zgodba
Šestdesetletni Adam, nekdanji plavalni prvak, dela na kopališču elegantnega hotela N’Djamena v Čadu. Ko hotel prevzamejo novi lastniki, je prisiljen svoje delovno mesto prepustiti sinu Abdelu, zaradi česar se zamerljivi Adam počuti odrinjen in ponižan. Medtem se dežela zvija v primežu državljanske vojne. Uporniki napadajo vlado in oblasti zahtevajo, da jim ljudstvo priskoči na pomoč z denarno podporo ali pa s prostovoljci, dovolj starimi za boj z napadalci. Okrožni poveljnik Adama neprestano nadleguje z zahtevo po prispevku. Toda Adam je brez prebite pare – vse, kar ima, je njegov sin …
Čadski režiser Mahamat-Saleh Haroun se neskončnega pustošenja državljanske vojne v svoji domovini loti skozi prizmo medgeneracijskega boja v trpki in pretresljivi zgodbi o očetovstvu. Nagrada žirije v Cannesu 2010.
iz prve roke
»Montaža tega filma, njegova eliptičnost, minimalistična režija, odsotnost invencije – nekaj golega in preprostega je na tem filmu, kar dolgujem Bressonu. /…/ Svojevrstno estetiko pa dolgujem tudi določenim tipom azijske kinematografije. S prizorom, v katerem mati, oče in sin jedo skupaj, se poklanjam Ozuju. In tudi vestern je zame pomemben žanr, ker je bilo to edino, kar sem lahko kot deček gledal v kinu. Vestern preveva močan občutek prostora in prav tak prostor obstaja v tem delu Čada, ki je povečini puščava. V zadnjih letih znova odkrivam Johna Forda. Njegove preproste zgodbe so še vedno mnogoplastne. Tudi pri filmih, kjer so mu v roke potisnili zgodbo in mu rekli, naj jo gre posnet, se je tega lotil kot dober vojak, odločen, da izpolni svojo nalogo. In tak sem tudi sam: rad bi povedal zgodbo in tega se lotim z enakim etičnim imperativom. /…/ Svoj film opredeljujem kot političnega. /…/ Najverjetneje nauk zgodbe pripoveduje o ljudeh, ki se naučijo ne biti samo opazovalci svoje usode, temveč ukrepati in spreminjati potek zgodovine.«
– Mahamat-Saleh Haroun, režiser in scenarist
portret avtorja
Mahamat-Saleh Haroun (rojen leta 1960 v mestu Abéché v Čadu) v Parizu študira film, nato pa novinarstvo v Bordeauxu. Leta 1999 zrežira svoj prvi celovečerec Bye Bye Africa, ki na filmskem festivalu v Benetkah prejme nagrado za najboljši prvenec. Njegov drugi celovečerec, film Abouna, se leta 2002 uvrsti v izbor sekcije Štirinajst dni režiserjev festivala v Cannesu. Štiri leta kasneje prejme posebno nagrado žirije v Benetkah film Suša (Daratt), ki smo si ga lahko ogledali na festivalu Kino Otok. Istega leta se retrospektiva avtorjevih del predstavi v newyorškem Muzeju moderne umetnosti MoMA. Njegov četrti celovečerni film Kričeči mož prejme leta 2010 nagrado žirije v Cannesu in prestižno nagrado Robert Bresson v Benetkah.
kritike
»Čadski scenarist in režiser Mahamat-Saleh Haroun je pri petdesetih dovolj star, da je lahko več kot enkrat opazoval, kako se njegova domovina pogreza v pokol. Kričeči mož je Harounov vojni film, a kot mojster minimalizma spregovori o nacionalni tragediji skozi zgodbo o bazenu. /…/ Tu ni nikakršnega streljanja. Vojna je venomer bližajoča se nevidna groza, ki se bežno javlja prek zvočnikov Adamovega tranzistorja in v preletih helikopterja. Zgodba o ekonomsko vsiljenemu medgeneracijskemu rivalstvu reflektira delitev – ali bolje pomanjkanje delitve – težkega bremena vojne med očeti in sinovi. /…/ Harounovo stoično vizualno pripoved prežema nema in resna nevarnost, ki daje v vsakem posnetku terase z bazenom slutiti še drug, prikrit pomen.«
– Nick Pinkerton, The Village Voice
»Čeprav se odvija med državljansko vojno v afriškem Čadu, siloviti trenutki Kričečega moža niso bojni kriki, pač pa pogosto nem notranji nemir njegovih likov, ki odzvanja kot grmenje na nevihtnem ozadju filma. Pot do duše tega filma, njegove protivojne in antiglobalizacijske drže, vodi skozi pogled protagonistov, oči, ki razkrivajo občutek nemočnosti in zmede. Mahamat-Saleh Haroun uporablja preproste, počasne posnetke svojih vplivov, Yasujira Ozuja in Hou Hsiao-hsiena, da bi izvabil fine detajle in počasi tleča čustva, ki se v hitri montaži izgubijo. Čeprav ostaja tehnična spretnost teh mojstrov brez primere, Haroun trdno stopa po njunih stopinjah …«
– Kalvin Henely, Slant Magazine
»Kričeči mož je tiha, nežna in ne nazadnje boleča zgodba o posamezniku na presečišču osebnega in političnega. Gre za skromen film, čeprav samo po obsegu in proračunu, o nekaterih največjih življenjskih vprašanjih, o obstoju boga, o naši zmožnosti, da bi presegli lastno nečimrnost in zapuščino svojih očetov – družinskih in naroda.«
– Manohla Dargis, The New York Times
»Kot pripadnik in outsider svoje domovine omogoča Haroun gledalcu dovolj distance, da lahko opazuje in razume dejanja njegovih likov, hkrati pa filme prežema silovit občutek frustracije – hrepenenje po tem, da bi mir in lepota zopet naselila njegovo deželo. Zaradi te dvojne perspektive so njegovi filmi univerzalni, polni čustev in podob, ki vznemirjajo še dolgo po tistem, ko se odvrti zaključna špica.«
– Suzy Gillett, Sight & Sound
»Haroun precedi velike teme in problematike skozi sito najbolj osebnih pripovedi, a hkrati ustvari dovolj prostora za refleksijo, da njegov film postane veliko več kot le čadska ali celo afriška zgodba. Gre za inteligenten, dobro posnet in vizualno privlačen film, ki potrjuje Harounov status enega vodilnih afriških režiserjev.«
– Dave Calhoun, Time Out London