1. september 1997. Svet se prebudi s tragično novico, da je v avtomobilski nesreči umrla princesa Diana, bivša žena naslednika britanske krone in najslavnejša ženska na svetu. Dogodek pretrese javnost po vsem svetu. Do naslednjega dne se pred Buckhingamsko palačo nabere gora rož, posvečenih mladi princesi. Toda Buckhingamska palača je prazna. Kraljevska družina, ki se je nastanila v dvorcu Balmoral na Škotskem, v odzivih na tragedijo ostaja stoična. Svet teh ljudi je svet tradicije, v katerem vlada protokol, javno izražanje čustev pa ni zaželeno. Družina žaluje v zasebnosti, princesina mladoletna sinova William in Harry pa sta v zavetju škotskega doma zaščitena pred radovednostjo medijev. Kraljica meni, da je primerno, da je to zasebna zadeva. Diana ni bila več članica kraljevske družine, torej ne gre za državno zadevo. Celo Dianina družina si želi zaseben pogreb. Princa Charlesa novica globoko pretrese. Odpotuje v Pariz, da bi pripeljal domov truplo bivše žene. Kraljica se je z družino umaknila za zidove, Tonyja Blaira pa bo ta dogodek preobrazil v zrelo mednarodno politično figuro. Le tri mesece po izvolitvi, ki je sledila majski zmagi laburistične stranke, mladi ministrski predsednik zazna, da se v britanski javnosti nekaj spreminja. Zdi se, da slavna britanska zadržanost izginja. Na njeno mesto stopa kipenje čustev, izlivanje čustev za izgubljeno princeso, kakršnega Britanci še niso videli. Tako je, kot da bi celoten narod izgubil sestro, mamo ali hčerko. Diana je bila, kakor jo imenuje Blair na novinarski konferenci na dan njene smrti, “kraljica ljudskih src”. Te besede pa niso všeč stanovalcem Balmorala. Ko Blair predlaga javni pogreb, da bi ljudje lahko “žalovali skupaj”, se kraljici naježijo lasje. Opomni ga, da gre za družinski pogreb in ne za sejemsko atrakcijo. Do ponedeljka je kopica rož pred Buckhingamsko palačo že zelo visoka. Blairovi desni roki Alistairju Campbellu je všeč dejstvo, da Blair s svojimi gestami sočutja pridobiva na priljubljenosti, medtem ko kraljica ni sposobna oceniti razpoloženja ljudi. Časopisni naslovi pravijo: “Blair bo lastnoročno rešil monarhijo.” Toda ministrski predsednik si ne more pomagati, da ne bi čutil močne lojalnosti. Charles medtem Blaira popolnoma podpira; želi se distancirati od članov kraljevske družine, ki jih mediji označujejo kot glavne krivce za tragedijo. Ko kraljica izve, da je načrtovan javni pogreb, na katerega bo prišla tudi kopica slavnih osebnosti, s katerimi je njena bivša snaha prijateljevala, je to velik udarec njeni avtoriteti. Ki pa ni edini: ljudje v svoji jezi na kraljevsko družino začnejo nadlegovati njene člane v Balmoralu po telefonu. Kraljici se zdi, da princesa po smrti povzroča enako težav, kot jih je pred smrtjo. Zdi se, da je dogodek razkril tisto plat britanske javnosti, za katere si kraljica nikoli ni niti predstavljala, da sploh obstaja, in je zato nikakor ne more razumeti. Vsesplošna pripravljenost na predajanje čustvom zajame tudi njenega sina, Charlesa, to pa je nova preizkušnja za njeno potrpežljivost. Kraljica se lahko sprosti le še ob lepoti škotskega podeželja in v družbi svojih zvestih psov; to je svet, ki ga razume in se v njem počuti udobno. V Londonu se začnejo priprave na pogreb, za katerega se pričakuje, da se ga bo udeležilo več kot dva milijona ljudi. V torek pa izbruhne novo protokolarno vprašanje. Novinarji se sprašujejo, zakaj zastava pred Buckhingamsko palačo ni spuščena do polovice droga. Blair predlaga, da bi zastavo spustili, čeprav to ni v skladu s protokolom. Kraljico in princa Filipa ta predlog ministrskega predsednika in pasivna privolitev