zgodba
Rusija, nekje sredi devetdesetih. Laura je s Finske prišla študirat v Moskvo, a ji ne gre nič po načrtu. Odpravlja se na pot v Murmansk, kjer naj bi si ogledala najdišče starodavnih petroglifov. A na pot se je zadnji hip primorana odpraviti sama. Večdnevno potovanje z vlakom se že takoj izkaže za nočno moro – v kupeju se znajde skupaj z obritoglavim in prostaškim mladeničem Ljoho, ki loka vodko in verižno kadi cigarete. Ljoha se odpravlja na sever, kjer bo delal v rudnikih. Ves čas poskuša v pogovor zaplesti Lauro, toda njej ni do tega. Bolj ko pokrajina beži mimo oken, bolj se rahlja tudi zid med protagonistoma. Pod grobo povrhnjico se v Ljohi skriva topla duša, vse bolj sproščena in notranje odkrita pa je tudi Laura.
iz prve roke
»Kupe št. 6 je arktični film ceste, ki bi ga morda lahko razumeli kot neroden poskus iskanja harmonije in notranjega miru v svetu kaosa in tesnobe. V jedru zgodbe je pojem sprejemanja. Težko se je sprijazniti, da si del tega kaotičnega sveta ter da si, kdor si. Naša junakinja, finska študentka Laura, se odpravi na dolgo vožnjo z vlakom, da bi si ogledala neke starodavne petroglife. Citira moškega, ki ga je srečala: ‘Če hočeš vedeti, kdo si, moraš poznati svojo preteklost.’ Laura želi postati arheologinja, ki bi jo takšne stvari, petroglifi in podobno, izpolnjevale. Toda ali je v resnici tisti človek? Ali pa gre zgolj za sanje, ukradene osebi, kakršna bi rada bila? /…/ Filmi ceste pogosto govorijo o svobodi. Z avtomobilom lahko greš, kamorkoli želiš, vsako križišče je polno možnosti. Vendar se sam nagibam k mnenju, da svoboda ne pomeni neomejene možnosti izbiranja, pač pa sposobnost sprejeti lastne omejitve. Vožnja z vlakom je bolj podobna usodi. Človek ne more določati smeri, preprosto sprejeti mora, kar se mu ponuja. /…/ Michael Chabon je dejal: ‘Nostalgija je čustveno doživetje – vedno trenutno, vedno krhko –, ko imaš nekaj, kar si izgubil ali česar nisi nikoli imel; ko vidiš ljudi, ki si jih pogrešal; ko srkaš kavo v zgodovinskih kavarnah, spremenjenih v studie za vročo jogo. To je občutek, ki te preplavi, ko se za trenutek vrne neka drobna, izgubljena lepota sveta.’ Vedno sem govoril, da nisem nostalgičen, vendar je morda prav nostalgija čustveno jedro mojih filmov.«
– Juho Kuosmanen
portret avtorja
Juho Kuosmanen se je rodil leta 1979 v Kokkoli na Finskem in diplomiral na filmskem oddelku helsinške univerze Aalto. Za svoje študijske kratkometražce je bil nagrajen na pomembnih mednarodnih festivalih, kakršna sta Cannes in Locarno, njegov diplomski film pa je leta 2010 prejel nagrado canske fundacije Cinéfondation. Režiserjev celovečerni prvenec Najsrečnejši dan Ollija Mäkija (Hymyilevä mies, 2016), navdihnjen z resnično zgodbo znanega finskega boksarja, je prejel nagrado v sekciji Posebni pogled na festivalu v Cannesu, predvajali pa smo ga tudi v Kinodvoru. Kuosmanen poleg filmov režira avantgardne opere in gledališke predstave, ustvarja pa tudi neme kratkometražce z živo glasbo in zvočnimi učinki.
