zgodba
Okoli leta 1970 je mladi filmar Karpo Godina s kamero potoval po Vojvodini in posnel nenavaden ‘film ceste’ z naslovom Imam jednu kuću, ki je danes ohranjen samo fragmentarno. Štirideset let kasneje se po istih poteh poda neka druga kamera, ki sestavlja in si predstavlja potovanje mladega K. G.
iz prve roke
»Ob pregledovanju gradiva sem naletel na dve ključni stvari za nastanek filma Karpopotnik. To sta bili film Imam jednu kuću, ki ga je Godina posnel leta 1971 in je danes ohranjen samo fragmentarno, ter besede filmskega kritika Ranka Munitića, ki je o filmskem opusu Karpa Godine zapisal: ‘Vse to je en in isti film, z vsemi možnimi razlikami med posameznimi poglavji, film človeka, ki zna najti čudežno v vsakdanjem in ki zna preko kamere ta čudež prenesti na platno, s čimer nas vedno znova fascinira in – morda malce zlobno – opozarja, da nam je to čudežno zmeraj na dosegu roke, ker se nahaja povsod okoli nas, v isti resničnosti, v kateri živi on, avtor, in živimo tudi mi – njegovi gledalci.’ /…/ Začelo se je kot ideja za filmski portret Karpa Godine. Ko sem mu idejo predstavil, mi je postavil eno samo pravilo: v filmu se ne sme pojaviti – ne v sliki ne v zvoku. Končalo se je s filmom o mladem filmarju K. G. in mojim osebnim filmskim posvetilom temu navdihujočemu avtorju. Vmes so bili kilometri, vasi, trkanja po vratih, obrazi in razni jeziki. Ko je bil film že končan, sem po naključju bral Danila Kiša, ki eno svojih zgodb začne takole: ‘Edina nesreča (nekateri pravijo sreča) zgodbe, ki sledi, zgodbe, ki se rojeva v dvomu in negotovosti, je, da je resnična: zapisala jo je roka častivrednih ljudi in zanesljivih prič. A da bi bila resnična tako, kot sanja njen avtor, bi morala biti povedana v romunščini, madžarščini, ukrajinščini ali jidišu; ali še rajši, v mešanici vseh teh jezikov.’ Za nekaj podobnega gre tudi v Karpopotniku.«
– Matjaž Ivanišin, režiser in scenarist
portret avtorja
Matjaž Ivanišin se je rodil leta 1981 v Mariboru. Leta 2007 je diplomiral na AGRFT v Ljubljani, smer filmska in televizijska režija. Od takrat deluje kot samozaposlen v kulturi.
kritike
»Karpopotnik ni zgolj hommage življenju in delu letošnjega Badjurovega nagrajenca za življenjsko delo Karpa Godine, kakršnega bi si vsak umetnik želel. Karpopotnik je obenem poetično popotovanje po Vojvodini prek fragmentov polizgubljenega filma Karpa Godine iz l. 1971 Imam jednu kuću in posnetkov iste krajine 40 let kasneje; je popotovanje po (namišljenem) spominu filmarja s fikcionalizacijo njegovih doživetij na način dnevniških, anekdotičnih opazk; obenem je to poetična meditacija o določenih krajih in pronicljiva antropološka študija ljudi; posredno je to premislek o zgodovinskem in političnem trenutku; hkrati in predvsem pa je Karpopotnik meditacija o filmu, umetnosti, spominu in filmskem spominu. Ivanišinovo delo je dokaz, da poklon avtorju, ki je bil vseskozi zavzet inovator filmske forme, ne more potekati na način ponavljanja klasičnih vzorcev (linearne biografske naracije, pričevanja znancev in strokovnjakov, arhivsko gradivo …).«
– Katja Čičigoj, Ekran
»/…/ eno najbolj izvirnih in duhovitih filmskih posvetil /…/, kar jih je bilo kdaj posnetih.«
– Peter Kolšek, Vikend magazin
»/…/ dokumentarni film, ki je Dokumentarni in Film in še veliko veliko več. Je pogled v zgodovino posameznika in zgodovino časa, pa pogled v svet in pogled v človeka. Kaj tako celovito lepega lahko gledamo samo na filmu in vidimo samo v drobcenih trenutkih življenja.«
– Varja Močnik, Vikend magazin
»Režiser Matjaž Ivanišin v svojem filmu podoživlja ustvarjalno potovanje svojega kolega na skrajne filmske robove: v epsko širino, v bistroumen humor in nazadnje v čisto poezijo, ki domuje onkraj ali v samem bistvu filmske slike.«
– Metod Pevec, ‘Dogodki leta’, Pogledi
»Za sintezo besede in filmskega znaka v domišljeno pripovedovani zgodbi o potovanju v preteklost in srečni vrnitvi v prihodnost.«
– utemeljitev nagrade za najboljši scenarij na 16. Festivalu slovenskega filma
odlomek iz besedila
V Modri vasi živijo ljudje,
ki govorijo mehko in nežno
in nenehno ljubkujejo drug drugega z besedami,
kakor da bi drug drugega imeli za otroka.
In tako kot v besedah pomanjšujejo sebe,
manjšajo tudi svet okrog sebe.
Za njih je vsa zemlja – zemljica,
vse nebo – nebesce,
sonce je – sončece,
luna je – lunica.
Vsako mesto je – mestece,
vsaka vas – vasica,
vsaka hiša – hišica,
vsaka miza – mizica …
In potem, domnevam,
Bog je – bogec,
Jezus je – Jezušček,
ženska je ženička od možička,
ki bo rodila majhnega otročička.
Življenje je – življenjce,
trpljenje je – trpljenjce.
In njihovo petje je zmerno, sramežljivo.
In nikoli preveč glasno.
In nikoli preveč strastno.
In vse zato, da ne bi užalili
ali zbudili velikanske zveri,
ki spi pod njihovimi nogicami, v zemljici,
zveri, za katero še niso našli ljubkovalne besedice.
– Nebojša Pop – Tasić