zgodba
Piše se leto 2002 v kalifornijskem Sacramentu. Christine McPherson, ki sliši na vzdevek Lady Bird, je bistra, ambiciozna in uporniška najstnica. Trmasto kljubuje svoji materi, neskončno ljubeči, a kritični in odločni medicinski sestri, kateri je v resnici na las podobna. Oče je izgubil službo, zato se mati na vso moč trudi, da bi preživela družino. Lady Bird, ki pravkar obiskuje zadnji letnik katoliške srednje šole, pa sanjari o pobegu iz predmestja, prestižnih univerzah in velemestnih nebotičnikih ameriške Vzhodne obale.
Samostojni režijski prvenec igralke Grete Gerwig (Frances Ha, Maggie ima načrt) prinaša očarljivo oseben pogled na turbulenten odnos med materjo in najstniško hčerko, na pritiske odraščanja in resnični pomen tistega, čemur pravimo dom.
iz prve roke
»Odnos med materjo in hčerjo je ljubezenska zgodba tega filma. /…/ Zgodbe filmov o najstnicah se običajno vrtijo okoli nekega fanta: princa na belem konju, odgovora na vse tegobe življenja. Toda to ni prav nič podobno resničnemu življenju. Večina žensk, ki jih poznam, je imela v najstniških letih neznansko lepe in neskončno zapletene odnose s svojimi materami. Želela sem posneti film, ki bi se osredotočil na to – kjer bi v vsakem trenutku čutili empatijo do obeh likov. Nisem hotela, da bi imela ena prav, druga pa bi se motila. Hotela sem, da bi se obe boleče neuspešno trudili razumeti druga drugo in na koncu nagraditi njuno neutrudno ljubezen. Zame so to najbolj ganljive ljubezenske zgodbe. Ljubezen med materjo in hčerjo je ena najbolj polnih ljubezni, kar jih poznam. /…/ Odraščala sem v Sacramentu, ki ga ljubim, in tako je bil prvi vzgib za nastanek filma moja želja napisati ljubezensko pismo temu kraju, katerega pomen sem resnično doumela, šele ko sem ga zapustila. Težko je prepoznati globino svoje navezanosti, ko jih imaš šestnajst in si prepričan, da se ‘življenje’ dogaja nekje drugje. Film ni posnet po resničnih dogodkih, a v njegovem jedru so resnični občutki, povezani z domom, otroštvom in odhodom. /…/ Ob besedi Kalifornija ljudje navadno pomislijo na San Francisco ali Los Angeles, toda v notranjosti države leži razsežna poljedelska dolina. Sacramento se nahaja na njenem severnem robu, in čeprav gre za prestolnico zvezne države, ima poljedelstvo v kosteh. To ni bahaško mesto. Ne poskuša se oglaševati ali prodajati. Ta kraj in njegove ljudi zaznamujeta nekakšna skromnost in integriteta.«
– Greta Gerwig
portret avtorice
Greta Gerwig (rojena leta 1983 v Sacramentu, Kalifornija) je končala študij angleščine in filozofije na prestižnem kolidžu Barnard v New Yorku. V novem tisočletju se je hitro uveljavila kot ena najbolj prepoznavnih igralk ameriškega neodvisnega filma nove generacije, zlasti njegove naturalistične, nizkoproračunske in močno dialoške veje, imenovane »mumblecore«. Skupaj z Joejem Swanbergom je leta 2008 napisala in režirala romantično dramo Nights and Weekends ter v njej tudi nastopila. Prvi kritiški uspeh ji je prinesla vloga Florence v romantični komediji Greenberg (2010), igralkinem prvem sodelovanju z režiserjem Noahom Baumbachom. Dve leti kasneje je nastopila v naslovni vlogi Baumbachove indie uspešnice Frances Ha (2012), za katero je skupaj z režiserjem podpisala tudi scenarij, vloga pa ji je prinesla nominacijo za zlati globus. Skupaj sta nato spisala še scenarij za komedijo Mistress America (2015), ki je ob premieri na festivalu Sundance požela navdušen odziv kritike. Zaigrala je tudi v filmih Rimu z ljubeznijo (To Rome with Love, 2012) Woodyja Allena, Maggie ima načrt (Maggie’s Plan, 2015) Rebecce Miller, Wiener-Dog (2016) Todda Solondza, Jackie (2016) Pabla Larraína in 20th Century Women (2016) Mika Millsa, ki ji je prinesel številne nominacije in nagrade kritiških združenj. Lady Bird je igralkin samostojni režijski prvenec.
