zgodba
Leta 1865 na osamljenem posestvu sredi angleškega podeželja. Lady Katherine, ujeta v zadušljiv zakon z zagrenjenim in precej starejšim moškim, nemirno tava po praznih sobanah velike družinske hiše. Ko pa se spusti v strastno afero z neotesanim služabnikom Sebastianom, se v mladi gospodarici prebudi nova, neustavljiva sila in nihče več ji ne more preprečiti, da bi dobila, kar hoče.
Drzni in sveži filmski prvenec uveljavljenega gledališkega režiserja je sodoben film noir, preoblečen v viktorijansko kostumsko dramo. Eno od odkritij torontskega filmskega festivala in velika senzacija festivalov v Rotterdamu in Sundanceu.
zanimivosti
Film je posnet po povesti Lady Macbeth Mcenskega okraja Nikolaja Leskova, ki jo je leta 1865 prvič objavil Dostojevski v svoji reviji Epoha. Povest je med drugim navdihnila istoimensko opero Dmitrija Šostakoviča (1934) in film Sibirska lady Macbeth Andrzeja Wajde (1962).
iz prve roke
»Poznal sem podobno književnost tistega obdobja, ki se je osredotočala na močne ženske protagonistke /…/, ampak to delo je bilo nekaj posebnega zaradi glavne junakinje, ki za razliko od svojih sodobnic ni niti pasivna niti samomorilska, ampak dejavna in drzna. Izjemno osvežujoče in ‘moderno’ je bilo najti osrednji ženski lik, ki se je uprl zatiralskemu patriarhatu, namesto da bi tiho trpel. /…/ Vedno se mi je zdelo, da so vsi elementi, ki definirajo britansko kostumsko dramo – množice statistov, osupljivi posnetki iz zraka, konji in kočije, na milijone kostumov –, nepomembni za bistvo zgodbe. Ko smo se osredotočili na peščico ljudi in eno prizorišče /…/, smo lahko usmerili energijo v zgodbo in ustvarili radikalno dramo, ki se slučajno dogaja v preteklosti. /…/ Hoteli smo posneti nekakšno antikostumsko dramo /…/.«
– William Oldroyd
portret avtorja
William Oldroyd je priznan britanski gledališki in operni režiser, znan po uprizoritvah klasikov, kot so Ibsen, Sartre, Beckett in Shakespeare. Zrežiral je dva uspešna kratkometražna filma, Lady Macbeth pa je njegov prvi celovečerec.
kritike
»Lady Macbeth razkrije bistvo zapleta že v naslovu, a mračni obrati v razburljivi zgodbi vseeno uspejo presenetiti. /…/ Predstavljajte si Viharni vrh v režiji Alfreda Hitchcocka in lahko si boste zamislili Oldroydovo napeto kostumsko dramo.«
– Eric Kohn, IndieWire
»Energično in suvereno delo, ki prekosi številne britanske kostumske filme, pa ne zaradi pogumnega prikaza spolnosti in nasilja, ampak zaradi dramske inteligence ter spretnosti, s katero poišče sodobno relevantnost v klasičnem književnem viru.«
– Pamela Hutchinson, Sight & Sound
»Sijajni debi Williama Oldroyda se gleda kot križanec med filmoma Viharni vrh in Poštar vedno zvoni dvakrat. /…/ Lady Macbeth je eden najbolj izvirnih in samozavestnih britanskih prvencev zadnjih let.«
– Geoffrey Macnab, The Independent
»Čudovito subverzivna priredba klasike. /…/ Oldroydov vročekrvni prvenec deluje kot viktorijanski noir, variacija na žanr, ki ga je verjetno tako ali tako izumil Shakespeare. Čisto lahko se zgodi, da bo odprl novo mračno avenijo v kostumiranem svetu klasičnih književnih priredb. Film dela čudeže z omejenim proračunom. Je inteligenten, seksi in neprizanesljiv: lastnosti, ki poganjajo tudi izredno karizmatičen nastop Florence Pugh v naslovni vlogi /…/.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Čeprav naslov meri na Shakespeara in se film napaja pri zgodbi ruskega pisatelja Nikolaja Leskova /…/, se vsaj sprva zdi, da so predhodniki Oldroydovega prvenca bolj gospa Bovary, lady Chatterley in sestre Brontë. /…/ Oldroyd in scenaristka Alice Birch obrneta zgodbo Nikolaja Leskova v ostro feministično pripoved o razredu, krutosti in spolni nadvladi, ki je povsem zvesta svojemu obdobju in hkrati na skrivnosten način uglašena s sedanjostjo.«
– A.O. Scott, The New York Times
