zgodba
Ben je predan oče in zagrizen zagovornik svojih idealov, ki v neokrnjeni divjini ameriškega severozahoda, onkraj civilizacije, vzgaja in uri svojih šest otrok, da bi lahko odrasli v izjemne osebe. Toda ko mora družina po tragičnem dogodku zapustiti paradiž in se podati v svet, so Benova predstava starševstva in nauki, ki jih odločno vceplja otrokom, pred težko preizkušnjo.
zanimivosti
V času priprav na snemanje filma je režiser Matt Ross igralcu Viggu Mortensenu poslal zaboj knjig, med katerimi so bili vodnik za preživetje v divjini ameriškega naravoslovca Toma Browna, besedila filozofa in lingvista Noama Chomskega ter znanstvenika, pisatelja in Pulitzerjevega nagrajenca Jareda Diamonda. Priporočeno čtivo je predstavljalo konceptualni okvir znanja, ki naj bi ga Ben in njegova družina posedovali. Na režiserjevo začudenje se je izkazalo, »da je Viggo vse te knjige že prebral«.
iz prve roke
»Fascinira me problematika starševstva in starševske vzgoje. Ben se je odrekel zunanjemu svetu in osebnim ambicijam, da bi svoje življenje posvetil cilju postati kar najboljši oče. Toda vprašanje je, ali je postal najboljši oče na svetu ali pa morda najslabši. Je njegovo početje noro ali naravnost fantastično? /…/ Moja mati je bila pristašinja alternativnih oblik bivanja. Ko sem bil otrok, se temu ni reklo življenje ‘onkraj udobij civilizacije’, toda živeli smo v komunah v severni Kaliforniji in Oregonu, sredi ničesar, brez televizije in druge sodobne tehnologije. Še posebej težko mi je bilo v adolescenci. Ko so me začela privlačiti dekleta, sem bil ločen od svojih vrstnikov. Moji prijatelji so živeli daleč stran. V takšni situaciji se v filmu nahaja Bo, najstarejši sin, medtem ko je za mlajše otroke tovrstno življenje še vedno pustolovščina. /…/ Sprašujem se, ali je pametno dovoliti otrokom, da so ves čas priklopljeni na elektronske naprave. Toda enako bi se lahko vprašali, ali je odgovorno pustiti otroku, da igra ragbi. Sam sem ga v otroštvu ves čas igral, čeprav številni dokazi pričajo, kako nevaren šport je to. Da bi tvegali, vam ni treba živeti v gozdu ali plezati z otroki po skalah, kot to počne Ben. /…/ Želim si, da bi bil dovolj pogumen in nesebičen, da bi se za otroke odrekel svojim ustvarjalnim ciljem in karieri. Za Bena postane vse, kar je počel prej, drugotnega pomena v primerjavi z vzgojo otrok. Toda odrekanje ima svojo ceno – in to je v resnici srž tega filma.«
– Matt Ross, režiser in scenarist
»Ni mi bilo treba na dolgo in široko raziskovati sožitja z naravo in življenja v divjini. Nekoč sem živel v severnem Idahu, v okolju, ne dosti drugačnem od tistega, kjer uvodoma spoznamo družino Cash. Ko sem se pripravljal na vlogo, sem se za nekaj časa vrnil tja. In nazadnje sem se iz Idaha odpravil v Washington s tovornjakom, polnim najrazličnejše šare, ki se mi je zdela prikladna. Moj prihod je bil videti kot prizor iz filma Vaški milijonarji (The Beverly Hillbillies). Pred začetkom snemanja sem nekaj časa bival na lokaciji. Veliko knjig, ki jih vidite na avtobusu in v našem domu, sem prinesel s seboj. Moji so tudi kanu in nekaj koles, kuhinjskih pripomočkov, nožev in oblek. Prinesel sem kup sadik za vrtiček ob tipiju. Rad prispevam lastne reči, če so primerne za film.«
– Viggo Mortensen, igralec
portret avtorja
Matt Ross (1970, Greenwich, Connecticut) je študiral igro na sloviti umetniški akademiji Juilliard in nato za kratek čas še režijo na univerzi v New Yorku. Kot igralec je med drugim nastopil v filmih Letalec (The Aviator, 2004) Martina Scorseseja, Lahko noč in srečno (Good Night, and Good Luck, 2005) Georgea Clooneyja in Ameriški psiho (American Psycho, 2000) režiserke Mary Harron. Po kopici kratkih filmov je leta 2012 napisal in režiral svoj celovečerni prvenec 28 Hotel Rooms, ki je doživel premiero na festivalu Sundance. Drugi celovečerec, Kapitan Fantastični, ki je bil po premieri na Sundanceu prikazan na vrsti mednarodnih filmskih festivalov, mu je v sklopu Posebni pogled v Cannesu prinesel nagrado za najboljšo režijo in ga uvrstil na seznam ’10 Directors to Watch’ revije Variety.
