zgodba
Sedemdeseta leta na Danskem. Erik in Anna sta par, ki sanja o drugačnem življenju. S hčerko Frejo v Erikovi razkošni vili sredi prestižne soseske Københavna osnujeta komuno. Nova skupnost, v jedru katere je mala družina, prireja večerje, zabave in hišne sestanke. Prijateljstvo, ljubezen in občutek skupnosti polnijo prostorno vilo, vse dokler jih šokantna ljubezenska afera ne postavi pred težko preizkušnjo.
Danski režiser Thomas Vinterberg in scenarist Tobias Lindholm (Lov) znova združita moči v zgodbi o trčenju osebnih poželenj in idealov solidarnosti, ki jih opeva življenje v komuni sredi sedemdesetih let. Humoren, nežen, a tudi boleč portret idealistične generacije je Trine Dyrholm prinesel srebrnega medveda za najboljšo igralko na Berlinalu.
iz prve roke
»Od sedmega do devetnajstega leta sem živel v komuni. To so bili nori, ljubeči, fantastični časi, polni genitalij, piva, težkih intelektualnih razprav, ljubezni in osebnih tragedij. Vsak dan je bil kot iz pravljice. Takoj ko si se iz zasebnosti svoje sobe podal v skupne prostore hiše, že se je pred tabo razodela pisana paleta presenetljivih scenarijev, zlasti po zaslugi drugih stanovalcev, njihove ekscentričnosti in kapric. Zame je to čas čudovitih spominov in absurdnih trenutkov. /…/ Skupne večerje, ki so se odvijale vsak četrtek in nedeljo, so se navadno prelevile v bučne, včasih katastrofalne večerne zabave. Vrhovna avtoriteta je bil ‘hišni sestanek’ – demokratični zbor, na katerem so člani komune izlivali svoja srca in svobodno razpravljali o najrazličnejših temah. Spominjam se hišnega sestanka, na katerem se je sklenilo, da bo najemnina poslej sorazmerna z zaslužkom vsakega člana komune. To je navdušeno predlagal moški, ki je zaslužil največ od vseh, tako da se je njegova najemnina več kot podvojila. Čeprav so bili člani komune visoko izobraženi intelektualci, se zdi to nekdanje življenje danes skrajno naivno in idealistično – bilo je polno vere v prihodnost …«
– Thomas Vinterberg
portret avtorja
Thomas Vinterberg (1969, København) je s kratkim filmom Sidste omgang leta 1993 diplomiral na Danski filmski akademiji. Leta 1995 je skupaj z Larsom von Trierjem spisal manifest slovite danske Dogme 95. Po njenih zapovedih je tri leta kasneje posnel prvi film tega gibanja, Praznovanje (Festen). Delo je doživelo izreden uspeh in pobralo številna mednarodna priznanja, vključno s posebno nagrado žirije v Cannesu. Vinterberg je režiral dva filma v angleškem jeziku: apokaliptično znanstvenofantastično ljubezensko zgodbo Vse za ljubezen (It’s All About Love, 2003) z Joaquinom Phoenixom, Claire Danes in Seanom Pennom ter Drago Wendy (Dear Wendy, 2005) po scenariju Larsa von Trierja. Njegov Submarino se je leta 2010 uvrstil v uradni program Berlinala. Napeta psihološka drama Lov (Jagten, 2012) je Madsu Mikkelsenu prinesla nagrado za najboljšega igralca v Cannesu, Evropska filmska akademija pa je filmu podelila nagrado za najboljši scenarij.
kritike
»Najbrž bo redkokdo nasprotoval trditvi, da je bilo Praznovanje (1998) Thomasa Vinterberga eden najbolj impresivnih filmov, ki jih je obrodil kratkoživi fenomen manifesta Dogma. Toda po mojem mnenju ni Danec nikoli zares izpolnil neznanskih obetov, ki jih je nakazal s svojo neverjetno poživljajočo ansambelsko dramo. Zato je njegov najnovejši – in zame vse od Praznovanja najboljši – film nadvse dobrodošlo presenečenje. In morda se prav zato, ker ga je zasnoval na izkušnjah iz lastnega otroštva, zdi ta film manj preračunan, bolj avtentičen od večine prejšnjih. /…/ Čeprav zgodba ne prinaša veliko presenečenj, je eden sila dobrodošlih vidikov tega nadvse prijetnega filma dejstvo, da se Vinterberg upre skušnjavi, da bi eksperimentiranje z življenjem v komuni sedemdesetih let odpravil kot naiven, zgrešen fiasko, obsojen na propad. Čeravno se podvig ni vsem posrečil, je mnogim nudil blagodejno podporo in bil vreden poskusa, namigne režiser. /…/ Če ima Dyrholmova v dramatičnem smislu bolj kompleksno vlogo, ponudi Thomsen dovršeno subtilno (in pogosto skrajno humorno) študijo moškega, ki je, kot kaže, ujet v stanje nenehne, tihe in komajda prikrite zmede. Vinterberg je, prav nasprotno, v tej snovi ponovno odkril jasen smoter in vizijo.«
– Geoff Andrew, Sight & Sound
