zgodba
Damien je razvajen sedemnajstletnik, ki živi z materjo zdravnico v vojaški bazi na jugu Francije, medtem ko je oče na misiji. Sošolci ga zbadajo zaradi njegove mehkužnosti, saj ima rad Rimbauda in matematiko. Največji nasilnež pa je Tom, posvojenec z bližnje kmetije. Med fantoma že ob prvem srečanju vzklije divje, telesno sovraštvo. Toda ko mora Tomova mati nenadoma v bolnišnico, se Damienova prijazno ponudi, da bosta Toma medtem sprejela pod svojo streho. Napetost med najstnikoma postaja iz trenutka v trenutek bolj naelektrena …
André Téchiné v scenarističnem tandemu z režiserko Céline Sciamma (Pobalinka, Banda punc) ponudi čudovito otipljiv pogled na odraščanje mladostnikov, ki skušata razumeti in obvladati svoja čustva. Vasica na goratem jugu Francije postane psihološka pokrajina odnosa, ki burno niha med prezirom in privlačnostjo.
iz prve roke
»Vedel sem, da bo film spregovoril o dveh mladostnikih, zato je bila izbira Céline nemudoma na dlani. S filmi Vodne lilije, Pobalinka in Banda punc se je kot edina francoska filmarka lotila odraščanja iz resnično sveže perspektive. /…/ Začela sva z idejo odnosa med tremi osebami, med materjo, ki nama je predstavljala pomemben lik, in dvema najstnikoma, ki v času treh semestrov šolskega leta odkrijeta in raziskujeta svoje strasti. Vodilo naju je le eno: telesnost zgodbe. Kako napisati karseda fizičen film, v katerem bi sleherni prizor predstavljal trenutek akcije, kjer so liki nenehno v pozoru in reagirajo, ne da bi razumeli, kaj se jim dogaja, ne da bi vedeli, kako naj se odzovejo, še zlasti pa, kako naj svoje občutenje izrazijo z besedami. Tom in Damien svojih čustev nikakor nista smela izražati na način, kot bi to storila odrasla oseba.«
– André Téchiné, režiser in soscenarist
»Po Bandi punc si nisem mislila, da bom še kdaj posnela film na temo odraščanja. Toda še vedno rada govorim o tej temi. Andréjev predlog mi je ponudil priložnost, da nadaljujem pogovor o njej, ne da bi morala nadaljevati svoje filme v isti smeri. Kot scenaristki mi je bilo v resničen izziv tudi sodelovanje z režiserjem, ki se svojih zgodb loteva s takšno ambicioznostjo. Njegove filme sem odkrila že zgodaj. Močno so zaznamovali moje srečanje z avtorskim filmom. /…/ Že v Vodnih lilijah sem se želela izogniti upodabljanju likov, ki se zavedajo, kdo so, in to na ves glas sporočajo svetu. Hotela sem ujeti tisti trenutek, ko želja iz drobovja preplavi srce, a zavest pri tem komaj oplazi. Z Andréjem sva bila tu res na isti valovni dolžini. Oba sva si želela posneti skrajno telesen film.«
– Céline Sciamma, soscenaristka
portret avtorja
André Téchiné (1943, Valence d’Agen, Francija) velja za enega ključnih predstavnikov tako imenovane druge generacije francoskih filmskih kritikov, zbranih okrog revije Cahiers du cinéma, ki so kritiško pero na neki točki zamenjali za režijski stolček. Prvo generacijo seveda predstavljajo Truffaut, Godard, Chabrol, Rohmer, Rivette, ustvarjalci in šampioni legendarnega francoskega novega vala. Taisti novi val se je konec šestdesetih let počasi podrejal ekonomskemu diktatu tradicionalnega francoskega filma in šele po bučnejši revoluciji francoskega javnega življenja v letu 1968 so se v sedemdesetih pojavili novi avtorji kot nekakšni direktni novovalovski nasledniki: to so bili zlasti Jean Eustache, Philippe Garrel in André Téchiné. Tem filmarjem je ostal mit, moč nekega gibanja, ki je ustvarilo imaginarij, univerzum gibov, drže teles, glasov in pogledov, specifiko nove govorice in teže besede. To tradicijo Téchiné v svojih celovečercih (od prvenca iz leta 1969 pa do danes jih je posnel že preko dvajset) nadgradi z zgolj sebi lastno lirično radovednostjo za kar najbolj subtilne odtenke medčloveških odnosov, ki se jih loteva na izrazito nesentimentalen, pa vendarle topel in razumevajoč način.
