zgodba
»Vsi smo v blatu, le da nekateri izmed nas gledajo v zvezde.«
– Oscar Wilde
Leta 1927 gluha deklica po imenu Rose pobegne od doma in se odpravi na Manhattan v upanju, da bo srečala svojo najljubšo igralko, zvezdo nemega filma Lillian Mayhew. Petdeset let pozneje se deček Ben po smrti matere s podeželja poda v New York, da bi poiskal očeta, ki ga ni nikoli poznal. Pred kaosom velikega mesta se oba otroka zatečeta v prirodoslovni muzej, kjer se njuni na videz nepovezani zgodbi začneta na nepričakovan način prepletati.
Film Todda Haynesa (Daleč od nebes, Carol) je skrivnostna sestavljanka o dveh otrocih, ki odraščata pol stoletja narazen, a ju povezuje ista usoda. Po knjigi Briana Selznicka.
zanimivosti
Več o knjižni predlogi Briana Selznicka: http://www.wonderstruckthebook.com/
iz prve roke
»Največji izziv pri pisanju scenarija je bil povezan s tem, da knjiga pripoveduje eno zgodbo z besedami, drugo pa s slikami. /…/ Prišel sem na idejo, da bi Rosino zgodbo posneli kot črno-beli nemi film, medtem ko bi bila zgodba o Benu /…/ videti kot film iz sedemdesetih – začela bi se v slogu Kockarja in prostitutke (McCabe & Mrs. Miller) Roberta Altmana, potem pa se spremenila v nekakšno otroško različico Ulic zla (Mean Streets), Scorsesejevega filma iz leta 1973. /…/ Nikoli nisem pomislil na Todda, a takoj ko je Sandy [Powell, kostumografinja] omenila njegovo ime, sem si rekel: ‘Tega ne more posneti nihče drug.’ /…/ Rahločutnost, ki jo je vnesel v film, drugačnost, občutek, da gledamo svet iz zunanje perspektive … Natanko tako sem si tudi sam predstavljal, da otroka v knjigi – kot gluha otroka – razumeta svet okoli sebe. Oba iščeta družino. Oba iščeta skupnost … zgodovino. In to so v marsičem teme, s katerimi se Todd ukvarja že od vsega začetka. /…/ Kabineta čudes v resnici ne bi opisal kot ‘mladinski film’. Mislim, da gre predvsem za film Todda Haynesa, ki pa je dostopen tudi mladim … morda prvi film Todda Haynesa, ki je dostopen mladim.«
– Brian Selznick
»Skoraj vsi moji filmi so kostumski, ta pa je dvakrat kostumski. Ideje in podobe Manhattna dvajsetih let se mi je zdelo zanimivo postaviti ob bok New Yorku v enem njegovih najhujših, gospodarsko nazadujočih obdobij poznih sedemdesetih. Najbolj pri vsem pa mi je bilo všeč, da film deluje kot klasična detektivka. /…/ V središču uganke je formalna zasnova: zakaj pripovedujemo ravno ti dve zgodbi in kako sta povezani. /…/ Ustvariti sem hotel nekaj, v kar bi vložil prav toliko ljubezni in pozornosti do podrobnosti, zgodovine in značajev, kot sem je vložil v svoje filme za odrasle, a nekaj, kar bi lahko gledali tudi otroci. Še enkrat sem si pogledal filme, ki so mi v otroštvu veliko pomenili, in ugotovil, da je šlo za zrela dela, ki niso bila nujno namenjena otroškemu občinstvu. /…/ Kabinet čudes je poklon ustvarjanju z rokami, s prsti /…/ Film se poklanja taktilnemu – lepilu in črnilu na konicah prstov, stvarem, ki se jih spomnim iz otroštva. /…/ S [snemalcem] Edom Lachmanom sva Kabinet čudes posnela na negativ in v widescreen formatu. Gre za poklon filmu samemu – izkušnji gledanja filma na velikem platnu.«
– Todd Haynes
portret avtorjev
Todd Haynes (rojen leta 1961 v Los Angelesu) je ameriški režiser, scenarist in producent, znan po eksperimentiranju s filmsko formo ter obravnavi tem, povezanih s popularno glasbo in gejevsko problematiko. Po diplomi iz umetnosti in semiotike na univerzi Brown se je preselil v New York, kjer je leta 1987 dvignil veliko prahu s srednjemetražcem Superstar: The Karen Carpenter Story, biografijo ameriške pop pevke, v kateri je igralce nadomestil z lutkami barbie. Haynesov celovečerni prvenec Strup (Poison, 1991), ki prikazuje tri različne aidsovske zgodbe, vsako v drugačnem filmskem stilu, je bil še bolj odmeven in je osvojil glavno nagrado žirije v Sundanceu. Sloves enega najbolj perspektivnih režiserjev ameriške neodvisne scene je utrdil s filmom Na varnem (Safe, 1995), ki je Julianne Moore prinesel prvo glavno žensko vlogo v njeni karieri. V