V okviru Leta kina predstavljamo dva izjemna sodobna filma, ki sta kljub zelo različnima temama in estetskima pristopoma oba globoko zakoreninjena v slovenski filmski zgodovini. Skupno jima je iskreno spoštovanje do naše filmske dediščine ter želja, da bi jo približala tudi občinstvu. Matjaž Ivanišin hodi po sledeh mladega Karpa Godine, Janez Lapajne pa nam prikliče v spomin Dolino miru. Kot zanimivost: Dolino miru so od 3. do 16. novembra 1956 vrteli v ‘matinejskem’ programu kina Sloga.
Kdo se boji črnega moža?
Slovenija, 2012, DCP, čb, 1:2.35, 25 minut
režija in scenarij Janez Lapajne
fotografija Mitja Ličen
montaža Janez Lapajne in Rok Biček
producentka Aiken Veronika Prosenc (Triglav film)
igrajo Tilen Lapajne, Wayne T. Carr, Klaus B. Wolf, Michael Kranz
festivali, nagrade Zlati lev – Barcelona 2013. Najboljša fotografija v igranem filmu – Salón Internacional de La Luz, Bogota 2013. Najboljša fotografija – La Guarimba 2013. Festival slovenskega filma, Portorož 2012. Diversity in Cannes 2013.
1944. Nekje v okupirani Srednji Evropi. Večkulturni trikotnik med pastirčkom in dvema častnikoma z nasprotnih strani v čutni in čustveni alpski zgodbi o dveh melodijah in eni piščalki.
»Očetovo otroštvo sredi vojne vihre je bilo tako moj prvi motiv za režijo kratkega filma po petnajstih letih, a o slednjem sem začel resneje razmišljati, ko sem sredi prejšnjega desetletja v Slovenski kinoteki v filmu Sergeant Jim, ameriški različici Doline miru, videl krasen prizor, ki je bil v slovenskem izvirniku menda cenzuriran. V slovenskem prostoru bo obremenjenost s podobami iz Doline miru verjetno nerodna prtljaga za doživljanje mojega filma, morda pa bo vendarle nekakšna dodana vrednost. Za tujce je to ozadje povsem irelevantno. To zelo dobro vem po avdicijah v New Yorku, kjer so vsi črnski igralci, ki so se uvrstili v ožji izbor za vlogo ameriškega letalca, to zgodbo sprejeli kot zavzemanje za črnsko vprašanje, kot nekakšen I have a dream film, kar je zame kompliment. Kot referenčno izhodišče za ta kratki film pa je bil od Franceta Štiglica zame pomembnejši Michael Haneke in njegov Beli trak. Tudi zato sem film dokončal v dunajskem laboratoriju z dolgoletnimi sodelavci omenjenega mojstra. Z njimi sem bil v stiku že precej pred snemanjem filma. Prav z izkušnjami z Belim trakom so na Dunaju tokrat tehnično še nadgradili postopek digitalne obdelave in izdelave črno-bele podobe. Kdo se boji črnega moža? je moj poklon zgodovini slovenskega filma in umetnosti nasploh, pa tudi spodbuda v stanju nenehne mentalno preživetvene okupacije, ki je je naša filmska umetnost deležna že vse od svojih začetkov. Predvsem pa je ta film moj naslednji korak k emocijam, ki so v filmih zame bistvenega pomena. Je tudi lakmusov papir za kompetentnost vehementnih umeščevalcev. Površni gledalci bodo film morda uvrstili med mladinske. Otrok, ki odrašča sredi vojne, in naslov naj vas zato ne zavedeta.«
– Janez Lapajne, avtor
»Režiser Šelestenja, Kratkih stikov in Osebne prtljage je tokrat posnel 25-minutno črno-belo bravuro, ki deluje kot poklon slovenskemu filmu, predvsem pa filmu kot umetnosti, ki meri v sredo gledalčevih čustev. Gre za film o epizodi nekega samotnega otroštva sredi Alp v okupirani Evropi druge svetovne vojne, kjer se osamljeni pastirček znajde med nasprotujočima si stranema, častnikoma nemške in zavezniške vojske. Kdo je v tej vrhunski miniaturi črni mož in kdo se ga boji, Lapajne sofisticirano izpelje prek ene piščali in dveh melodij – to pa še ne pomeni, da je črni volk razkrinkan in strah pregnan. Še ena možna metafora sodobne slovenske kinematografije za žurnalistično rabo? Morda. Morda pa tudi kaj več od tega.«
– Ženja Leiler, Pogledi
Karpopotnik
Slovenija, 2013, DCP, barvni, 16:9, 49 minut
režija in scenarij Matjaž Ivanišin
avtor besedila Nebojša Pop – Tasić
fotografija Marko Brdar
montaža Uja Irgolič
producent Đorđe Legen (Studio Legen)
festivali, nagrade Vesna za najboljši scenarij – Festival slovenskega filma, Portorož 2013. Priznanje Franceta Brenka 2012.