kritike
»Iz tistega, kar je bilo že na papirju videti kot sila zanimivo sodelovanje, se je izcimilo nekaj naravnost izjemnega: Ko imaš 17 let je ultranaturalističen prikaz razburkane adolescence, kjer se srečujejo nasilje in čutnost, boleča izguba in nežno odkritje. Neizbežne so primerjave z režiserjevim najbolj osebnim filmom Les roseaux sauvages, prav tako študijo rušilne moči najstniškega poželenja, umeščeno v ruralno okolje, v katerega vdira oddaljena vojna. Stične točke pa gre iskati tudi z lucidnim pogledom, ki zaznamuje zgodbe o odraščanju in spolni identiteti soscenaristke Céline Sciamma: Vodne lilije, Pobalinka in Banda punc. Toda Ko imaš 17 let je film večjih razsežnosti in bolj večplastnih odtenkov kot katerokoli od teh tematsko sorodnih del. Intimen epski film, ki se na povsem nepričakovane načine stopnjuje do žgoče bridkega finala.«
David Rooney, The Hollywood Reporter
»André Téchiné je z zgodbo o brsteči homoseksualni ljubezni, ki jo je napisal s Céline Sciamma, pri več kot 70 letih ustvaril svoj najmladostnejši film doslej. /…/ Glede zgodbe o prebujanju erotičnih čustev med francoskima najstnikoma bi gledalci lahko upravičeno zatrdili, da so jo že videli, če ne drugod pa v režiserjevi zdaj že filmski klasiki Les roseaux sauvages (1994). Če pa film resnično prikaže, kako je biti star 17 let – in kaj ta leta počnejo z našimi glavami in srci, ko začnemo doživljati neznana čustva z zbeganostjo, strahom in silovitostjo, ki meji na nasilje –, je ta z življenjem utripajoči portret pravo razodetje. In če pomislimo, kako veliko filmov se ukvarja z odraščanjem v primerjavi z redkejšo tematiko razkritja homoseksualnosti, je to resnično nekaj izjemnega. /…/ Režiserjev najmočnejši film po mnogih letih.«
– Peter Debruge, Variety
»André Téchiné slovi po svojem daru za ustvarjanje čustvenih bojnih polj, na katerih liki doživljajo spopade in sprave, ne da bi režiser zdrsnil v sentimentalnost. In tokrat je presegel samega sebe. Zgodba vešče prepleta vprašanja rase, razreda, homoseksualnosti, žalosti – in kar je najpomembnejše: mladosti –, ubrana igralska zasedba pa vdahne scenariju zadržano toplino in milino. Film, ki se odvije pred čudovito kuliso južnofrancoske regije Midi–Pyrénées, je hkrati ljubezensko pismo Téchinéjevi rodni deželi. Gore in jezera so kraj, kjer Thomas išče uteho in kjer se končno odpre Damienu. Liki se naučijo soočiti in preseči svoje najgloblje strahove v naravi. Lokacija sama postane lik; letni časi se spreminjajo prav tako drastično kot tisti, ki jih preživljajo.«
– Sean Gallen, The Upcoming
»Najsi gre za njegove intimnejše filme ali ansambelska dela širšega obsega, vselej se lahko zanesemo, da bo veteranski režiser André Téchiné postregel s psihološko in dramatsko globino, po zaslugi katerih velja za enega največjih romanopiscev sodobnega francoskega filma. /…/ Prispevek izjemnega vpogleda Céline Sciamma v težave mladih, ki tipajo za svojo družbeno in spolno identiteto, je očiten, in skupaj s Téchinéjevo obvladovano vizijo in sijajnim vodenjem igralcev ustvari film zadržane silovitosti. /…/ Poleg izjemnega debija občasnega manekena Corentina File v vlogi čemernega Thomasa je navdahnjena tudi izbira Kiberlainove in Kleina kot matere in sina /…/. Mladi švicarski igralec Kacey Mottet Klein se je kot obetaven talent izkazal že v filmih Dom (2008) in Otrok iz zgornjega nadstropja (2012) Ursule Meier, tu pa je z žilavo in emocionalno pretanjeno predstavo najstniške zbeganosti dozorel v prepričljivega in pogumnega igralca.«
– Jonathan Romney, Screen Daily
»Z osrednjim parom, ki spominja na dinamiko med bogatim in revnim ter divjim in razvajenim iz Viharnega vrha, in umeščen v pokrajino, ki ni nič manj dramatična od yorkshirskega močvirja, film počasi gradi in razvija čustva svojih likov, medtem ko se upirata identitetam, v kateri sta sprva trdno verjela. Oba sta samotarja, nikoli ju ne vidimo s prijatelji. Téchiné in Céline Sciamma pa mojstrsko izrabita napetost njunega prisilnega sobivanja, da bi izvabila na površje Tomovo in Damienovo brstečo ljubezen. /…/ Izjemno moč podelita filmu skrajno presunljivi predstavi obeh glavnih igralcev in njuno vznemirljivo medsebojno privlačnost z enako pretanjenostjo izpovedujejo tako pretepi kot bežni pogledi in neznatne geste.«
– Harriet Warman, CineVue
»In ko med njima klikne, klikne tako sunkovito in presenetljivo kot med onima kavbojema v Gori Brokeback. Želja jima pove, kaj hočeta. André Téchiné, francoski klasik, ujame vsa protislovja spolne identitete, tudi tisto najzvijačnejše: je to, kar čutita, nekaj, kar čutita do vseh moških, ali nekaj, kar čutita le drug do drugega?« ZA+
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Posebni odliki tega tu in tam krutega, čeprav hkrati tudi neverjetno nežnega filma, sta čas, ki so ga ustvarjalci dali situacijam, da so same dozorele, in osredotočanje le na glavna junaka, s čimer so se spretno izognili tako nepotrebnim družbenim pritiskom kot poveličevanju teme istospolnosti. Kot bi hoteli reči: ljubezen je univerzalna, individualna in unikatna, vse preostalo filozofiranje v zvezi s tem je odveč. Pa še res je.«
– Gaja Pöschl, RA ARS