In res, ko se privatni detektiv Jake Gittes (Jack Nicholson), voajer, Rooseveltov buick estet, oblečen tako, kot si outsider predstavlja, da se oblačijo filmski zvezdniki (bela obleka, trenčkot, fedora), in diskretni specialist za razkrinkavanje prešuštnikov in podobnih seksualnih prestopnikov, potopi v nedolžen primer, ugotovi, da pod na videz vsakdanjo masko tropskega, citronskega Los Angelesa in modernega kapitalizma vrejo masivne zarote, politična korupcija, pohlep kataklizmičnih dimenzij, moralni razkroj, degeneriranost, paranoja, incest in fašizem, ki ga predstavlja avtoritarni magnat Noah Cross. Igra ga John Huston, za katerega je Humphrey Bogart rekel, da je barvitejši in fotogeničnejši od 90 odstotkov holivudskih igralcev.
Ko ga neka ženska najame, da pofotka prešuštnega Hollisa Mulwraya (Darrell Zwerling), sicer moža elegantne, hipnotične, fatalne Evelyn (Faye Dunaway), skrivnostne kot Kitajci, hčerke Noaha Crossa, ugotovi, da si je Cross, pohlepni, pogoltni, nenasitni, morilski, avtokratski »founding father«, srhljivi anti-Ojdip, kapitalistični predator, skrivaj prilastil vodni sistem, od katerega živi Los Angeles, obenem pa – v španoviji s Hollisom – ustvaril umetno »sušo«, umetno pomanjkanje vode (vodo ponoči spelje v odtočne kanale), da bi svoji vodi dvignil ceno in lažje kupil San Fernando Valley, ki ji zaradi »suše« pada cena. »Ljudje, ki se v pravem času znajdejo na pravem kraju, so sposobni vsega!«
Gittesu, ki mu vmes mali gangster (Roman Polanski) prereže nos, sodelavec (Joe Mantell) na koncu reče: »Forget it, Jake, it’s Chinatown!« Dospel je do svojega srca teme, do roba Amerike, na konec Zahoda. Individualizem in heroizem nimata več nobenega smisla – korupcija je del sistema. Kapitalizem funkcionira kot podzemlje, kot kriminal. Gittes ne more zmagati, ker je umor del sistema. To, da pride do resnice, ničesar ne spremeni. »Politiki, stare stavbe in kurbe postanejo ugledni, če vztrajajo dovolj dolgo.« Gittes – kastrirani, nemočni, ponižani, nejunaški moški – ne more rešiti ne Evelyn ne njene hčerke. Tako kot tudi Roman Polanski ni rešil ne svoje žene Sharon Tate pred Charlesom Mansonom ne svoje matere pred nacisti, pravi Foster Hirsch, zato Noah Cross deluje kot »kombinacija Charlesa Mansona in Adolfa Hitlerja«.
Kitajska četrt je bila produkt režiserja, ki je potreboval hit – produkt režiserja, ki je moral po kaosu in napadih paranoje svoje misli urediti. Polanski je imel tedaj za sabo škandalozno smrt žene, Sharon Tate, ekscesno reputacijo, ki je v očeh javnosti asociirala na seks in nasilje, in filma Macbeth in Kaj?, ki nista prijela. Kitajska četrt je bila produkt mentalne kataklizme, ki je iskala red – in ga našla v filmu noir, v žanru, v formuli. Žanr je njegove misli uredil.
Ne da je šlo brez vojne: snemanje se je namreč prelevilo v serijo front. Polanski se je klal z Robertom Townom, Faye Dunaway in Jackom Nicholsonom, z vsakim sicer zaradi drugih razlogov, a vsi ti razlogi so bili le aspekti igre moči – le režiserjevi poskusi, da bi svojo moč zbral v točko, le režiserjevi nixonovski poskusi, da bi imel totalno kontrolo, popolno oblast. Polanski je med snemanjem, ki je potekalo v času razpletanja afere Watergate, svoji zvezdnici recitiral Rimbauda – v francoščini. In Kitajska četrt je potem tudi res izgledala kot francoska dekadentna poezija – v angleščini.
– Marcel Štefančič, jr.