kritike
»Lady Bird imamo lahko za neke vrste duhovnega predhodnika filma Frances Ha, toda zdaj, ko je Gerwigova za kamero, film ni več prisrčen poklon igralki, temveč neposreden razmislek o njenih formativnih letih. Gerwigova ni posebej vpadljiva režiserka – čeprav pri pomembnih trenutkih nič ne skopari –, a njena presunljivo učinkovita poteza je, da film skicira skozi niz spretnih drobnih montaž, ki ujamejo bistvo lokacije ali situacije, ne da bi se pri njej predolgo zadrževale. Tako je, kot bi hotela z nami deliti zvežčič, poln živih anekdot, ki se postopoma sestavijo v mnogo večjo sliko, kot neke vrste filmski pointilizem.«
– Scott Tobias, NPR
»Režiserkino obvladano režijo napajajo same ideje znotraj filma. Estetika Lady Bird ter njegova emocionalna in dramatična čitljivost ustvarita nekakšen realizem moralnosti, skrajno necinično in jasno razumevanje odgovornosti, ki jih prinaša proračun takšnega filma, ter pričakovanj glede stila in vzdušja, ki jih tak film ustvarja in mora tudi izpolniti, če naj si zagotovi mesto v filmski umetnosti – in s tem primerno mesto za režiserko Greto Gerwig.«
– Richard Brody, The New Yorker
»Lady Bird s svojo toplino in iskrenostjo zasenči sarkastično ostrino nedavnih ženskih zgodb o odraščanju, kot sta na primer Kako sem izgubila nedolžnost in Pri sedemnajstih. Režiserkino spretno ravnanje s formo in tokom dialogov zaznamuje nekakšen ekscentričen individualizem. Pogumno zavrne tudi idejo, da se morajo zgodbe o najstnicah vrteti okoli zaljubljenosti. Pripovedni lok Lady Bird se namesto tega osredotoči na protagonistkino odkrivanje same sebe in tako potrdi, kako pomembno je, da se ženske režiserke lotijo teh zgodb iz lastne perspektive.«
– Caroline Madden, Reverse Shot
»Paterson Jima Jarmuscha in Lady Bird Grete Gerwig /…/ sta najboljša filma, kar sem jih videl po dolgem času. Oba sta po svoje drobna filma, a sta za tisto, kar želita režiserja doseči, popolna. Odlično sta narejena in odigrana. /…/ Film Grete Gerwig je naravnost osupljiv v tem, kako odraščajočo najstnico prikaže na tako resničen način, z edinstvenim značajem, kot zelo samostojno in svojeglavo dekle. Tega filma ne bi mogel posneti noben moški. To je stoodstotno film ženske režiserke. Vsebuje toliko drobnih detajlov. Nobenih velikih gest; ves je sestavljen iz majhnih prizorov. In deluje.«
– Jonas Mekas
»Lady Bird je režijski prvenec ljubljenke indie filma (nekoč muze mumblecore gibanja) in glavni lik je pravzaprav ona sama, 15 let mlajša, odigra pa jo Saoirse Ronan z vampirsko rdečimi lasmi in aknastim obrazom /…/. Prvi odzivi ob premieri v Telluridu so se še posebej čudili, da je lahko tako dodelan film režijski prvenec. Toda če ste spremljali kariero Grete Gerwig, ste nekaj takega zagotovo pričakovali: že več kot desetletje nastopa v bistrih in srčnih dramedijah, jih piše in celo sorežira. Resnično presenečenje filma pa prinašata njegova skrajna iskrenost in oseben odnos – kar je bilo od Grete Gerwig sicer pričakovati, a je vendarle prava redkost pri debitantskih režiserjih, ki še niso imeli časa vaditi pristnosti.«
– Peter Debruge, Variety