filmu Žametne noči (Velvet Goldmine, 1998) se je Haynes poklonil sceni glam rocka zgodnjih sedemdesetih let in osvojil nagrado za najboljši umetniški prispevek na festivalu v Cannesu. Največji uspeh in širšo prepoznavnost je režiserju prinesel film Daleč od nebes (Far From Heaven, 2002), v petdeseta leta postavljena melodrama po vzoru Douglasa Sirka, v kateri je glavno vlogo spet odigrala Julianne Moore. Film je prejel več pomembnih nagrad in štiri nominacije za oskarja. V redni distribuciji je bil predvajan tudi v Sloveniji, prav tako večkrat nagrajena biografija Bob Dylan: 7 obrazov (I’m Not There, 2007), v kateri je Haynes ubral povsem drugačen režijski pristop in se znova vrnil k temi iz popularne glasbe. Film, ki je Cate Blanchett prinesel zlati globus za stransko igralko, poskuša skozi sedem različnih likov, ki jih igra sedem različnih igralcev, naslikati kolaž izmuzljive osebnosti in kariere Boba Dylana. Naslednji Haynesov projekt je bila peturna miniserija Mildred Pierce, ki je bila nagrajena s petimi emmyji, Kate Winslet pa je za svojo vlogo prejela tudi zlati globus. Na Kinodvorovem rednem sporedu smo si nazadnje lahko ogledali Haynesov šesti celovečerec Carol, tenkočutno upodobitev ljubezni med dvema ženskama v patriarhalnem ozračju petdesetih let. Film, posnet po romanu Patricie Highsmith, je Rooney Mara prinesel nagrado za najboljšo igralko na festivalu v Cannesu, nominiran pa je bil tudi za šest oskarjev. Kabinet čudes je Haynesov sedmi celovečerec.
Pisatelj in ilustrator Brian Selznick se je rodil leta 1966 v New Jerseyju. V svojih delih, ki jih prebirajo tako otroci kot odrasli, združuje elemente romana, slikanice, stripa in filma. Za knjigo Hugo Cabret (The Invention of Hugo Cabret), poklon filmskemu pionirju Georgesu Mélièsu, je prejel prestižno ameriško nagrado za mladinsko književnost caldecott medal, Martin Scorsese pa je leta 2011 po njej posnel z oskarjem nagrajeni film Hugo. Kot pisec in ilustrator se je Selznick podpisal še pod knjige Dežela čudes (Wonderstruck), The Houdini Box in The Marvels, ilustriral pa je tudi dela drugih avtorjev.
kritike
»Filmi Todda Haynesa, intelektualno rigorozni, a pogosto globoko ganljivi, najbolje uspevajo v vrzelih, v neznatnih razpokah, za katere se zdi, da ločujejo ljudi od sveta okoli njih. Njegova dela se napajajo pri filmski umetnosti, v kateri estetika prevzame religiozno moč, kultura obstaja kot kontinuum, umetnost pa ima spomin. Pripovedujejo razdrobljene zgodbe odtujenih likov, ki skušajo najti ljubezen (ali vsaj njen približek) v drobnih vijugah resničnega življenja. Kot je nekoč dejal družbeni filozof Norman O. Brown – in kot ga Haynes neposredno citira v Žametnih nočeh: ‘Pomen ni v stvareh, ampak med njimi.’ Z drugimi besedami: naj vas ne preslepi dejstvo, da je Haynesov zadnji celovečerec skrajno zvesta priredba pol-ilustriranega otroškega romana /…/ Briana Selznicka – Kabinet čudes je od začetka do konca film Todda Haynesa. In to odličen.«
– David Ehrlich, IndieWire
»Todd Haynes dela filme, ki so nežni in hkrati polni življenja, filme z globoko ljubeznijo do preteklosti, ki pa ni nikoli zgolj zgrešena nostalgija. Ve, da je to kraj, kjer so resnični ljudje živeli, ljubili in včasih trpeli. Haynesov izjemni novi film Kabinet čudes gradi na vsem, kar je režiser počel poprej, a je hkrati tudi nor preskok; film, ki skoraj v nasprotju z vsemi pričakovanji – deluje. /…/ Kabinet čudes zajame toliko bleščečih, bežnih idej, da je pravi čudež, kako jih lahko prenese en sam film – kaj šele tak, ki si ga lahko ogledate s svojimi otroki. To je ljubezensko pismo New Yorku, poklon užitkom ročnega dela (s papirjem, barvo in morda celo filmskim trakom), zgodba o iskanju pripadnosti ter o iskanju poti do ljudi, ki te razumejo.«
– Stephanie Zacharek, Time
»Zdi se, kot bi bila vsaka podrobnost v tem magičnem in čustveno silovitem /…/ filmu potrpežljivo rekonstruirana iz Selznickove in Haynesove osebne preteklosti.«
– Kent Jones, Film Comment