kritike
»Vsi, ki ste se kdaj z neznancem napili slabega žganja; vsi, ki ste bili kdaj resnično sami v neznanem mestu in ste se pogovarjali s telefonskim signalom samo zato, da bi bilo videti, kot da imate kaj početi; vsi, ki vas je kdo kdaj vprašal, kako se v vašem jeziku reče ‘ljubim te’, in ste ga potrpežljivo naučili besed ‘jebi se’ … boste Kuosmanenov neznansko očarljivi /…/ Kupe št. 6 bolj kot film gledali kot neverjetno podroben in bogato teksturiran spomin. Tisti pa, ki niste še nikoli počeli nobene od naštetih stvari – zdaj jih lahko. /…/ Nevsiljivo ganljivi Kupe št. 6 s kristalno jasno obuditvijo tistega zadnjega vzdihljaja analognega – preden je digitalna revolucija v vsak žep potisnila mobilni telefon in smo kot vrsta izgubili zmožnost, da bi bili kdaj resnično sami – vzbuja močno nostalgijo po tisti vrsti osamljenosti, kakršne v resnici ne poznamo več, ter po vrsti ljubezni, ki je bila zdravilo zanjo.«
– Jessica Kiang, Variety
»Juho Kuosmanen je po Olliju Mäkiju […] posnel še en čudovit film. Novi dosežek potrjuje režiserjevo edinstveno vizijo ter avtorski pristop, ki je tako pretanjen, da daje občutek, kot bi film nastajal med snemanjem; kot bi se izumljal pred našimi očmi /…/.«
– Jean-Dominique Nuttens, Positif
»V filmih so nepričakovane ljubezenske zgodbe le redko zares nepričakovane (če je bila označena za ljubezensko, že veš, kaj se bo zgodilo), in če smo natančni, le redko opisujejo ljubezen, ki ne bi bila vznesena, prikupna ali strastna. Filme, ki nam servirajo, kar si želimo, namesto da bi nas presenetili, bi bilo bolje imenovati ‘pričakovane romance’. Takšno spoznanje pa lahko izzove le nekonvencionalni dragulj – in prav tak čudež je čudno ganljivi, nepretenciozno modri Kupe št. 6 /…/. Finski režiser Juho Kuosmanen je film slekel vsega žanrskega okrasja, da bi razkril, kaj ljudi združuje v surovih, samotnih in v tem primeru zelo hladnih okoliščinah, ter povedal nekaj resnično nepričakovanega in tiho poživljajočega o tem, kaj je lahko ljubezenska zgodba. /…/ Bolj svežo, prodorno in iskreno – torej: da, nepričakovano – ljubezensko zgodbo boste v sodobnem filmu težko našli.«
– Robert Abele, Los Angeles Times
»Kupe št. 6 uspe povedati nevidno zgodbo, zaradi katere je tako vznemirljiv in enigmatičen: kako kilometri, ki jih požre ruska stepa, odvzamejo identitetam njihove intimne in družbene vloge ter spletejo čisto in brezčasno vez med dvema bitjema.«
– Emily Barnett, Les Inrockuptibles
»Kupe št. 6 so primerjali s filmom Richarda Linklaterja Pred zoro (Before Sunrise), kar je sicer logično, vendar ne povsem ustrezno. Kuosmanenov film se s svojimi razmišljanji o okusu, domnevah ter implicitnih erotičnih priložnostih in nevarnostih, ki jih ponujajo dolga potovanja, namreč zdi bližje klasiki popotniške literature /…/, poleg tega pa Laure in Ljohe ne povezujejo mladost in neskončne možnosti. Zvesta sta svojim odločitvam in odkrivata njihove inherentne pomanjkljivosti, zato je čas, ki ga preživita skupaj, še toliko bolj vznemirljiv in ganljiv. /…/ Kuosmanen se znova izkaže kot odličen režiser igralcev /…/ – in kar je morda še pomembnejše: kot umetnik, ki ga odlikujeta tako ostro oko kot globoko sočuten pristop.«
– Steve Gravestock, Mednarodni filmski festival v Torontu
»Kuosmanen je ustvaril bogato čustveno popotovanje in duhovit, komičen film ceste – če lahko film, ki se dogaja na vlaku, sploh tako imenujemo. Humor temelji na izvrstni igri obeh glavnih igralcev.«
– John Bleasdale, Sight & Sound
»Drugi celovečerec finskega režiserja Juha Kuosmanena /…/ zapelje s svojo preprostostjo in graciozno natančnostjo.«
– Mathieu Macheret, Le Monde