Okoli leta 1970 je mladi filmar Karpo Godina s kamero potoval po Vojvodini in posnel nenavaden ‘film ceste’ z naslovom Imam jednu kuću, ki je danes ohranjen samo fragmentarno. Štirideset let kasneje se po istih poteh poda neka druga kamera, ki sestavlja in si predstavlja potovanje mladega K. G.
»Ob pregledovanju gradiva sem naletel na dve ključni stvari za nastanek filma Karpopotnik. To sta bili film Imam jednu kuću, ki ga je Godina posnel leta 1971 in je danes ohranjen samo fragmentarno, ter besede filmskega kritika Ranka Munitića, ki je o filmskem opusu Karpa Godine zapisal: ‘Vse to je en in isti film, z vsemi možnimi razlikami med posameznimi poglavji, film človeka, ki zna najti čudežno v vsakdanjem in ki zna preko kamere ta čudež prenesti na platno, s čimer nas vedno znova fascinira in – morda malce zlobno – opozarja, da nam je to čudežno zmeraj na dosegu roke, ker se nahaja povsod okoli nas, v isti resničnosti, v kateri živi on, avtor, in živimo tudi mi – njegovi gledalci.’ /…/ Začelo se je kot ideja za filmski portret Karpa Godine. Ko sem mu idejo predstavil, mi je postavil eno samo pravilo: v filmu se ne sme pojaviti – ne v sliki ne v zvoku. Končalo se je s filmom o mladem filmarju K. G. in mojim osebnim filmskim posvetilom temu navdihujočemu avtorju. Vmes so bili kilometri, vasi, trkanja po vratih, obrazi in razni jeziki. Ko je bil film že končan, sem po naključju bral Danila Kiša, ki eno svojih zgodb začne takole: ‘Edina nesreča (nekateri pravijo sreča) zgodbe, ki sledi, zgodbe, ki se rojeva v dvomu in negotovosti, je, da je resnična: zapisala jo je roka častivrednih ljudi in zanesljivih prič. A da bi bila resnična tako, kot sanja njen avtor, bi morala biti povedana v romunščini, madžarščini, ukrajinščini ali jidišu; ali še rajši, v mešanici vseh teh jezikov.’ Za nekaj podobnega gre tudi v Karpopotniku.«
– Matjaž Ivanišin, režiser in scenarist
»/…/ eno najbolj izvirnih in duhovitih filmskih posvetil /…/, kar jih je bilo kdaj posnetih.«
– Peter Kolšek, Vikend magazin
»/…/ dokumentarni film, ki je Dokumentarni in Film in še veliko veliko več. Je pogled v zgodovino posameznika in zgodovino časa, pa pogled v svet in pogled v človeka. Kaj tako celovito lepega lahko gledamo samo na filmu in vidimo samo v drobcenih trenutkih življenja.«
– Varja Močnik, Vikend magazin
»Režiser Matjaž Ivanišin v svojem filmu podoživlja ustvarjalno potovanje svojega kolega na skrajne filmske robove: v epsko širino, v bistroumen humor in nazadnje v čisto poezijo, ki domuje onkraj ali v samem bistvu filmske slike.«
– Metod Pevec, ‘Dogodki leta’, Pogledi
»/…/ predvsem pa je Karpopotnik meditacija o filmu, umetnosti, spominu in filmskem spominu. Ivanišinovo delo je dokaz, da poklon avtorju, ki je bil vseskozi zavzet inovator filmske forme, ne more potekati na način ponavljanja klasičnih vzorcev /…/«
– Katja Čičigoj, Ekran