»Premisa filma ni nič svežega, toda scenaristka-režiserka Greta Gerwig povzdigne napol biografsko variacijo svojega odraščanja v Sacramentu na novo valovno dolžino, ki kar prekipeva od duhovitosti in globokega uvida. Film s Saoirse Ronan v energični glavni vlogi, ki je njena najboljša doslej, potrjuje, da se pogumna prezenca Gerwigove na platnu za kamero prevede v bogat in suveren režijski glas. Lady Bird je v isti sapi sarkastična in iskrena – ganljiva, odločno ženstvena oda odraščanju, ki svoje sproščene domačnosti nikoli ne jemlje za samoumevno.«
– Eric Kohn, IndieWire
»Film Lady Bird je morda manj izviren, a vendar poseduje tisti občutek imperativa mladosti, še ne celovite izoblikovanosti in impulzivne predrznosti, ki prikliče v spomin Truffautovo klasiko 400 udarcev iz leta 1959.«
– Todd McCarthy, The Hollywood Reporter
»To ni nekakšen ljubek konstrukt indie filma. Lady Bird je navdušujoče resničen in globoko oseben film, vsak njegov utrip zveni avtentično.«
– Benjamin Lee, The Guardian
»Čudoviti film Grete Gerwig, prisrčen, globoko oseben portret dekliške adolescence, ki ga bolj zanimajo vezi med prijateljicami kot bežni flirti s fanti, utripa v privlačno razpuščenih ritmih mladosti.«
– Tomris Laffly, Time Out New York
»Lady Bird je nekaj resnično posebnega: komedija o odraščanju, ki je tako smešna, dovzetna in odkritosrčna, da večina drugih filmov o adolescenci ob njej izpade kot vaja v klišejih.«
– A. A. Dowd, The A. V. Club
»Lady Bird je ena velikih filmskih radosti tega leta. Prvenec Grete Gerwig kot samostojne scenaristke-režiserke je tako moder, tako smešen in tako izjemno suveren, da se zdi, kot bi padel z neba.«
– Christopher Schobert, The Film Stage
»Lady Bird je pogosto huronsko smešen, toda hkrati je velikodušen, svoje like sprejema z vsemi napakami in šibkostmi, hibami in vrlinami.«
– Allan Hunter, Screen International
»Zmešnjava in polomi najstništva so pospremljeni z duhovniki, ki jočejo ali razumejo šale, s stranskim likom, ki je bolj zrel kakor glavni lik, in z veliko grozljivih partnerskih odločitev. Tale “dramedija” je navsezadnje predvsem film o tem, kako se naučiti ponižnosti – toda ne (nujno) skozi spiritualnost filma Lady Bird ne odlikuje le dobra igra (Laurie Metcalf), temveč tudi izrazito pristen ter kredibilen pogled na rana leta življenja.«
– Peter Zupanc, TV Okno
»Redkokdaj se zgodi, da filmska zgodba od prvih korakov dalje in skozi vse svoje peripetije, skratka od zapletov do razpletov gledalca vodi v bolj ali manj enakomernem ritmu, brez prostega teka in odvodov ali celo slepih ulic. Še redkeje to vidimo pri delih, ki prinaša kompleksnost zapletene zgodbe, v katerih ob protagonistih nastopa še pisana množica bolj ali manj enakovrednih junakov. In če omenjenim značilnostim dodamo še ščepec tistega neortodoksnega, skoraj blagega, a zato nič manj brezkompromisnega feminizma, ki ga bo večina deškega, morda celo moškega občinstva sprejela povsem brez zavor, dobimo prav posebno filmsko zmes, delo, ki je v sodobni filmski pokrajini taka redkost kot zrak v vršacih Himalaje. Eno od takih del je Lady Bird /…/.«
– Denis Valič, RA ARS
»Lady Bird je film o materi, ki je obtičala, in hčerki, ki noče obtičati. Film o materi, ki se žrtvuje, in hčerki, ki hoče več. Film o hčerki, ki noče biti le boljša verzija svoje matere, in materi, ki se boji, da je le slabša verzija svoje hčerke.« ZELO ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina