zgodba
Mlajša sestrica Camille brezskrbno vandra po vasi ter se pogovarja s kokošmi in žabami, medtem ko njena starejša sestra, molčeča Mylia, svet doživlja drugače. Izgubljena je med negotovostjo v družini in ozračjem na novi šoli ter prvimi hišnimi zabavami. Camille ji predstavi Jimmyja, dečka iz ljudstva Abenaki, ki živi v bližnjem rezervatu. Ta ji bo pomagal, da se reši spon in sprejme samo sebe. Film estetsko in poetično prikaže čustva v obdobju zgodnjega najstniškega iskanja avtentičnosti in je hkrati poklon sestrski ljubezni.
o avtorici
Geneviève Dulude-De Celles (1987) je predstavnica mlajše generacije frankofonskega novega vala kanadskega filma. Po študiju filma in fotografije v Quebecu je izobraževanje nadaljevala v Bukarešti, kjer se je seznanila z novim valom romunskega filma. Ta je v svojih vsebinskih postavkah intimnih zgodb malega človeka kot tudi v svoji naturalistični estetiki močno zaznamoval njen pogled. Leta 2014 je posnela igrani kratki film Rez (La Coupe), ki je prejel nagrado za najboljši kratki film na festivalu Sundance in je bil predvajan na več kot osemdesetih festivalih po svetu. Avtoričin drugi film z naslovom Dobrodošli na F. L. (Bienvennue à F. L.) iz leta 2015 je imel premiero na mednarodnem filmskem festivalu v Torontu. Kolonija: mularija je režiserkin prvi igrani celovečerni film.
iz prve roke
»Film Kolonija: mularija sem začela pisati po Rezu: želela sem napisati zgodbo o dekletu iste starosti in poglobiti tematiko prehoda iz sveta otroštva v najstniško obdobje. Ker sem več kot dve leti preživela v gimnazijskem okolju in bila v stiku z mnogimi mladimi, ki so se mi zaupali, sem imela na voljo obsežno gradivo, ki mi je pomagalo pri pisanju Kolonije: mularije. Imela sem seveda tudi lastno izkušnjo. To obdobje me je zaznamovalo. Želela sem se vrniti nazaj – morda, da bi sklenila premirje s svojim prednajstniškim jazom, z dekletom, ki je iskalo svoje mesto v okolju, ki se ji je zdelo tako tuje. Res je, da je bilo na to temo posnetih že mnogo filmov, vendar se mi je zdelo, da so podobe najstništva romantizirane. Takrat sem ravno izšla iz sveta dokumentarnega filma in sem čutila potrebo, da naredim film tudi o svoji izkušnji in o izkušnji mladih, ki sem jih srečala, iskreno in brez cenzure – zvest portret te resničnosti.«
»Od otrok se vedno bolj zgodaj pričakuje, da se bodo vedli kot odrasli. Obstaja določen pritisk, kako se znebiti vseh vidnih sledi otroštva, izbrisati otroško podobo, ki jo izdaja telo. S tem namenom se otroci zgodaj nagibajo k odraslemu vedenju in se med procesom drastično spremenijo. Za dekleta to pomeni postati ženska s prevzemanjem določenih vzorcev (aktivna spolnost, zapeljiv odnos do moških vrstnikov, slog oblačenja, ličenje).«
– Geneviève Dulude-De Celles
kritike
»Glavna vrlina režiserkinega avtorskega pristopa, ki se kaže predvsem v ritmu pripovednega toka in z njenim občutkom za vzpostavitev neizsiljenega intimnega, a nikakor romantiziranega razpoloženja, je njeno izogibanje, moraliziranju, podcenjevanju ali pokroviteljstvu. Čustva in stiske treh protagonistov so resnični in kot taki vredni vsake minute, ki jim je namenjena. Vsak kader, vsak pogled izhaja iz glavne junakinje in iz te perspektive zgodbo spremlja tudi gledalec, zato se mu koščki sestavljanke, ki poleg vključevanja v družbo vrstnikov, zajemajo tudi širši družbeni kontekst /…/. Kolonija: mularija /…/ je nedvomno eden tistih filmov, ki o najranljivejšem življenjskem obdobju govori tako spretno in tako pomenljivo, da bi si ga morali ogledati vsi. Otroci in njihovi starši. Prelomnic v življenju namreč prav nikoli ne zmanjka.«
– Gaja Pösch, Gremo v kino, RA Slo
»Film je poln trenutkov pozornosti, majhnih nelagodnosti, ki se pojavijo, in tišine, polne čustev, kot tudi kolesarskih izletov, trenutkov nezadržnega plesa in teka čez polje. Zgodba se odvija tekoče skozi različna gibanja. Film je resnična hvalnica mladosti.«
– Catherine Lemieux Lefebvre, CINÉ-BULLE
»Menim, da je film nekaj unikatnega, saj je na eni strani avtorski in na drugi množičen film, v najbolj vzvišenem pomenu te besede. Čudoviti mladi igralci so nas povsem prevzeli. Film je tako inteligenten, tako dober. Ne obtožite me klatenja praznih besed, film me je preprosto – zadel.«
– René Homier-Roy, Radio-Canada