zgodba
»Pošast hodi po svetu – pošast kapitalizma.«
New York City, bližnja prihodnost. Osemindvajsetletni finančni magnat Eric Packer kljub svarilom varnostnika sede v belo limuzino, odločen, da obišče brivca na drugem koncu mesta. Vozilo kmalu obtiči v prometnem zastoju, nastalem zaradi predsednikovega obiska, protikapitalističnih izgredov in pogreba rap zvezdnika. Medtem ko se kaos na ulicah stopnjuje, se vse bolj zdi, da Packerju nekdo streže po življenju.
Cronenbergova mojstrska predelava preroškega romana Dona DeLilla ponuja srhljivo trezno avtopsijo ‘enega odstotka’ ter razgrne temačno vizijo sveta, v katerem denar, seks in življenje naglo izgubljajo svojo vrednost.
iz prve roke
»Film je sodoben, knjiga pa je bila vizionarska. /…/ Film nikoli ni bil mišljen kot analiza svetovne ekonomske situacije. To je le nepričakovan bonus: dejstvo, da se je naenkrat zazdelo, kot da je svet dohitel DeLillovo knjigo in da snemamo dokumentarec in ne fikcije. Med in po snemanju so se pripetile stvari, ki jih opisuje roman: gibanje Okupirajmo Wall Street in seveda pita, ki jo je v obraz dobil Rupert Murdoch. /…/ A roman me ni pritegnil zaradi paralel s sodobnim dogajanjem. Resnično zanimali so me liki, filozofija in struktura romana. /…/ Gre za pomembno temo, ki se je doslej še nisem lotil: denar. Moč denarja, in kako oblikuje svet. Da bi se spopadel s to temo, mi ni bilo treba raziskati sveta financ. Predstavnike lahko vidimo vsepovsod: na televiziji, v dokumentarcih, v časopisih. Delujejo in govorijo, kot je zapisal DeLillo; njihovi vedenjski vzorci so povsem enaki Packerjevim. /…/ Večkrat sem se vprašal, kaj bi si o filmu mislil Marx, saj pokaže mnogo tistega, kar je predvidel.«
– David Cronenberg, režiser in scenarist
»V nekem trenutku se je mi je zazdelo, da so newyorške ulice nenadoma preplavile dolge limuzine. Manhattan je seveda zadnji kraj na svetu, kjer bi se tovrstna vozila lahko brez težav premikala. Ti nenavadni prizori gromozanskih avtomobilov, ki skušajo zvoziti ovinke, so me pričeli nadvse zanimati in tako sem se odločil, da v enega izmed njih postavim lik /…/. Prepričan sem bil, da bo [Cronenberg] vsebino knjige znal podati na vizualno osupljiv način, in da bo presenetil vse, vključno z mano. /…/ Film me je resnično navdušil. Bolj brezkompromisen ne bi mogel biti.«
– Don DeLillo, avtor romana
portret avtorjev
Kanadski režiser David Cronenberg se je rodil leta 1943 v Torontu in študiral na tamkajšnji univerzi. Že v svojih prvih filmih se je lotil tem, ki so karakterizirale in definirale njegovo nadaljnjo kariero: nasilje in spolnost, transformacija telesa, realnost in spremenjena realnost, družbena satira in biološka groza. Vzdevek ‘kralj venerične groze’ oziroma ‘krvavi baron’ se ga je oprijel v sedemdesetih in osemdesetih s filmi, kot so Srh (Shivers, 1975), Besnilo (Rabid, 1976), Zalega (The Brood, 1979) in Muha (The Fly, 1986). Z njimi si je prislužil kultni status mojstra telesne grozljivke, hkrati pa požel ogorčen odziv dobršnega dela občinstva in kritiške srenje.
Širše občinstvo je dosegel v devetdesetih s priredbo knjige Williama S. Burroughsa Golo kosilo (Naked Lunch, 1991) in Trkom (Crash, 1996), posnetim po kontroverznem romanu J. G. Ballarda. Obe deli sta mu prinesli tudi številne festivalske nagrade. V zadnjih letih se je Cronenberg odmaknil od žanra grozljivke ter se s filmoma Sence preteklosti (A History of Violence, 2005) in Smrtne obljube (Eastern Promises, 2007) (oba sta bila nominirana za oskarja) vsaj navidezno približal klasičnim standardom hollywoodske drame. Večino Cronenbergovih del smo si lahko ogledali na lanskoletni kinotečni LIFFovi retrospektivi, njegov predzadnji film, Nevarno metodo (2011), pa letos v Kinodvoru.
Don DeLillo velja za enega najpomembnejših piscev v sodobni ameriški literaturi. V svojih fantazmagoričnih pripovedih razkriva postmodernistični pogled na sodobno Ameriko ter raziskuje teme, kot so jedrska vojna (End Zone, 1972), rokenrol (Great Jones Street, 1973), ozadje atentata na J. F. Kennedyja (Libra, 1988), 11. september (Falling Man, 2007), terorizem (Mao II, 1991), hladna vojna (Underworld, 1997) in uprizoritvene umetnosti (The Body Artist, 2011). Cosmopolis (2003) je avtorjev trinajsti roman. V slovenščini si lahko preberemo Beli šum (White Noise), s katerim je DeLillo leta 1999 prvič dosegel širši komercialni in kritiški uspeh.
