Ganljiv portret dečka Joja, v katerem vsak trenutek čutimo njegovo potrebo po bližini staršev ter obenem njegovo neizmerno in nebrzdano veselje do življenja in ustvarjanja lepih trenutkov.
zgodba
Desetletni Jojo živi s svojim očetom na podeželju. Dnevi mu minevajo med samotnimi potikanji po naravi, treningi vaterpola in dolgimi telefonskimi pogovori z mamo, pevko na turneji po Ameriki. Oče se za fanta ne meni dosti; njegov molk prekinjajo le občasni izbruhi jeze. Nekega dne Jojo najde mlado kavko in jo skrivaj prinese domov. Med fantom in zapuščenim ptičkom kmalu vzklije prijateljstvo. Deček z vso nežnostjo skrbi za nebogljeno živalco, jo hrani, ljubkuje in nauči leteti. A skrivnosti prej ali slej pridejo na dan in mali ptiček ni edina Jojeva skrivnost …
knjižica za otroke iz knjižne zbirke Kinobalon
iz prve roke
»Iluzija, domišljija in smrt so teme, ki me še posebno privlačijo. So vrata v podzavest, ki jih skušam odpreti s pomočjo podob in zvokov. Zanimajo me ljudje, ki se s pomočjo domišljije prebijajo skozi težke preizkušnje. /…/ Velik del filma je navdihnilo moje lastno otroštvo. Ptica, pričakovanje očetove vrnitve, deček, pokrajina, arhitektura, deklica, drevo, avtocesta, zvoki, barve … Vse prihaja iz časa, ko sem imel deset let in sem živel na robu naše vasi. Skozi okno svoje sobe sem videl polja in na poljih sem se čutil svobodnega. Živel sem svoje sanje. /…/ Želel sem nagovoriti vse, ne le mladih. To je film, ki ga lahko razumejo otroci, a govori tudi odraslim. Deluje na več plasteh. /…/ Odrasel človek v filmu najde teme, kot so smrt, ločitev, odnosi … Otrok nima teh izkušenj, zato ga doživlja dosti bolj lahkotno. Za otroka je to film o kavki, žvečilki, deklici in očetu, ki se čudno vede. /…/ Otroci bodo lahko v njem prepoznali veliko stvari in postavili veliko vprašanj. A otroci so vajeni živeti v svetu, ki ga ne razumejo v celoti. To je tisto, kar mi je pri mojem občinstvu všeč: da gleda s srcem in ne z glavo. Ko pišem, snemam ali montiram film, se v ničemer ne oziram na starost občinstva. Zgodba je zelo odrasla in se ne skuša izogniti težkim in resnim temam. O otrocih pogosto govorimo, kot da bi šlo za homogeno in koherentno skupino. A otroci se med seboj razlikujejo, ravno tako kot odrasli. Po mojem mnenju je gledalčev pogled na svet veliko bolj pomemben kot njegova leta. /…/. Upam, da sem našel univerzalno snov. /…/ Zelo rad delam z otroki, ker vedno iščejo zabavo. Igra jih zbližuje in še bolj kot odrasli igralci pozabijo na kamero. Ko Jojo išče Yenthe z očmi in se zaljublja, ne igra več. Tek po poljih, smeh ob njunem barvanju s čopiči, vse to je resnično. Resničnost je moj osnovni vir navdiha. /…/ [Moji vplivi:] Leonie Purchas. Bela griva: divji konj. 400 udarcev. Johan van der Keuken. Ken Loach. Brata Dardenne. Moje pasje življenje. Lorelei /…/ je bil eden prvih filmov, ki sem jih videl … Spomnim se le mož v čolnih, ki jih je vleklo k sirenam … Ne spomnim se, kateri film je bil … Le tega prizora, obrazov, črno-bele fotografije /…/. Homer. Tišina. Bach. Moji otroci. Otroštvo. Strah. Ljubezen. Smrt. Gore. Voda.«
– Boudewijn Koole, režiser in soscenarist
portret avtorja
Boudewijn Koole (1965, Leiden) se je po diplomi iz industrijskega oblikovanja na univerzi v Delftu posvetil filmskemu ustvarjanju. V številnih dokumentarnih delih, ki jih je posnel za nizozemsko televizijo, se posveča predvsem temam otroštva, težkega odraščanja, izgube in smrti. Med drugim je avtor odmevnega niza dokumentarcev Brieven Uit Belfast (1996), ki opisuje težko otroštvo na Severnem Irskem, kratkega dokumentarnega filma Caravan 2 (1997) o iranski družini, ki išče politično zatočišče na Nizozemskem, in serije Pierlala (1998) o otrocih in njihovem spopadanju s smrtjo. Kauwboy je njegov prvi igrani celovečerec.
