zgodba
Slimane Beiji je šestdesetletni tunizijski emigrant, ki ga nekega dne po petintridesetih letih dela v ladjedelnici nepričakovano odpustijo. Osramočen, ker ne more več preživljati svoje družine, bi rad kupil staro ladjo in odprl restavracijo, v kateri bi kot hišno specialiteto ponujal kuskus bivše soproge. Na poti do uresničitve svojih sanj se mora spopasti z arogantnimi bankirji, nejevoljnimi vladnimi uslužbenci in z nenehnim prigovarjanjem sinov, da se vrnejo v domovino. Slimanova edina zaveznica je njegova energična in ljubeča hči Rym.
Film francosko-tunizijskega režiserja s svojo ganljivo pripovedjo o stiskah in preizkušnjah nekega moža in o sanjah, ki ga navdihujejo, zareže prav v srce spreminjajoče se družbe. Kuskus, ki so ga navdušeni francoski filmski kritiki v hipu označili za mojstrovino, je ovenčan s številnimi nagradami in priznanji, med drugim štirimi cezarji, štirimi nagradami na festivalu v Benetkah in prestižno nagrado Louis Delluc.
iz prve roke
»To je zgodba o starem, revnem Arabcu, ki želi narediti nekaj izjemnega, da bi si povrnil dostojanstvo in pomagal svojim ljubljenim. Osredotočil sem se na to osrednje dogajanje, ki je bilo zame zaradi evforične in simbolične dimenzije zelo pomembno. Kljub temu pa sem si dovolil številne digresije zaradi čistega užitka v kontemplaciji o dogodkih iz vsakdanjosti družinske drame. Ne nazadnje me prav ta razsežnost najbolj zanima. Želel sem pobliže spoznati like, ki jih imam rad, in prikazati podrobnosti iz njihovega vsakdanjega življenja. /…/ Zdelo se mi je pomembno, da na iskren in odločen način apeliram k spoštovanju drugačnosti, ne da bi pri tem padel v past lahkomiselne in brezbrižne stigme o eksotičnosti.
To je dvojni izziv, ki pa je ključnega pomena, tudi zaradi moje osebne čustvene vpletenosti.«
– Abdellatif Kechiche, režiser
portret avtorja
Abdellatif Kechiche se je rodil leta 1960 v Tuniziji. Svojo kariero je začel kot gledališki in filmski igralec. Med drugim je znan po svojih vlogah v uprizoritvah dramskih del Gabriela Garcie Lorce in Edouarda Maneta ter kot režiser drame Fernanda Arrabala, ki so jo uprizorili na avignonskem gledališkem festivalu leta 1981. V letu 1984 je dobil prvo filmsko vlogo v celovečernem prvencu Abdelkrima Bahloula Le Thé à la menthe. Med opaznejše sodi tudi njegova vloga v filmu Andréja Téchinéja Les Innocents. Leta 2000 je prvič stopil za kamero kot režiser in scenarist filma La Faute à Voltaire. Tri leta pozneje je posnel L’Esquive, komedijo o najstniški ljubezni v sodobnem Parizu, navdahnjeno z Marivauxevo dramo iz 18. stoletja. Njegov naslednji film Kuskus je požel številne nagrade. Leta 2010 je bil na filmskem festivalu v Benetkah prikazan njegov zadnji film, Vénus Noire, posnet po resnični zgodbi o Saartjie Baartman, ki so jo na začetku 19. stoletja poznali kot hotentotsko Venero.
kritike
»Zgodbo o vsakdanjih bojih severnoafriške družine nam Abdellatif Kechiche podaja v brezhibno umerjenem tempu ter z duhovitostjo in toplino klasičnega filma, a hkrati z nadvse sodobnim razumevanjem identitete. /…/ Kuskus naznanja možnost (ali iluzijo) vrnitve v obdobje klasičnega filma, ko so francoski filmski ustvarjalci uspešno združevali umetniško ambicijo s priljubljenostjo pri občinstvu.«
– Ginette Vincendeau, Sight & Sound
»Čudovito posnet film z ravno pravimi sestavinami. /…/ film o življenju v izgnanstvu, osamljenosti, družini, samospoštovanju in uresničevanju sanj zaobjema komedijo in tragedijo z razumevanjem, sočutjem in brez kakršnekoli sentimentalnosti.«
– Philip French, The Observer
»Devetnajstletna igralka Hafsia Herzi s Kuskusom vstopa v svet filma. Občutek imam, da je to – ravno tako kot prvi film Isabelle Huppert – ne le debi, temveč oznanilo: ‘Tukaj sem, jaz sem prava stvar.’ Zapomnite si njeno ime.«
– Roger Ebert, Chicago Sun-Times