zgodba
V iskanju rešitve za prenaseljenost norveški znanstveniki odkrijejo, kako človeka skrčiti na dober decimeter višine. Ljudje kmalu ugotovijo, da je v pomanjšanem svetu njihov denar vreden precej več. Obljuba o boljši prihodnosti premami tudi Paula Safraneka in njegovo ženo Audrey. Odločita se zapustiti enolično življenje v Omahi, se pomanjšati in preseliti v luksuzno miniaturno skupnost. A stvari ne gredo čisto po načrtih.
Pronicljiva družbena satira Alexandra Payna ponudi nadvse domiselno rešitev za prenaseljenost: namesto da bi zmanjšali svoje apetite, se pomanjšajmo kar sami. Otvoritveni film Beneškega filmskega festivala.
iz prve roke
»Moj soscenarist Jim Taylor in njegov brat sta nekoč razglabljala, koliko bolje bi ljudje lahko živeli, če bi se bilo mogoče pomanjšati – kako velike bi lahko bile njihove hiše, kako poceni bi bila hrana in tako naprej. Ko sem Jimu predlagal, da bi se ideje lahko lotili kot odgovora na težave s prenaseljenostjo in podnebnimi spremembami, je kmalu postalo jasno, da smo našli sijajno prizmo, skozi katero bi lahko pogledali številne stvari v sodobnem svetu, ki nas zanimajo, zabavajo ali pa odbijajo. /…/ Nekateri ljudje so se sposobni spremeniti, nekateri pa ne. Paul se na potovanje odpravi, da bi našel novo perspektivo in ugotovil, kaj ga v življenju resnično osrečuje. Upam, da bodo gledalci cenili znanje in veselje, ki smo ga vložili v film, in zagledali svoj svet v drugačni luči.«
– Alexander Payne
portret avtorja
Alexander Payne se je kot potomec grških priseljencev rodil leta 1961 v Nebraski. Po študiju zgodovine in španske literature na Univerzi Stanford je magistriral iz filmske režije na univerzi UCLA. Leta 1996 je posnel svoj prvi celovečerec, provokativni prispevek k ameriški debati o splavu Državljanka Ruth (Citizen Ruth), tri leta kasneje pa Volitve (Election, 1999), srednješolsko politično satiro, prirejeno po istoimenskem romanu Toma Perrotte. Film je navdušil kritike, režiserju pa prinesel sloves enega najbolj pronicljivih satirikov v sodobnem filmu. Leta 2002 je bila v tekmovalnem sporedu festivala v Cannesu premierno predvajana njegova komična drama po romanu Louisa Begleyja Gospod Schmidt (About Schmidt), kasneje nagrajena z zlatim globusom za najboljši scenarij. Oba Paynova naslednja filma, Stranpota (Sideways, 2004) in Potomci (The Descendants, 2011), sta prejela oskarja za najboljši prirejeni scenarij ter poleg drugih tudi nominaciji za najboljši film in najboljšega režiserja. V Kinodvoru smo si nazadnje lahko ogledali Nebrasko (2013), ki je Bruceu Dernu prinesla nagrado za najboljšega igralca v Cannesu, nominirana pa je bila za šest oskarjev, tudi v kategorijah za najboljši film in režiserja. Krčenje je Paynov sedmi celovečerec.
kritike
»Krčenje /…/ razkrije povsem novo Paynovo plat, hkrati igrivo, spektakularno, hudomušno in predrzno. Film /…/ je nezaslišano realistična znanstvenofantastična pravljica – nekakšen igrani Pixar na tripu. To je ‘Draga, pomanjšal sem odrasle’, ki ga je posnel družbeni satirik s smislom za suhi humor. Je tudi najbolj nepredvidljiv in čudaški film v Paynovi karieri, kar pa še ne pomeni, da ni narejen z njegovo običajno skrajno premišljeno in skrbno nadzorovano obrtniško bravuro. Krčenje je duhovita komedija velikosti, ganljiva zgodba o človeku, čigar težave postanejo večje, ko sam postane manjši, hkrati pa tudi resna ekološka parabola. Vsota vsega naštetega je delo, ki na trenutke tvega, da bo šlo nekoliko čez rob, a Paynu /…/ je uspelo ustvariti tisto redko stvar: tenkočuten in aktualen film za odrasle, ki bo zadovoljil široko občinstvo.«
– Owen Gleiberman, Variety
»Krčenje je globoko human film, ki se zdi – tako kot najboljše hollywoodske klasike – hkrati zasidran v svojem času in brezčasen. To je bil tvegan podvig, ki pa se je izkazal za ustvarjalno zlato jamo. Payne, eden redkih režiserjev, ki še nikoli ni posnel slabega filma, je tokrat morda ustvaril svojega najboljšega – delo, ki z lahkoto zajame številna razpoloženja, okuse, cilje in ambicije. Krčenje je v svojem bistvu brezkompromisno soočenje z dolgoročnim preživetjem človeštva na tem planetu, a brez vsakršne pretencioznosti ali pridigarstva, hkrati pa tudi človeška komedija o osebnih šibkostih ter ljudeh, ki se preprosto skušajo prebiti skozi življenje. Je tudi znanstvenofantastični film, ki niti za trenutek ne deluje kot tak. Krčenje je edinstveno delo, osredotočeno na običajen lik Slehernika, ki se nevede poda na neobičajno življenjsko popotovanje; v tem smislu je Damonov Paul Safranek podoben junaku iz filma Franka Capre ali Prestona Sturgesa izpred petinsedemdesetih let – navaden človek, ki doseže nekakšno veličino. Hkrati pa gre za skrajno sofisticiran film, ki zaradi sproščenega in neprisiljenega prikaza prihodnosti deluje, kot da bi se odvijal v sedanjosti.«
– Todd McCarthy, The Hollywood Reporter
»Tehniko naj bi sicer razvili norveški znanstveniki, a prav tako zlahka bi lahko trdili, da se je Payne poslužuje že leta. V filmih, kot so Volitve, Stranpota in Nebraska, je s prikazom moških, ki se bojijo, da bi bili v očeh sveta videti majhni, osvetlil rastočo krizo ameriške moškosti. S Krčenjem je preprosto stopil korak dlje. /…/ Kako živahen, niansiran, čudovito digresiven film je to! Takoj ko sem ga označil za poskočno črno komedijo, že je začel vpletati prvine distopične znanstvene fantastike ali pa sočutne človeške drame. /…/ miniaturna mojstrovina.«
– Xan Brooks, The Guardian
»Znanstvenofantastična satira, za katero se zdi, da govori o ekologiji in koncu ameriških potrošniških sanj, v resnici pa pripoveduje o nečem veliko bolj intimnem in hkrati širšem.«
– Kevin Maher, The Times
»Že mogoče, da smo pogubljeni in da bo sveta vsak trenutek konec, a navadna življenja so še vedno vredna, da jih živimo, pa naj bodo še tako majhna.«
– Jessica Kiang, The Playlist
»Krčenje /…/ je eden redkih hollywoodskih filmskih primerkov, ki se trenutnega stanja (oziroma konca) sveta loteva na celosten način, s kompleksnostjo, ki jo še dopušča filmski format, in z občutljivostjo za kaj več kot samo tegobe belega moškega srednjih let. Seveda bi bilo bolje, če bi se v filmu namesto za dobrodelnost odločili za revolucijo, a kot očitno sporoča film, ob hitrosti propadanja sveta zanjo morda niti ne bo časa.«
– Deja Crnović, Dnevnik