»Veličastna mojstrovina, kakršno lahko ustvari le Mizoguchi.«
– Akira Kurosawa
»Čeprav ta skrbno napisana tragedija, posneta v elegantnih dolgih posnetkih, v tujini morda ni tako znana kot nekatera druga režiserjeva dela iz poznega obdobja, na Japonskem sodi med Mizoguchijeve najbolj občudovane filme. /…/ Ganljiva pripoved o prepovedani ljubezni, ki se ponaša z atmosferično, skoraj slikarsko scenografijo, je v resnici svarilna zgodba o morali in usodi, v kateri denar predstavlja simbol družbenega zatiranja. Ena glavnih Mizoguchijevih tem, prisotna v številnih njegovih delih, je prav denar, ki uteleša realnost prisile v človeški civilizaciji: za njegove junake postane nujna zahteva in hkrati posledica zablode.«
– Alexander Jacoby
»V Mizoguchijevih filmih so nastopale najlepše izmed igralk, a le redko je posnel romantičen film, v katerem se srečata in zaljubita lepa ženska in spodoben moški. Moški, ki se zaljubijo v njegove junakinje, so bodisi nevredni, šibki ali nezreli. Filmi kot Cascading White Threads, Zgodba o pozni krizantemi in Lady Yu so prave japonske romance. Edina romanca v zahodnjaškem slogu, ki jo je Mizoguchi kdaj posnel, sta bila Križana ljubimca. /…/ Z zavračanjem ideje, da gre za dvojico zločincev, postane film niz nepopisno lepih prizorov, polnih svetlobe, povsem drugačen od grenkih, otožnih zgodb gledališča bunraku in kabuki.«
– Tadao Sato, Kenji Mizoguchi and the Art of Japanese Cinema
»Film izjemne subtilnosti, s številnimi čutnimi ljubezenskimi prizori, v katerih se zaljubljenca nikoli ne poljubita. Namesto tega opazujemo njune gibe, bežne poglede, ki povedo toliko več, kot bi povedali objemi.«
– Donald Richie
»To je film, ki ga odlikuje osupljiva rafiniranost na vseh ravneh, z žgečkljivimi odmevi Oshimovega Cesarstva čutil.«
– Tony Rayns, Time Out
»Zamislite si /…/ Ano Karenino, ki bi jo posnel Mizoguchi. Ne gre le za to, da je boljši umetnik od zahodnih režiserjev, ki so se lotili teme; gre za to, da je s svojo metodo, s celovitostjo svoje vizije sposoben ustvariti svet, v katerem so podrobnosti in vzdušje enako pomembni (ravno toliko prispevajo h ‘gibanju’) kot dejanja likov, zaplet.«
– Lindsay Anderson, Sight and Sound, 1957
»Postopno vstopanje v svet njegove filmske poezije (o njej moramo govoriti, ko pomislimo na Mizoguchijeve filme petdesetih let) je prihajalo za mano in želo moje občudovanje; kakor lepota nekaterih Mozartovih simfonij in koncertov. Najprej sem se oklenil prizorov smrti, ubojev, javnih manifestacij ljubezni in okrutnosti, kot je na primer zaključni sprevod v filmu Križana ljubimca. V spominu ostaja občudovanje sijajnih slikovnih rešitev. Sprevod, ki vodi na morišče oba ljubimca z dvignjenima glavama, se pomika z vsem pompom in opazovalci presenečeno ugotavljajo: ‘Še nikoli nista bila tako zadovoljna, srečna … Tako mirna.’ In vendar sem bil najprej začuden, solucija prizora je bila najprej samo lepa. Gladka, harmonično ubrana v celoto, potem pa sem začel odkrivati odgovore na vprašanja: zakaj, kako, morda se motim? Pomembno se mi je zdelo, da je scena dovršeno izpeljana, da nima odvečnih besed. Mnogokrat sem v portretih nastopajočih odkrival tisto nujno skrivnostnost, zaradi katere – tako trdi Dostojevski – se nam nekateri obrazi neverjetno intenzivno vtisnejo v spomin.«
– Matjaž Klopčič