že ob samem nastanku filma. /…/ Pri L’Apollonide gre tudi za odnos med telesom in umom – kako vplivata drug na drugega. Mislim, da so me Cronenbergovi filmi zaznamovali za vse življenje; ves čas govorijo o tem, kako razmerje do telesa vpliva na um. To včasih pripelje do norosti. Ko sem pisal scenarij, sem dve ali tri noči zapored sanjal o filmu Mož, ki se smeje (The Man Who Laughs, Paul Leni, 1927, op. ur.), priredbi romana Victorja Hugoja iz dvajsetih let. In sem si rekel, da bom poskusil ustvariti žensko, ki se smeji. /…/ Želel sem prikazati – ne da bi šel v eksterier – kako se bodo Pariz, Francija in svet spremenili. Hitro nam postane jasno, da bo z bordelom kmalu konec. Potem lahko le še spremljamo, kako se stvari slabšajo in kako dekleta počasi propadajo. Nič se mi ne zdi bolj ganljivo kot neka oblika lepote, ki počasi izginja in se ne bo nikdar vrnila /…/. Zame je pomemben pojem usode. Iz filma in pripovedovanja je v veliki meri izginil in nadomestila ga je psihologija. /…/ Tisto, česar se pri kostumskih filmih bojim, je rekonstrukcija. Ko sem pisal scenarij, sem poslušal soul glasbo iz šestdesetih in glasovi ameriških črnskih pevcev so me vedno popeljal nazaj k dekletom. Ko ena izmed njih umre, začnejo okoli nje peti pesem ameriških sužnjev. To, da smo v letu 1900, še ne pomeni, da moramo uporabiti godalni kvartet. Ni šlo le za posodabljanje. Te ženske so v meni preprosto prebudile to glasbo. /…/ Zanima me vidik zaprtega sveta. Katerikoli zaprti svet lahko postane fiktiven svet, svet filma. /…/ Lahko bi rekli, da lik, ki ga igra Noémie Lvovsky, predstavlja mene, režiserja tega bordela; ona oblikuje mizansceno in prosi prefekta za pomoč, ravno tako kot jaz prosim CNC [Francoski državni filmski center, op. ur.] za denar. Njene stranke pa bi lahko bile moje občinstvo.«
– Bertrand Bonello, režiser in scenarist
portret avtorja
Bertrand Bonello se je rodil leta 1968 v Nici. Kariero je začel kot klasični glasbenik. Leta 1998 je posnel prvi igrani celovečerec Quelque chose d’organique, za katerega je napisal tudi scenarij in glasbo. Na LIFFu smo si lahko ogledali njegov drugi celovečerec Pornograf (Le pornographe, 2001) z Jean-Pierrom Léaudom v vlogi ostarelega režiserja pornografskih filmov. Film je v Cannesu prejel nagrado mednarodne žirije kritikov FIPRESCI. Bonellov tretji celovečerec Tiresia je bil leta 2003 nominiran za zlato palmo. V Cannes se je vrnil dve leti pozneje s kratkometražcem Cindy: The Doll Is Mine, poklonom ameriški fotografinji Cindy Sherman. Leta 2006 je posnel kratki film My New Picture in kmalu zatem izdal istoimenski glasbeni album. Sledili so celovečerec De la guerre (2008) z Mathieujem Amalricom v glavni vlogi, kratki film Where the Boys Are (2010) in L’Apollonide, Bonellov peti celovečerni film.
Francoskega režiserja nekateri kritiki skupaj s Françoisom Ozonom, Gasparjem Noéjem, Catherine Breillat, Brunom Dumontom in drugimi uvrščajo med predstavnike t. i. novega francoskega ekstremizma.
kritike
»Prav s to vztrajno, ljubečo naklonjenostjo, izraženo v Bonellovem umirjenem tempu in režiji ter izjemni pozornosti do igralk, L’Apollonide doseže svojo melanholično nenavadnost in posebnost ter se kot v transu pomakne onkraj ključnih zahtev žanra, kot posledico pa za sabo pušča nekaj temačnega.«
– Daniel Kasman, Notebook, MUBI
»Razvijajoča se dinamika likov, drzne stilistične poteze /…/ in eliptična pripoved pa so tisti elementi, ki prinašajo največji filmski užitek. Celo v najbolj samozavestno opisnih trenutkih se L’Apollonide upira kakršnikoli afiniteti do realistične drame. Vlaganje v podrobnosti obdobja se povrne kot del širšega načrta, ki ne izključuje raziskovanja zgodovine, kakršno prikazujeta likovna umetnost (Courbet) in literatura (Bataille). Poleg tega z dodelitvijo vlog strank bordela filmskim ustvarjalcem, kot sta Jacques Nolot in Xavier Beauvois, pa tudi vloge pripovedovalke Pascale Ferran, režiser gledalca morda nagovarja, da najde povezavo s sodobnimi primeri.«
– Gabe Klinger, Sight & Sound
»Ta neposreden, neizprosen pogled v življenje uglednega pariškega bordela iz obdobja Belle Époque z vidika prostitutk, ki tam živijo in delajo, je med drugim oster komentar prekipevajočih bordelskih klasik, kakršna je Užitek (Le Plaisir) Maxa Ophülsa. /…/ Bonello zbere nadarjeno skupino igralk /…/ in z njimi ustvari niz simboličnih, pretresljivih prizorov, ki bi jih lahko imenovali tragični skeči, a bolj kot dramatične so njegove težnje zgodovinske ali celo arheološke: z opisovanjem razkošnega pohištva, zapeljivih oblačil, lenobnih poz, otožnih pogledov in žametne svetlobe /…/ kot samega predmeta umetnosti (kar daje slutiti tudi ime bordela s klasicističnim pridihom) razkriva trupla in mrtve duše, na katerih je zgrajena veličastna francoska kulturna dediščina.«
– Richard Brody, The New Yorker
»Seks, droge in rokenrol! /…/ Bonello je intelektualni in ne senzacionalistični provokator. Njegov novi film /…/ je sanjavo posnet in poln žurnalističnih podrobnosti o ritualih prostitutk v specifičnem času in prostoru. /…/ Ležeren, razpoloženjski ter prežet z lepoto, dekadenco in pogubljenjem.«
– Jon Frosch, The Atlantic