Antonio Banderas, režiserjeva igralska muza osemdesetih, v elegantni reinterpretaciji norega znanstvenika. Almodóvar se v tem edinstvenem in drznem spoju melodrame, filma noir in grozljivke vrača k svojim starim obsesijam, ob tem pa v spomin prikliče številne klasike – od Langa, Franjuja in Buñuela do Hitchcocka.
»Leden, a obenem seksi. Morbiden, a obenem gladek kot koža. Artificielen, a obenem zapeljiv. Napet, a obenem filozofski. Grozljiv, a obenem glamurozen. Šokanten, a obenem sublimen. Strasten, a obenem morilski. Precizen, a obenem perverzen. Voajerski, a obenem past za pogled. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Temačen, sprevržen, čudovit in, seveda, zabaven šoker največjega režiserja na svetu. Hvala, Pedro Almodóvar.«
– John Waters, ‘Najboljši filmi leta 2011’, Artforum
»Zgodba o plastičnem kirurgu, ki prične po seriji družinskih tragedij v domačem laboratoriju kršiti medicinsko-znanstvene kodekse in eksperimentirati s presajanjem kože, vsebuje ves režiserjev psihopatološki imaginarij osemdesetih: motive bolestnega ljubosumja in maščevanja, ugrabitev, perverzen seks, izgubo spomina, spremembo spola. /…/ Privlačnost filma je v režiserjevem poigravanju z napol pozabljenimi arhetipi žanra; svojo prepoznavno, kičasto in do zadnjega detajla dizajnirano mizansceno prepoji z žanrskimi klišeji in jih priredi sodobnosti oziroma svojemu svetu.«
– Simon Popek, Delo
»Spolnost in ujetost v lastnem telesu sta glavni temi Almodóvarjevega fantastično sprevrženega novega filma, luksuznega šunda, v katerem se širi vonj po bolnišnični sobi. /…/ To je resnično mračen triler in morasta melodrama, prepletena in prepojena z bizarno zgodbo iz preteklosti; svojevrstna body horror komedija, ki jo je sposoben (ali dejansko želi) ustvariti samo Almodóvar. /…/ Almodóvar prinese estetiki kirurške pornografije svojega operacijskega teatra krutosti nekaj hipnotičnega /…/ Banderas je čudovito karizmatičen v glavni vlogi; Almodóvar je v njem našel, kar je Hitchcock našel v Caryju Grantu.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Pedro Almodóvar nam v filmu Koža, v kateri živim /…/ postreže z žanrsko mešanico drame in trilerja; v prvi vrsti poskrbi za napeto in provokativno zgodbo, polno emocij, ki brez večjega napora pritegne gledalčevo pozornost, vendar pa še zdaleč ne ostane le pri tem. Privlačna zgodba se namreč prepleta z neorealističnimi prvinami, ki iztrgajo film iz primeža klasične filmske naracije tipa vzrok-posledica in zavestno kritično opozarjajo na filmske strukture, ujete v patriarhalno ideologijo, ki s strukturiranjem fiksnih spolnih identitet znotraj meja dihotomije moški/ženska legitimira in reproducira obstoječa razmerja moči.«
– Petra Gajžler, Ekran