zgodba
Ko belfaški učitelj JJ spozna samooklicana »izmečka« Naoiseja in Liama Óga, se rodi hip-hop trio, kakršnega svet še ni videl. Skupina Kneecap, ki repa v svoji domači irščini, kmalu postane nepričakovana glasnica gibanja za državljanske pravice. Toda trojica se mora najprej spopasti s policijo, paravojaškimi silami in politiki, ki jih skušajo na vsak način utišati …
iz prve roke
»Začetek projekta sega v oktober 2019, ko sem si v Belfastu po naključju ogledal vzhajajoče zvezde hip-hopa po imenu Kneecap. Irščine, v kateri so repali, nisem razumel niti besede, ampak očitno je bilo, da zna veliko ljudi v razprodani dvorani besedila na pamet. Surova energija in pristnost, ki ju je skupina izžarevala, sta bili nesporni.
Po nekaj mesecih neuspešnih poskusov, da bi jih zvabil na pijačo, so končno popustili. Tista pijača se je nazadnje zavlekla do neke brezbožne ure naslednjega jutra. Toda odločitev je padla – posneli bomo film. Biti mora tako drzen, surov in brezkompromisen kot glasba skupine Kneecap. Čim prej sem se moral naučiti irščine.
Pogosto pravimo, da najboljši filmi gledalca odpeljejo v neki čisto svoj čas in prostor. Mo Chara, Móglaí Bap in DJ Provaí utelešajo vizijo Irske, ki je osupljivo drugačna od tistega, kar običajno imenujemo dom. To je država, ki po desetletjih spopadov še vedno trpi zaradi posttravmatske stresne motnje. Država brez delujoče vlade, saj unionistični politiki avtohtonemu irskemu jeziku niso hoteli priznati enakega položaja kot angleščini. Irščina in njena povezava z identiteto sta se nam že od vsega začetka zdeli osrednjega pomena za zgodbo, ki smo jo želeli povedati. Liam Óg, Naoise in JJ so strastno in slikovito pripovedovali o gibanju za irski jezik, ki je raslo vzporedno z njihovim umetniškim vzponom. Kot velikega ljubitelja hip-hopa stare šole me je odnos zasedbe do jezika spomnil na polemike, ki so jih sprožali afroameriški raperji, ko so na novo izumljali angleščino, da bi odražala njihovo lastno družbeno realnost.«
– Rich Peppiatt
kritike
»Irska rap skupina v čudovito nenavadni dokudrami pokaže sredinca britanskemu imperializmu. /…/ Film, poln neukrotljive energije, ki se širi prek meja filmskega platna, je divji, z drogami prežet slavospev svobodi, ki združuje politično težo in zabavo za množice. /…/ Če je, kot pravi pregovor, vsaka beseda v irščini krogla v srce zatiralca, potem fantje iz skupine Kneecap uprizorijo resnično eksploziven besedni rafal.«
– Carlos Aguilar, Variety
»Uporniški in razgrajaški Kneecap, eden najbolj smešnih filmov letošnjega festivala Sundance, je vznemirljiva zgodba o boju za pravo stvar, pa čeprav kar najbolj nekonvencionalnem.«
– Ben Pearson, SlashFilm
»Z gotovostjo lahko rečemo, da je to prvič, ko je bil na tem najprestižnejšem filmskem festivalu [Sundance] prikazan irski film o hip-hopu. Prav tako lahko mirno zatrdimo, da prireditev še nikoli ni doživela ničesar, kar bi vsaj približno spominjalo na ta vulgarni, neotesani potop v jedek severnjaški humor. Kneecap ni ravno Težka noč nekega dne (A Hard Day’s Night) skupine The Beatles, lahko pa ga primerjamo s filmoma Head ali pa Slade in Flame benda The Monkees. /…/ Pozabite na zaplet. /…/ Film Kneecap deluje najbolje kot kolaž zbadljivk na račun sodobne Severne Irske, prepleten z ganljivim razmislekom o tem, zakaj je irski jezik pomemben.«
– Donald Clarke, The Irish Times
»Kdaj, le kdaj bo kak film končno sprejel izziv in pokazal, da je v žanru še vedno mogoče narediti nekaj novega?! Odgovor, dragi bralci, se glasi: prav zdaj! Kneecap /…/ je snif ketamina v tem zelo zadrgnjenem svetu. Smešen, nasilen, seksi in nenavadnega mnenja, da so prepovedane droge nekaj naravnost fantastičnega, film naredi za žanr glasbene biografije, kar je Trainspotting naredil za opazovanje vlakov. V njem je toliko energije in ustvarjalnosti, da tudi takrat, ko se zateče k pozitivnim sporočilom (o ohranjanju irskega jezika in kulture), ta ne delujejo toliko kot ‘sporočila’, ampak bolj kot nepričakovano pozitiven stranski učinek. /…/ Scenarist in režiser Rich Peppiatt pripoveduje zgodbo o zasedbi Kneecap s takšno energijo, da film praktično skače s platna. Vizualne domislice in nepričakovani revolucionarni prebliski gledalcu onemogočajo, da bi se dolgočasil. /…/ Kneecap je drzen film, ki zruši vsa pričakovanja v zvezi z žanrom glasbene biografije /…/. To je dejanje čistega prestopništva, ki – čudežno – hkrati navdihuje.«
– William Bibbiani, TheWrap
»Filmu je nedvomno usojen kultni status; nič manj ni odbit, kot sta bila v svojem času Brata Blues ali To je Spinal Tap. /…/ Humor je poseben in ne ravno po meri bralcev Daily Maila, a če so vam všeč slabi ketaminski tripi, šale o teroristih in zadnjice z napisom ‘Britanci ven’, je Kneecap pravi film za vas. /…/ Imejte jih radi ali pa jih sovražite; poanta [fantov] je, da jim resnično ni mar – sprejmite jih takšne, kakršni so. Za mnoge bo to preveč, številne druge pa bodo tako samo še bolj očarali.«
– Fionnuala Halligan, Screen Daily
»Predstavljajte si Pevca jazza (1927), a s tonami ketamina, 8 milj, ki se dogajajo kmalu po koncu dolge in krvave državljanske vojne, ali pa Težko noč nekega dne (A Hard Day’s Night), v kateri se vsaka druga beseda začne na črko c.«
– Leslie Felperin, The Hollywood Reporter
»Film Richa Peppiatta ponuja osvežujoč in nespoštljiv pogled na severne zadeve in je zares zelo smešen.«
– Paul Whitington, Irish Independent
»In tukaj subkultura nehote pade v samo osrčje političnega boja za priznanje irščine kot uradnega jezika, ki poteka v ozadju in do katerega ima ta mladež sicer še precej distanciran odnos, to je bolj boj njihovih staršev, ne njihov. Na policijskih zaslišanjih mulca namreč govorita irsko, zasliševalci, Angleži, pa angleško. Kar pomeni, da govorijo drug mimo drugega, nihče nikogar ne razume. /…/ Tako smo priča skrajno komičnim prizorom dveh mimobežnih govoric, perfektne podobe nerazumevanja in nezmožnosti komunikacije v družbi, v kateri pač vlada red močnejšega. In prav ti prizori so tisto, kar ta boj potrebuje: odvetniki imajo končno v rokah nazorni primer dveh mladih »junakov«, ki branita jezik! Hiphoperja se tako iz prestopnikov in eskapistov spremenita v simbol odpora, v čemer se ta film bistveno loči od sorodnega Trainspottinga.«
– Tanja Lesničar Pučko, Dnevnik
»Film Kneecap /…/ je dinamična prvoosebna pripoved, ki presega tipične glasbene biografije. / …/ duhovit in drzen film, ki ne pripoveduje le zgodbe udarne glasbene skupine, ampak z veliko samoironije gledalcu približa tudi družbeno-politične okoliščine, iz katerih se je porodila. Boj za ohranitev materinščine je tako prikazan kot izrazito večplasten, s posebnim poudarkom na živi uporabi jezika /…/. Šele ko učenje preseže zastarele šolske fraze, ki jih niti učitelji ne znajo več raztolmačiti, in se v neposredni, tudi družbeno sporni govorici zasliši z glasbenih odrov, se boj zanj prenese iz papirologije na ulice. Film Kneecap /…/ spretno goji tradicijo hiphopovskega prizorišča, na katerem je glasba neposredno povezana s kulturnopolitičnim gibanjem, in udarno zareže tudi v gledalce, ki sta jim rap in severnoirski kontekst morda nekoliko tuja. Boj za materinščino je preprosto univerzalen, mi kot pripadniki male jezikovne skupnosti pa smo za to temo še posebej občutljivi.«
– Gaja Pöschl, Radio Slovenija
zanimivosti
www.richpeppiatt.com
www.kneecap.ie
www.nytimes.com/2022/03/16/arts/music/kneecap-irish-rap-celtic-revival.html