od 17. marca 2025
Kino Volta
Kino Volta
Martin Turk / Slovenija, Italija / 2024 / 85 min / italijanščina, slovenščina, angleščina
Projekcije filma
ponedeljek, 17. 03. 2025 / 20:15 / Dvorana
Razprodano
Sledi pogovor z ekipo. Ob dnevu svetega Patrika. S podporo Veleposlaništva Irske. Tudi z angleškimi podnapisi.
petek, 21. 03. 2025 / 17:30 / Mala dvorana
Film Martina Turka (Ne pozabi dihati) ni zgodovinski dokumentarec o nastanku kinematografa, pač pa nostalgično in igrivo obujanje duha ljudi, ki so bili del zgodbe.
režija Martin Turk, scenarij Martin Turk po motivih istoimenskega eseja Draga Jančarja, fotografija Darko Herič, montaža Beppe Leonetti, glasba August Braatz, zvok Julij Zornik, scenografija Elisabetta Ferrandino , kostumografija Polonca Valentinčič, maska Angelina Rusin, produkcija Radovan Mišić (Fabula), soprodukcija Marta Zaccaron (Incipit Film), RTV Slovenija, igrajo Danijel Malalan, Nikla Panizon, Adriano Giraldi, Franko Korošec, Andrea Germani, Francesco Godina, Daniel Grimstone, Rachel Roisin Browne, Paolo Venier, distribucija Fabula
festivali, nagrade Trst (svetovna premiera); SEEfest; Filmski festival Bloomsday (nagrada žirije za najboljši celovečerec); DOKUDOC Maribor; Festival slovenskega filma (nagrada Art kino mreže Slovenije za najboljši film)
IMDb
Baza slovenskih filmov
zgodba
Leta 1909 so se v Trstu, glavnem pristanišču Avstro-Ogrskega cesarstva, štirje pogumni podjetniki sestali z mladim učiteljem angleščine, Jamesom Joyceom. Ta jim je predlagal, naj vložijo sredstva v odprtje prvega stalnega kinematografa na Irskem: Kina Volta.
iz prve roke
»Jamesa Joycea vsi poznamo, ne poznamo pa tržaških podjetnikov, ki so z njim odprli Kino Volta v Dublinu. To je bilo izhodišče za moj dokumentarec. Želel sem posneti zelo tržaški film, poklon svojemu mestu in ljudem, ki so sodelovali pri tem podvigu.«
– Martin Turk
»Film Kino Volta je zame poseben z več vidikov, najbolj pa zaradi svoje igre s formo. Zaradi mešanja igranega in dokumentarnega formata, kjer igralci in liki iz ‘resničnega’ v ‘fiktivni’ svet prehajajo na videz naključno, prosto in svobodno. Gledalca to sprva morda zmede, ampak ga hkrati posrka v film in nagradi z lastnim doživljanjem in raziskovanjem zgodbe, ki jo fragmentirano sestavlja v svoji glavi. /…/ Na snemanju v Trstu /…/ sem obnemel, navdušen nad 115 let starim svetom, ki se mi je pojavil pred očmi. Za dobro fotografijo je ključnega pomena sam objekt snemanja – torej tisto, kar je pred kamero. Odločitev, iskanje in potrditev tega sodijo med najpomembnejše ustvarjalne postopke direktorja fotografije.«
– Darko Herič, Ekran