kritike
»Kauwboy nam razkriva tako radost do življenja, v njeni najbolj neposredni, čisti obliki, kot tudi bolečino, ki se porodi z zavestjo o njegovi minljivosti. Kauwboy je preprost, ‘mali’ film, a v tej preprostosti tudi preprosto genialen, delo, ki govori tako v jeziku otrok kot odraslih, nas vodi k razmišljanju, predvsem pa se dotakne našega srca.«
– Denis Valič
»Kauwboy je Pariz, Teksas skozi otroške oči. In te otroške oči, ki ritualno vstopajo v čudni, nervozni, stresni, tekmovalni živalski svet kapitalizma, nad katerim krožijo hitchcockovski ptiči, ima veliko vprašanj – in kavka je odgovor. /…/ In ko Jojo – v čast svoje matere, ki je ni, in v brk svojemu očetu, ki je, – poje Happy Birthday, zveni tako, kot bi pel Internacionalo.«
– Marcel Štefančič jr., Mladina
»Vse te teme bi v rokah večine režiserjev lahko pomenile negledljiv zmazek, a nizozemski režiser dokumentarcev Boudevvijn Koole s svojim igranim prvencem ustvari presunljiv portret odraščanja, ki bo gledalcem vseh starosti še dolgo ostal v spominu.«
– Igor Harb, Vikend
»Ta prvi celovečerec presega otroško melodramo in vstopa v svet globokih občutij otroštva /…/. Resnično in zelo osebno.«
– Marie-Noëlle Tranchant, Le Figaroscope
»Moč Kauwboya – na prvi pogled preprostega filma – se nam razkrije ob čudovitem dialogu, ki pretekle dogodke napolni z nepričakovanim pomenom.«
– Sophie Monks Kaufman, Time Out London
»Da je včasih potrebna smrt, da se soočimo z drugo smrtjo – to je sporočilo Kauwboya, nepretencioznega filma, ki najde popolno ravnovesje med sladkim in grenkim.«
– Jay Weissberg, Variety
»S tem ko otrokom podeli moči, ki si jih odrasli po krivem lastijo, nas film bistroumno in dobrohotno opomni, da desetletnik nikakor ni naiven, četudi se pogovarja s ptičem, da bi pozabil na dolga obdobja očetovega molka.«
– Noémie Luciani, Le Monde
»Otrokovo konfliktno razmerje z očetom, njegovo trpljenje in osamljenost se kažejo v kadriranju in igralskih interpretacijah. /…/ Fotografija /…/ daje zgodbi univerzalno razsežnost.«
– Pascal Binétruy, Positif
»Kauwboy je tako introspektiven in iskren film prav zaradi Petersovega in Lensovega nastopa.«
– Beth Hanna, IndieWIRE
»/…/ ne bi bilo slabo, če bi otroci vzeli na predstavo tudi svoje starše. Brez dvoma bodo imeli veliko snovi za pogovor.«
– Leo Bankersen, De Filmkrant
»Najboljši otroški filmi sploh niso otroški filmi. Tako tudi Kauwboy ni otroški film, ampak film o otroku.«
– Mark Moorman, Het Parool
»Kauwboy je mala mojstrovina, ki si zasluži najširši krog občinstva.«
– De Volkskrant