iz prve roke
»Vse se je začelo z razmišljanjem o petih prstih. Rekel sem si: naredili bomo film, v katerem bo pet prstov in tisto, česar del so – roka. /…/ Prvi prst so predelave, kopije; drugi prst je vojna, našel sem namreč staro francosko besedilo Soirées de Saint-Pétersbourg [Joseph de Maistre, 1821, op. ur.]; tretji prst je Rilkejev verz (’tisto cvetje med tiri, v zmedenem vetru potovanj’); četrti prst je Montesquieujeva knjiga De l’esprit des lois; peti prst je Centralna regija, film Michaela Snowa. /…/ In potem sem se domislil, da je centralna regija pravzaprav ljubezen med moškim in žensko iz Dovženkove Zemlje. /…/ Bolj kot karkoli drugega me zanimajo dejstva. In pri dejstvih ni zanimivo le, kaj se dogaja, ampak tudi, kaj se ne dogaja. Oboje je treba povezati. Veliko se govori o tem, kaj se dogaja, zelo malo pa o tem, kaj se ne dogaja. In to vodi v katastrofo. /…/ Filmi ne bi smeli kazati samo tistega, kar se dogaja, ker to lahko vsak dan vidimo na Facebooku; morali bi kazati tisto, kar se ne dogaja, tisto, česar na Facebooku nikoli ne vidimo.«
– Jean-Luc Godard
kritike
»Natančno petdeset let po tistem, ko je maja leta 1968 poskrbel za prekinitev [canskega] festivala, se Godard vrača s še eno nonšalantno provokacijo. Iz enciklopedične zbirke filmskih odlomkov, reportaž in viralnih posnetkov je ustvaril spoj mračne lepote in brutalnih rezov v esejističnem duhu njegovega magnum opusa Zgodovine filma (1989–99). Knjiga slik /…/ je med drugim meditacija o nasilju reprezentacije, o nujnosti in nemožnosti zgoščevanja izkušenj v besede in podobe.«
– Denis Lim, Artforum
»Ko filmsko zgodovino osredotoči na drugo svetovno vojno, holokavst, atomsko bombo in hladno vojno, Godard ustvari alternativno zgodovino, ki grehe filmske umetnosti poveže s političnimi. Spotoma obudi tudi lastno umetniško pot in si zamišlja – celo med evociranjem lastne krhkosti – velikanske spremembe tako v filmu kot v širši družbi.«
– Richard Brody, The New Yorker
»/…/ prekipevajoč rekviem za svet, obseden z uničenjem – drugega, samega sebe, planeta.«
– James Quandt, The Globe and Mail
»Nedvomno najbolj eksperimentalen film, kar jih je bilo kdaj prikazanih v canskem tekmovalnem sporedu. /…/ Knjiga slik deluje kot zapiski iz podzemlja, kot film iz bunkerja, ki skuša zbrati filmske ostanke človeštva iz 20. in 21. stoletja in se iz njih nekaj naučiti. To je ravno tako ‘Godardov film’ kot ‘Godardova raziskava’, delo poetične učenosti, ki je prežeto tako z obupom kot upanjem.«
– Daniel Kasman, Notebook, MUBI
»/…/ meditacija v sliki, zvoku, besedilu in divjih barvah, ki deluje neobvladljivo hardcore celo ob delih, kakršni sta Film socializem in 3D eksperiment Zbogom jeziku. /…/ Če že kaj, bi Knjigo slik lahko opisali kot neocenljivo, saj se upira običajnemu presojanju in vrednotenju; srečanje s tako neizprosno konfrontativnim filmom umetnika, ki ne kaže najmanjšega znaka mehčanja, bo za mnoge prava nočna mora, ampak da – za številne druge bo to velik privilegij in užitek.«
– Jonathan Romney, Screen International
»Če ga ne more razumeti Jonathan Romney, kakšno upanje ostaja nam? A to je pravzaprav eden od neštetih užitkov filma. Že mogoče, da se v neprestanem bombardiranju s tekstom, zvokom in sliko skriva neka logika, a vsak gledalec bo moral najti svoj pomen. Kar iz vsega naredi film, pa je to, da ga postane razburljivo gledati, poslušati in čutiti. To je skrajno begajoča, vendar tudi vznemirljiva in navdušujoča izkušnja in ne pride mi na misel veliko nedavnih obiskov kina, o katerih bi lahko rekel kaj takega. /…/ Med projekcijo sem ob glasnem butanju stolov, s katerih so nekateri bežali na varno, pogosto pomislil na besede Aleksandra Sokurova. Sedem mesecev kasneje med spopadanjem s filmom in njegovo zapleteno, labirintno naravo še vedno razmišljam o njih: ‘Ne bi se smeli bati težkih filmov, ne bi se smeli bati, da nas film ne bo zabaval’.«
– Jason Wood, Notebook, MUBI
»V drugi polovici Godard zavije v nepričakovano smer s serijo tresočih sekvenc, poplavo skrbno zmontiranih podob iz zakladnice arabskih filmov. /…/ ‘Islam priteguje politično pozornost,’ pravi Godard v nekem trenutku, ‘arabski svet pa je predvsem okrasje in pokrajina.’ Zadnje poglavje Knjige slik se izkaže za dekonstrukcijo ne le arabske zgodbe, kakršno vse od izuma filma posreduje Zahod, pač pa tudi zahodnega nadzora nad filmsko zgodovino. Arabske filme so zgodovinarji in akademiki z Zahoda od nekdaj ignorirali. Podobe, ki jih Godard tu vpeljuje, so večini teh kritikov, ki so o filmu poetično leporečili, neznane. Knjiga slik ni le poziv k preoblikovanju filmske zgodovine in k obuditvi arabskega pogleda, to je tudi provokativen pogled na predsodke in ignoranco zahodne kulture. Ne moremo imeti prihodnosti, če ne poznamo svoje preteklosti – in kot namiguje Godard, je prihodnost v arabskem svetu.«
– Joseph Fahim, Middle East Eye
»Čeprav besede Eliasa Canettija, citirane tik pred zaključno špico, odmevajo tragično resnično (‘Nikoli nismo dovolj žalostni, da bi bil svet boljši’), Godard svoj morda zadnji film zaključi s pozivom, ki si ga velja zapomniti; ne le v povezavi s filmsko umetnostjo, pač pa v smislu vseh gibanj za pravico, vseh trenutkov življenja: ‘Tudi če nič ne bi bilo tako, kot smo upali, da bo, se naši upi ne bi spremenili.‘«
– Erika Balsom, Sight & Sound
»Vedno ste bili ‘v’ zgodovini, saj verjamete, da je to tisto, čemur bi morala služiti filmska umetnost. Že od Zgodovin filma naprej je šlo predvsem za to, manj pa za cinefilijo in njene male zgodbice (sicer sploh ne slabe). Tokrat postane zgodovina sama snov. Pravzaprav se ne obračate stran od filma, preprosto ne gre več za največjo ljubezen.«
– iz pisma Bernarda Eisenschitza