zgodba
Andreï Filipov je bil genij in sloviti dirigent najznamenitejšega ruskega orkestra, teatra Bolšoj. Ko pa ni hotel odpustiti židovskih glasbenikov, so ga komunisti na vrhuncu slave vrgli iz službe. Padel je v depresijo, se zatekel k pijači – in zdaj, pri petdesetih, dela v Bolšoju kot čistilec. Nekega dne pa prestreže telefaks, ki vabi bolšojski orkester v Pariz, in na misel mu pride nora ideja: zbral bo svoje stare prijatelje, nekdanje glasbenike, ki se v Moskvi komaj preživljajo kot taksisti, trgovci z bolšjih trgov, snemalci zvočnih efektov za pornografske filme … in namesto povabljencev bodo odpotovali oni. Res zbere pestro druščino nekdanjih članov velikega orkestra, ki se pod krinko pravega Bolšoja odpravijo v Pariz, da bi prelisičili usodo in se maščevali!
iz prve roke
»Verjamem, da je današnjo krizo vrednot povzročil virtualni svet. Resnične vrednote, kot so delo, pristni medčloveški odnosi, čas, prijateljstvo in znanje, smo odrinili na stran v zameno za bolj virtualne vrednote denarja, informacij, divjega tempa, komunikacije in razvijanja vedno novih orodij. Občutek imam, da današnji človek hrepeni po vrnitvi k pravim vrednotam. Zaveda se tudi, da se resnično bogastvo skriva v Drugem in skuša znova vzpostaviti ravnovesje med posameznikom in skupnostjo. V tem pogledu film razkriva, da brez prijateljstva, brez srečanja z drugo in drugačno kulturo, ne moremo doseči sreče. /…/ Vsak totalitarni režim živi v strahu pred intelektualci, ki lahko s svojimi nazori okužijo množico in jo napeljejo k uporu. Brežnjev, med drugimi, ni zaupal Židom, ki so pogosto javno opozarjali na pereče tematike, veliko pa jih je imelo še sorodnike v tujini, kjer so lahko širili njihova sporočila. Zato se je znebil židovskih glasbenikov bolšojskega orkestra in tudi Rusov, ki so se jim postavili v bran. Prav tako se je režim bal Romov in sploh vseh manjšin, ki se niso uklanjale njegovi avtoriteti. Pravzaprav se Romi v nobeni državi niso uklonili ukazom, to so najsvobodnejši ljudje na svetu. In to realnost sem želel implicitno prikazati. Po drugi strani pa sem hotel pokazati, kako lahko na videz neznaten dogodek, kot je odpustitev dirigenta in židovskih glasbenikov, zaneti grozovito travmo cele generacije, ki se bo z njo soočala še naslednjih trideset let. Tako so bile zatrte usode neštetih ljudi vzhodnega bloka.«
– Radu Mihaileanu, režiser in scenarist
»Film je bil na začetku zamišljen kot angleško govoreč, ker je želel Radu posneti zabaven, mainstream film; menil je, da bi bil v angleščini bolj univerzalen in bi dosegel širšo publiko. Z Matthewom Robbinskom – ki je mimogrede opravil odlično delo – smo nekaj mesecev pripravljali angleško verzijo scenarija, nato pa ugotovili, da bi uporaba angleščine naredila film bolj izumetničen. Kmalu po festivalu v Cannesu leta 2007 smo si tako premislili in izbrali izvorna jezika: ruskega in francoskega. Zavedali smo se tudi, da lahko starinska francoščina iz ust ruskih igralcev ustvari neverjetno komične trenutke.«
– Alain Attal, producent
portret avtorja
Radu Mihaileanu (rojen v Bukarešti leta 1958) je v Franciji živeči scenarist in režiser židovskega rodu. Kot igralec, dramatik in gledališki režiser deluje v domači gledališki skupini. Pod Ceauşescujevim režimom leta 1980 prek Izraela pobegne v Francijo in se v Parizu vpiše na filmski inštitut IDHEC (danes slovito pariško filmsko šolo FEMIS). Filmsko kariero nastopi kot asistent režije pri režiserjih Marcu Ferreriju, Fernandu Truebi, Nicole Garcia in Edouardu Niermansu. Za prvi igrani celovečerec Trahir (1993), zgodbo o disidentskem pisatelju, ki jo posveti očetu, prejme prestižno nagrado Grand Prix des Amériques na festivalu v Montrealu. Mednarodni uspeh in priznanje mu leta 1998 prinese drugi celovečerni igrani film Train de vie, zgodovinska saga skupnosti, ki noče biti prisilno izseljena, zato se deportira sama. Film prejme nominacijo za oskarja za najboljši scenarij, nagrado FIPRESCI na Beneškem festivalu in nagrado občinstva za najboljši tujejezični film na festivalu Sundance. S tretjim filmom Pojdi in živel boš (Va, vis et deviens, 2005), nagrajenem na filmskem festivalu v Berlinu, se režiser vrne k portretiranju kolektivne usode skozi prizmo posameznikove življenjske poti. Koncert je avtorjev četrti celovečerni film. Režiserjevi liki so vedno znova izrinjeni, pahnjeni v geografsko izgnanstvo, kulturno izobčeni, osebno zavrženi, prisiljeni v eksistenco laži, skrivnosti in prevar, oropani pravice do preteklosti in spomina. V ospredju je vprašanje posameznikove identitete v primežu kolektivne zavesti, spomina in preteklosti.
kritike
»Koncert na trenutke dosega višave, ki se jih je letos dotaknilo le malo filmov. Začetek filma je močan. Občinstvo že po nekaj minutah trepeta v sočutju do likov in radovednem pričakovanju razpleta. … Čeprav Koncert veliko vijuga in spodrsava, ga nikoli ne odnese s ceste in v ključnih trenutkih, ko gre zares, se odreže mojstrsko.«
Mick LaSalle, San Francisco Chronicle
»Če križate nostalgičnost filma Zbogom, Lenin! s tatinsko razposajenostjo Brooksovih Producentov, dobite bistvo te burkaste ruske komedije.«
Andrea Gronvall, Chicago Reader
»Komična evropska drama Koncert, ki bo navdušila množice, je v svojem glasbenem jedru tako polna čustva kot Koncert za violino in orkester v D-duru Petra Iljiča Čajkovskega. In tako prežeta s črnim humorjem kot prava slovanska farsa, kompozicija blagodejne kakofonije.«
Lisa Schwarzbaum, Entertainment Weekly
»Čeprav se preliva iz burkaške komedije v srce parajočo dramo, francoski film scenarista in režiserja Raduja Mihaileanuja pluje lahkotno in varno skozi celo paleto neverjetnih situacij.«
Kevin Thomas, Los Angeles Times
»Koliko ste se pripravljeni prepustiti filmu? Režiser Radu Mihaileanu je namreč trdno odločen manipulirati s slehernim vašim čustvom.«
Elizabeth Weitzman, New York Daily News
»Bolj sentimentalen in manj brezkompromisen, kot smo vajeni od režiserja Mihaileanuja. Koncert je prijetna vaja v žanru zatrtih in premaganih. Mélanie Laurent in glasba v filmu sta božanski.«
Ian Freer, Empire