kritike
»Viggo Mortensen v vlogi, za katero je bil rojen. Ne v vlogi superjunaka, pač pa superočeta, ki je odločen svoje otroke vzgajati po svoje /…/, enega najbolj progresivnih filmskih patriarhov vseh časov, preživele polovice kontrakulturnega para, ki je sklenil zavreči kapitalizem (ne menijo se za božič, praznujejo pa ‘dan Noama Chomskega’), zapustiti življenje v velemestu in vzgajati družino zunaj civilizacije. Toda ko mati naredi samomor, se pravljica obrne na glavo. In prav tu se resnično začne Rossova čustveno pretresljiva družinska drama, ki preudarno tehta prednosti in slabosti divje nekonvencionalne strategije vzgoje, medtem ko se žalujoči oče in šest otrok spopadajo z idejo ponovne vključitve v omikano družbo. /…/ Ker zaupa v integriteto svoje filmske situacije, se Ross ne ustraši neizbežne sentimentalnosti, kar se zgodi mnogim režiserjem, in je tudi ne skuša spodkopati z ironijo ali sarkazmom, kar je postala obžalovanja vredna tendenca neodvisnega filma. Namesto tega vseskozi spoštuje čustva svojih likov in gledalcev, in čeprav tvega zasmehovanje cinikov, bo zagotovo naletel na posluh tistih, ki si želijo, da bi jih prevzela in ganila tako globoka človeška izkušnja. Ker je film ob vsem tem tudi sijajno videti in slišati – Rossov izjemen dosežek je bil angažma Audiardovega direktorja fotografije Stephana Fontaina (Prerok, Rja in kost) –, gre za doživetje, ki je tako blesteče in bogato kot malodane vsak široki kader tega filma.«
– Peter Debruge, Variety
»Uporabiti v naslovu filma pridevnik, kot je ‘fantastičen’, je vselej tvegano. Če film ne izpolni obljub, se zajedljivi naslovi kritik pišejo kar sami od sebe. Toda na smolo urednikov križem sveta Kapitan Fantastični ni v nevarnosti. Film ni le sijajen, pač pa tudi srčen, humoren, vizualno čudovit in ravno prav žalosten. Na Sundanceu, kjer je ta teden doživel premiero, je bilo smrkanje slišati z vseh koncev dvorane.«
– Brian Moylan, The Guardian
»Ni si težko zamišljati Vigga Mortensena kot dobrohotnega patriarha odmaknjene puščavniške družine. Kot strog, a sočuten glavar bi uril jato kakšnega pol ducata otrok. Učili bi se boriti, a tudi misliti, in vsa druščina bi ob zvokih Bacha praznovala rojstvo Noama Chomskega. Nikakršnih neumnosti tipa ‘okupirajmo stavbe na zveznem zemljišču’ se ne bi šli; nobenih spolnih perverzij. Ta družina bi bila kljub osami kulturno omikana in moralno pokončna. Se vam zdi ta fantazija privlačna? Potem se razveselite: Kapitan Fantastični prinaša te sanje na veliko platno. /…/ Glavna vloga je Mortensenu kot ulita in obdan je s sila sposobno zasedbo.«
– Russ Fischer, Indiewire
»Konfrontacija odpadniške družine Cash s svetom onkraj njihovega gozda je, kot bi pričakovali, nadvse smešna. Radoživ scenarij in čudovito politično nekorekten humor (beri: nekorekten z vidika konservativne mentalitete) vas čas poganjata film. Kapitan Fantastični sledi razmeroma konvencionalni pripovedni liniji in nazadnje vse težave razreši s srečnim koncem. Vizualni prijemi so morda manj radikalni od življenjskega sloga družine, toda Rossov drugi celovečerec je očarljivo učinkovit kot ljubljenec občinstva in hkrati kot provokacija. Kritizira tako sanje otrok cvetja kot kapitalistično potrošniško družbo in s pomočjo skrajnih primerov obeh jasno izrazi svoje sporočilo /…/. Hipijevske sanje se soočijo s sodobno ameriško stvarnostjo, toda film premore dovolj globine, da prepozna zmote in pomanjkljivosti obeh življenjskih slogov.«
– Jasmin Valjas, The Upcoming
»Film resnično pripada Mortensenu, ki Benu dovoli biti iritanten, aroganten in nestrpen, toda tudi topel, skrben in ljubeč. Je neizprosen, a vdan oče, žalujoči vdovec, ki srdito brani poslednjo željo svoje žene. In Mortensen odigra vse te registre in še več s subtilnostjo in dostojanstvom.«
– Alonso Duralde, The Wrap