princa Charlesa vse bolj frustrirata. Do srede se napadi medijev na družino še zaostrijo. “Pokažite nam, da je v Windsorskem dvorcu srce!” kriči neki tabloid; “Čas je za spremembo stare straže!” se strinja drugi. Pritiski se začnejo odražati tudi znotraj kraljevske družine. Ko se kraljici med vožnjo na deželo pokvari avto, se nenadoma zlomi v izbruhu jeze, frustracij in žalosti. Blair, ki mu pomočniki in žena svetujejo, naj uporabi reformistični ton, prosi kraljico, naj se vrne v London, kjer se bo soočila z javnostjo in žalovala skupaj z ljudmi. Kraljica zavrača vsakršno popuščanje pritisku medijev; prepričana je, da bo javnost kmalu prenehala s to histerijo in privzela bolj britanski odnos do tragedije. Toda zdi se, da Britanci stvari ne počnejo več na stare načine. Spoznanje, da je izgubila stik z realnostjo, je za kraljico neizogibno. Četrtkovo jutro prinese dobre in slabe novice: dobra novica je, da je Blairova priljubljenost presegla Churchilovo, slaba novica pa so naslovi v časopisih, ki kritizirajo kraljičino obnašanje. To je preveč za Blaira, človeka, čigar simpatije do monarhije vse bolj prihajajo v ospredje. Dan pogreba se približuje, zato Blair prosi kraljico, naj sledi akcijskemu načrtu, ki naj bi pomiril medije in javnost ter preprečil ustavno krizo.
o avtorju
Stephen Frears je eden najbolj prepoznavnih in provokativnih britanskih režiserjev. Rodil se je leta 1941 v Leicestru. Na univerzi Cambridge je študiral pravo, nato pa je začel delati kot asistent Lindsay Anderson v Londonskem kraljevem gledališču. Filmsko kariero je začel kot asistent režiserja Karla Reisza, leta 1971 pa je posnel svoj prvi celovečerec, detektivsko dramo Gumshoe. Nato je delal predvsem za televizijo, leta 1985 pa je sledil preboj z njegovo nizkoproračunsko uspešnico My Beautiful Laundrette po scenariju Hanifa Kureishija. Frearsovo zanimanje za like, ki izzivajo seksualne in druge družbene stereotipe se je nadaljevalo tudi v njegovih naslednjih filmih: Prick Up Your Ears (1987) in Sammy and Rosie Get Laid (1987). Svoj hollywoodski debi pa je Stephen Frears doživel s filmom Nevarna razmerja (1998), ki mu je prinesel nagrado BAFTA za najboljšega režiserja. V devetdesetih je sledil stilsko izpiljen film The Grifters (1990), ki mu je prinesel nominacijo za oskarja za najboljšega režiserja. Delo je nadaljeval tako v Veliki Britaniji kot v ZDA. V njegovi satiri Hero (1992) so igrali Dustin Hoffman, Geena Davis in Andy Garcia, v filmu Mary Reilly (1996) pa John Malkovich in Glenn Close. V istem obdobju je posnel še filma The Snapper (1993) in The Van (1996). Po elegičnem sodobnem vesternu The Hi-Lo Country (1998), v katerem so igrali Woody Harrelson, Penelope Cruz in Patricia Arquette, se je na bolj domače področje vrnil s filmom Zvestoba do groba (2000), duhovitim pogledom na zvestobo. Glavno vlogo je igral John Cusack. Leta 2000 je Frears sodeloval s cenjenim televizijskim scenaristom Jimmyjem McGovernom pri drami o življenju delavskega razreda v Liverpoolu Liam. Sledil je film Umazane lepe stvari (2002), triler o ilegalnih priseljencih v Londonu. Film je dobil številne nagrade, med drugim nagrado za najboljšega režiserja na British Independent Film Awards, nagrado za najboljši britanski film na Evening Standard Awards in nominacijo za oskarja za scenarista Stephena Knighta. Leta 2003 se je vrnil k britanski televiziji. Režiral je The Deal, film o ključnem trenutku v odnosu med Gordonom Brownom in Tonyjem Blairom. Film je dobil nagrado BAFTA. Tik pred Kraljico je Frears režiral slikovito dramo Mrs Henderson Presents (2005), v kateri sta igrala Judi Dench in Bob Hoskins.