kritike
»Kozmopolis je skozinskoz čudovit – ameriška grozljivka za 21. stoletje, v kateri straši ‘duh informacijskega kapitalizma’. David Cronenberg z eleganco prenese na platno DeLillovo hladno in skrivnostno prozo. /…/ elegantno, gladko polzenje po površju milenijskih strahov.«
– Xan Brooks, The Guardian
»Zdi se, kot da film z vso hladnostjo razkriva mehanizme jezika. Če je šlo pri Nevarni metodi za ‘talking cure’, je v Kozmopolisu bolje govoriti o ‘talking curse’. Brezdušne nize številk, ki jih vidimo bežati mimo na neštetih zaslonih v avtomobilu, poganja elokventno in prazno govorjenje. Kozmopolis je nihilističen in klavstrofobičen film. /…/ Ravno tako kot pošast kapitalizma blodi po Kozmopolisu, bo Kozmopolis strašil po vaši glavi.«
– Dana Linssen, De Filmkrant
»Kozmopolis je – če si sposodimo Rothkovo formulacijo – podoba ‘osamljene človeške figure v trenutku popolne negibnosti’. /…/ David Cronenberg je ustvaril film za naše čase. /…/ Kozmopolis je film, ki bo ostal. Kot bo ostalo odprto vprašanje, ki muči Packerja: kam gre njegova limuzina zvečer spat? Ali sanja o električnih ovcah?«
– Jean-Philippe Tessé, Cahiers du Cinéma
»Da bi prestižna knjiga velikega pisatelja v prenosu na filmsko platno celo pridobila glede kakovosti – kaj takega velja za nemogoče. A prav to lahko trdimo za Cronenbergov Kozmopolis /…/. V trenutku, ko besede iz romana izrečejo resnični ljudje na platnu, se zgodi nekaj nenavadnega: besede postanejo cronenbergovske /…/, dobijo dodatno ostrino in duhovitost. Cronenberg je v jeziku romana našel komičnost, ki se je morda še sam DeLillo ni zavedal. /…/ Neulovljiva sedanjost in pospešeno minevanje časa – merjenega ne več v dojemljivih trenutkih sedanjosti, temveč v neulovljivih zepto- in joktosekundah – sta glavni temi filma in knjige, osredotočenih na stanje naglega zastarevanja. V informatizirani sodobnosti, kot pripomni Eric, že sama beseda ‘računalnik’ zveni arhaično. Kdo ve, Kozmopolis bo morda izgubil velik del svoje vrednosti in pomena že naslednje leto, naslednji teden ali tisti hip, ko zaključim tale stavek. A v tem trenutku je to skrajno mikaven film; najbolj bleščeče, sijajno in nadzemeljsko delo, prikazano na letošnjem festivalu v Cannesu.«
– Jonathan Romney, Sight & Sound
»Cronenbergov Kozmopolis je še ena seansa na kavču, v kateri odmevajo mnogi uničujoči vidiki kulture okoli nas. Prav lahko se zgodi, da se film izkaže za prototip nečesa, s čimer se najraje ne bi soočili.«
– Nick James, Sight & Sound
»David Cronenberg, ki DeLillovemu daljnovidnemu romanu iz leta 2003 primeša svojo hladno inteligenco, preobrne enodnevno vožnjo mladega titana z Wall Streeta v jedko alegorijo dobe tehnološke odvisnosti, finančnega zloma in vsesplošne paranoje /…/.«
– Justin Chang, Variety
»Domiselna inverzija /…/ filma eXistenZ: namesto da bi bil s popkovino povezan z virtualnim svetom, je Packer hermetično ločen od resničnega.«
– Robbie Collin, The Telegraph
»Če vas ob gledanju Kozmopolisa prevzemajo čudni občutki, je to zato, ker ste priča koncu sveta v teoriji.«
– Daniel Kasman, Notebook, MUBI
»Kozmopolis je hkrati izjemna priredba in pomembno delo, ki stoji samo zase.«
– Simon Abrams, IndieWIRE
»/…/ [Cronenberga] ta film temačne in hermetične atmosfere, emocionalno hladnih ljudi in esejističnih ‘dialogov na temo’ spet potrjuje kot enega najbolj artikuliranih in izvirnih sodobnih režiserjev.«
– Ženja Leiler, Pogledi
»Kozmopolis, distopični film o somraku finančnega kapitalizma in njegovih nevarnih metodah, ni za fane serije Somrak, navsezadnje, somračni Packer – resda ves v črnem, z emo imidžem, v nekem smislu mrtev, pripravljen za pogreb – izgleda kot brat Patricka Batemana (Christian Bale), Ameriškega psiha (2000), ki je podnevi elitni, brezhibno oblečeni, neuničljivi junak Wall Streeta, ponoči pa serijski morilec. Bateman – Reaganov kanibal, ki med akvizicijo in eksekucijo ne vidi več razlike, navdušen nad sabo – je ekstaza kapitala, patološki eksces borznega ubijanja, demon finančnega kapitalizma, mesija nove poslovne kulture, profit, ki se mu je zmešalo in ki za sabo pušča le spermo in kri. In ne le da stalno čakamo, kdaj ga bo Packer med vožnjo po Manhattnu srečal – Packer bi znal njegovo početje tudi filozofsko argumentirati. S številkami.« ZA+
– Marcel Štefančič, jr, Mladina
»Kozmopolis je najbolj nizkoproračunski, neglamurozen, eksperimentalen film, kar jih je Cronenberg posnel v zadnjem desetletju. Ima vse, kar mora imeti pravi Cronenberg: elemente psihološke grozljivke, izbruhe nasilja in patološke seksualnosti in protagonista, ki ga je 21. stoletje prignalo do robov človeškega. Prav gotovo ni film za vsakogar, a včasih se velja pustiti presenetiti in poskusiti kaj novega.«
– Špela Barlič, Pogledi
»Čustveno in intelektualno izzivalno delo, leden odmerek klavstrofobične duhovitosti, ki ni za odvisne od ekranov, saj jim napoveduje smrt.«
– Peter Zupanc, Primorske novice