»V najnovejši komični drami Thomasa Vinterberga, lahkotnem, a srčnem portretu neke dobe /…/, ima svobodna ljubezen visoko ceno. Vinterberg se znova poveže s Tobiasom Lindholmom, soscenaristom danskega kandidata za tujejezičnega oskarja Lov, in ključnimi igralci nagrajenega prebojnega filma Praznovanje iz leta 1998. Komuna po svojem dramatskem kontekstu in streznjenem pogledu na spolno osvobojena sedemdeseta prikliče v spomin nekaj očitnih filmskih predhodnikov, zlasti filma Skupnost Lukasa Moodyssona in Ledena nevihta Anga Leeja. Vinterbergov film je bolj prisrčen, nežnejši ter za režiserja in sam danski film, ki se navadno nahaja nekje na spektru med samomorilskim in apokaliptičnim, neobičajno veder.«
– Stephen Dalton, The Hollywood Reporter
»Bistveno dogajanje Vinterbergove Komune lahko brez večjih težav predvidimo že na samem začetku. Zato še toliko bolj preseneča, da nas film drži od prvega do zadnjega trenutka. /…/ Čeprav ga je navdihnilo Vinterbergovo lastno otroštvo v komuni, režiser spretno sprevrže nedolžni pogled, s katerim bi takšnega svobodnega duha in optimizem bržkone opazoval otrok. Tu ni nikakršnih cenenih atrakcij ali presenetljivih obratov. V takšnem filmu bi delovali lažno, neiskreno. Komuna ponudi očarljivo študijo tega, kako hitro in enostavno se lahko razblini paradiž.«
– Oliver Johnston, The Upcoming
»Čustvena in skrajno osredotočena predstava glavne igralke Trine Dyrholm poganja novi film danskega režiserja in veterana Dogme 95.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Toda ko Erik Anni razkrije, da jo že nekaj časa vara s svojo študentko (lepo, mlajšo, blond), mu prav ta ritualni kontekst komune – revolucije, če smo že ravno pri tem – omogoči, da ločitev izvede brez običajnega sranja in vreščanja, saj to, kar je med njima (zasebno), postane skupna stvar (javno), ki jo lahko razreši le demokracija, okej, glasovanje o tem, kdo naj se iz te hiše izseli. Kar je kakopak namig, da je od levičarskega raja do resničnostnega televotinga – od utopije do deziluzije, od subverzivnega eksperimentiranja do rutinske monotonije, od emancipacije do libertarne depresije – običajno le korak.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Vinterberg še vedno secira skupnost, vendar se v njej ne posveča najočitnejšim vprašanjem /…/ Ta dilema je sicer navzoča, a jo pripoved pravzaprav le preleti. Dosti bolj je v ospredju vprašanje konkretne, telesne bližine. Kako se odnosi, v katere se ljudje praviloma zapletamo na samem (žena-mož, starši-otrok), preobrazijo v nenehni gneči? Kako se v gosto naseljenem prostoru prerazporedijo oziroma razpršijo razmerja odgovornosti in skrbi? Vinterberg je kontinuiteto s Praznovanjem ohranil tako, da je glavni vlogi podelil Ulrichu Thomsenu in Trine Dyrholm. Njuna lika sta na koncu Praznovanja postala par in pobegnila pred skupnostjo. V Komuni njuna lika skupnost najdeta in se razideta (s tem ne izdamo ničesar, saj je bistven način njunega razhoda). Vtis premene, ki ga ustvari primerjava med filmoma, je ustrezen, saj je Komuna tudi film o premenah, o času, o prihajanjih in odhajanjih, z vso zasanjanostjo, ki spada zraven.«
– Dušan Rebolj, Nedeljske novice
»Namesto da bi skušal skozi filter nostalgije rekonstruirati idealistične zablode iz obdobja, ki ga je v Evropi najbolj zaznamovala epidemija levega terorizma, se osredotoča na človeško dramo. /…/ To osredotočanje na družinsko dramo bi nemara lahko bil tudi scenaristični očitek, da so vsi drugi sostanovalci samo statisti na njihovem ozadju, brez kakšnega fabulativnega ali psihološkega razvoja. /…/ Z nekaj interpretativne svobode pa lahko razumemo film, predvsem če mislimo na njegov konec, tudi kot prispodobo o prevzemu revolucije in neizogibnem padcu njenih tvorcev. Za Thomasa Vinterberga lahko ugotovimo, da deluje nekako binarno. Ali snema pretenciozne artistične eksperimente, ki praviloma scela spodletijo, ali pa zanimive družinske drame, pri katerih skozi na videz preprosto pripoved zmeraj razkrije še nekaj več. Film Komuna, pri katerem spretno prehaja med temeljno klišejskimi in prepoznavno življenjskimi situacijami lahko vsekakor umestimo v to drugo skupino njegovih uspelih del. Ob bok filmoma Praznovanje in Lov.«
– Gorazd Trušnovec, RA ARS