»/…/ čudovita oda domišljiji in zgodbam, zaradi katerih smo to, kar smo. /…/ V filmu Daleč od nebes se Haynesova kombinacija igrivosti in resnosti prevede v poklon sirkovski melodrami, ki se spremeni v vznemirljiv primer ravno tega. V Kabinetu čudes pa se zgodba dveh otrok, ki iščeta svoj prostor pod soncem, sčasoma obrne v haynesovsko raziskovanje identitete, hrepenenja in domišljije. /…/ Haynes zvesto sledi Selznickovi pripovedni liniji, obenem pa na tih in ganljiv način ustvari nekaj čisto svojega. ‘Čudežnost’ tega filma se namreč ne skriva v zgodbi, ampak v načinu pripovedi: v ekspresivni lepoti njegovih podob, v bogastvu idej ter spontanosti in velikodušnosti, s katerima vdahne življenje dekletu in fantu iz preteklosti ter jima pusti, da najdeta sama sebe – v svojeglavosti, bridkostih in sanjah –, tako da lahko nazadnje najdeta nekoga drugega.«
– Manohla Dargis, The New York Times
»Haynes – ustvarjalec lepih in čudnih objektov, ki najdejo svoje mesto v zelo posebnih kotičkih in razpokah zgodovine – je bil rojen za to, da naredi film o zgodovinskem kuratorstvu. /…/ Čeprav ga analitična distanca obvaruje pred sentimentalnostjo, film sčasoma postaja vse bolj čustven. Nikoli pa ni bolj ganljiv kot med subtilnimi prikazi trenutkov čudenja, ki si ju Ben in Rose, pol stoletja vsaksebi, nezavedno delita, ko hodita mimo istih muzejskih eksponatov: gigantskega komarja, veličastnega meteorita iz leta 1902, v zraku visečega sinjega kita – vseh za vedno zmrznjenih v času. /…/ ‘Vsi smo v blatu, le da nekateri izmed nas gledajo v zvezde,’ pravi citat Oscarja Wilda, ki se pojavi tudi v filmu in nas spomni, da so otroci – kakor mi vsi – krojači svojih usod, ustvarjalci svojih lastnih kabinetov čudes.«
– Michael Koresky, Film Comment
»/…/ osvetli notranja življenja otrok s toplino, inteligenco in brez najmanjšega sledu pokroviteljstva.«
– Justin Chang, Los Angeles Times
»Niti Taksist (Taxi Driver) ni pričaral razpadajočih tekstur mesta, ki se bori za preživetje, na tako ekspresiven način kot Kabinet čudes – delo, ki si naslov [Wonderstruck] zasluži z evokacijo moči filma kot časovnega stroja in kot jezika, v katerem je bila napisana zgodovina prejšnjega stoletja.«
– Amy Taubin, Film Comment
»’Kabinet čudes’ ne bi mogel biti prikladnejša metafora za režiserjevo specifično senzibilnost /…/, v kateri je bilo vedno nekaj zbirateljskega. Haynes, vneti opazovalec zgodovinskih slogov in detajlov, zasnuje vsak posnetek z obsesivno natančnostjo kuratorja.«
– Dana Stevens, Slate
»Tako kot toliko drugih Haynesovih filmov, na primer Carol, Daleč od nebes in morda še najbolj očitno Žametne noči /…/, tudi Kabinet čudes deluje kot študija drugačnosti, čeprav drugačnost tu ni razumljena toliko v smislu spolne usmerjenosti ali spolne identitete, ampak bolj kot drugačnost, ki pride z drugačnimi zmožnostmi in – celo bolj neposredno – z občutkom izgube.«
– Chris Wisniewski, Reverse Shot
»/…/ pri Kabinetu čudes je čudovito prav tisto, kar je bilo tako očarljivo pri filmih Hugo, Čudoviti lisjak (Fantastic Mr. Fox) Wesa Andersona in V kraljestvu divjih bitij (Where the Wild Things Are) Spika Jonza: način, kako so ti režiserji, ki sicer nagovarjajo odrasle, s preusmeritvijo pozornosti k zelo drugačnemu občinstvu odkrili svoje najbolj univerzalne teme, ideje in čustva.«
– Jason Bailey, Flavorwire
»Nekaj je gotovo: gledalci, ki so prišli gledat film Todda Haynesa, ne bodo razočarani.«
– Wendy Ide, Screen Daily
»Neobičajno odrasel film o otrocih, komunikaciji in spominu /…/.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter
»Todd Haynes, specialist za pozabljene filmske jezike, recimo za filmski jezik petdesetih (Daleč od nebes, Carol), namreč ne pokaže le, da ljudi “gensko” in emocionalno povezujejo detajli, ki se skrivajo v knjigah, časopisnih izrezkih, razglednicah, ploščah, miniaturnih panoramah in filmih, ampak tudi, da sta “mrtvi” jezik nemega filma in filmski jezik sedemdesetih, ki ga je formiral, v sorodu.« ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina