zgodba
Ôbayashi se vrne v rojstni Onomichi na predvečer zaprtja zadnjega kina. V slovo se obeta celonočni maraton, toda noč je nevihtna, in ko v poslopje kina nenadoma udari strela, gledalce posrka v svet na platnu. V teku deliričnega triurnega kolaža bodo prepotovali japonsko zgodovino vojne in filma, jokali in se smejali, peli, plesali, se bojevali in se vprašali: je lahko film protistrup človeški norosti?
iz prve roke
“Oče mi je vedno govoril: ‘Živi svobodno. To je dokaz miru.’ Ko sem se kasneje brez pravega smotra in cilja znašel v Tokiu, sem z 8-milimetrsko kamero, ki mi jo je podaril, posnel film, ki je bil nato prikazan v neki umetniški galeriji. Kritiki po svetu so ga opazili in zapisali, da gre za ‘rojstvo novega filmskega umetnika’. Jaz pa že šestdeset let od tedaj ustvarjam neodvisne filme. Na povabilo studia Toho sem nekoč postal celo prvi amaterski režiser, ki je posnel film za enega od velikih japonskih studiev. To je bil Hausu. /…/ Danes je napočil čas, ko neodvisni film uspeva, svet filmskega ustvarjanja pa se je približal tistemu, o čemer sem vedno sanjal. Upam, da boste uživali v tej svobodi za posameznika in nelagodju za strukture oblasti, ki jih ta doba prinaša. Mene prav gotovo veseli, da lahko svetu pokažem svoj pravi obraz.”
– Nobuhiko Ôbayashi
kritike
“S slovesom režiserja Nobuhika Ôbayashija aprila 2020 je film izgubil velikana, čigar kariera se je začela s psihedelično kultno klasiko Hausu (1977) in vzcvetela v eno najbolj koherentnih, a eklektičnih filmografij, kar jih poznamo. Kinematografski labirint, sklepno dejanje te kariere, je globoko humanističen tekst, strukturiran kot delirično in hkrati lucidno razmišljujoče popotovanje skozi japonsko imperialistično in kinematografsko zgodovino, kjer se srečajo John Ford, Ozu, filmski samuraji in veliki poeti. Brezsramno eksperimentalen film izpričuje globoko žalost starajočega se moža spričo stanja sveta, toda hkrati daje slutiti njegovo upanje za prihodnost – kot soj projektorja, ki zareže v temo; kot opomin, da je umetnost tudi pred obličjem brezupnega barbarstva zmožna navdihovati. Sveti večno, Ôbayashi-san, in hvala za vse.”
– Ariel Esteban Cayer, Filmski festival Fantasia
“Ôbayashijev najnovejši film si zastavi preživetje kinematografije kot pereče moralno vprašanje. V luči razmer je to čisto mogoče edino vprašanje. Sredi divjega vrtinca napisov, nagovorov in posvetil, s katerimi se začne Kinematografski labirint, citira stihe pesnika Chûye Nakahare iz zgodnjega obdobja Showa, ki govoreč o tesnobi svojega zgodovinskega trenutka hkrati povzame našega: ‘Temni oblaki se zgrinjajo nad človeštvom.’ Ja, res je. In kaj lahko glede tega naredi film?”
– Evan Morgan, MUBI