»Oldroydov sveži prvenec je impresivno zmeren, narativno neprizanesljiv viktorijanski komorni film, ki deluje tako sodobno, kot dovoljujejo krinoline. /…/ Ta vznemirljiva drama o drastično spodletelem dogovorjenem zakonu bo morda najbolj ostala v spominu kot film, ki je dal devetnajstletni Florence Pugh prvo priložnost, da se izkaže v glavni vlogi. /…/ Pughova je pokazala velik talent, na katerega bomo morali biti pozorni.«
– Guy Lodge, Variety
»Čeprav ne gre za priredbo velikega barda, pa v drugih pogledih film ne bi mogel biti bolj shakespearovski. Lady Macbeth je prepričljivo varčna, v devetnajsto stoletje postavljena drama ter brezkompromisen poskus ustvariti tisto redko stvar: pristen britanski art film. /…/ Pughova je pravo odkritje; njena Katherine se iz plahe viktorijanske neveste postopoma prelevi v bolj ambivalentno upornico in nazadnje v zastrašujočo antijunakinjo iz grške tragedije.«
– Jonathan Romney, Screen Daily
»Oldroyd zruši zatohle konvencije britanske kostumske drame /…/ v zgodbi /…/, ki dolguje ravno toliko Chandlerju in Hammettu kot Austenovi in Eliotovi /…/.«
– Jonathan Murray, Cineaste
»Tamkajšnja opustela, deževna in vetrovna pokrajina, praznina in tihota interierjev ter klavrnost obstranskih likov tvorijo svojevrsten oder, ki mu kraljujeta junakinjina ostra telesna izraznost in karakterna trdost – izvrstni Florence Pugh se posreči, da zaigra gostoljuben objekt moške pohote in hkrati odmaknjeno, zasebno in suvereno gmoto neizprosne volje. Zaradi njenih strahotnih dejanj v njeni zgodbi ne moremo videti moralke, morebiti kritike nekega družbenega reda. Obe, zgodbo in njeno protagonistko, je ustrezno gledati kot upodobitvi sile, ki venomer sega onstran sveta človeških zadev in katere edina vsebina sta žitje in nenehno prerojevanje.«
– Dušan Rebolj, Nedeljske novice
»Lady Macbeth je /…/ presenetljivo, skoraj osupljivo kinetično filmsko delo, a hkrati tudi opomnik preštevilnim režiserjem, da vse prepogosto pozabljajo na tekstovno predlogo svojih pripovedi v podobah, saj je prav ta tista, ki utemeljuje in argumentira vsako v podobi izvedeno gesto in dejanje.«
– Denis Valič, RA ARS
»Lady Macbeth je film ostrih nasprotij in mračnih paradoksov, pridušenega črnega humorja in mučnega nasilja, ki pa se zvečine ne manifestira v ekscesnem trpinčenju, marveč v tihi igri okostenelih patriarhalnih odnosov in razmerij. /…/ Pripoved v enem samem zamahu zajame vse velike teme – od sprevrženih razrednih odnosov, spolne diskriminacije in lažne morale do prepovedane ljubezni, emancipacije in zločina -, ne da bi jih bilo treba omenjati v dialogih, drama pa se postopoma prevesi v mračno srhljivko. Ena glavnih odlik tega filma je, da ničesar ne pojasnjuje, marveč vse bistveno preprosto pokaže, pogostokrat v statičnih, simetričnih tablojih, ki pa jim ne manjka notranje dinamike in pomenljivosti. Oldroydova mojstrska režija, Wegnerjeva osupljiva fotografija in sijajna igralska zasedba s Florence Pugh na čelu lepo dokazujejo, da je v dozdevno konvencionalnem žanru angleških historičnih dram še prostor za presenečenja.«
– Bojan Kavčič, Vklop
»Lady Macbeth /…/je remiks dveh klasik – tragedije Macbeth in romana Prevzetnost in pristranost. Ja, Shakespeare sreča Jane Austen. /…/ Toda vprašanje, ali je Katherine le protofeministka, ki se hoče osvoboditi, ali pa je bila lady Macbeth, še preden sojo »prodali « trgovcu (in še preden je trgovec iz nje potegnil lady Macbeth), je v resnici irelevantno – bolj ko je patriarhat krut, ekstremen in sociopatski, bolj krute, ekstremne in sociopatske so rešitve. Je pa res, da film ne skriva, da ni osvoboditve, ki bi se lahko uprla terorju – in ki ne bi prišla v paketu s slo po dominaciji in zasužnjevanju. To, da je Katherinina služabnica temnopolta (in ja, tudi Sebastian, njen ljubimec, ni ravno belec), poanto le še okrepi. Ne, osvoboditev ni nič nedolžnega. Osvoboditev je vedno tudi prisvojitev oblasti – z vso razredno in rasno patologijo vred. Ne zlomi le srca, temveč tudi kosti.« ZA+
– Marcel Štefančič, jr., Mladina