Zgodba je umeščena v beograjsko stanovanjsko naselje zgodaj jeseni leta 1955, tik pred podpisom mirovnega sporazuma v Daytonu, in pripoveduje o družini glasbenikov. Mati je Hrvatica iz Dubrovnika, ki igra flavto za orkester nacionalnega gledališča. Oče je Srb, čelist in profesor na glasbeni šoli. Njun devetletni sin Petar ima težave, ker je otrok mešanega zakona. Sošolci in vrstniki ga zavračajo, v šoli se mu posmehujejo, ker je njegova mati Hrvatica. Blok, v katerem stanuje družina, naseljujejo povečini begunci in prišleki iz vseh delov bivše Jugoslavije, ki s seboj prinašajo svoje tegobe in žalosti. V takšnem okolju težko brsti ljubezen, niti ni najbolj primerno za mirno odraščanje otroka. Prva koprodukcija med Srbijo, Hrvaško in Bosno in Hercegovino po razpadu bivše Jugoslavije.
Ljubiša Samardžić, igralec, producent in režiser
Ljubiša Samardžić se leta 1936 rodi v Skopju (Makedonija) in danes velja za enega najbolj priljubljenih igralcev jugoslovanskega filma, čigar ime se nahaja v špicah več kot stopetdesetih celovečernih filmov. Tekom svoje dolge igralske kariere je Samardžić prejel kar šest zlatih aren (glavnih nagrad na nekdanjem festivalu jugoslovanske kinematografije v Puli) za najboljšo moško vlogo. Filmi, v katerih je igrala ta živa legenda srbskega igralstva, so bili predvajani na domala vseh največjih mednarodnih filmskih festivalih, od Cannesa do Karlovih Varov, od Berlina do Benetk. Samardžić je največ mednarodnih nagrad prejel v Italiji: za svojo vlogo v filmu Jutro Puriše Djordjevića je leta 1967 v Benetkah prejel ugledno nagrado Coppa Volpi, leta 1975 pa v Sorrentu nagrado Medaglia d’Oro za vlogo v filmu Predstava Hamleta v Spodnji Mrduši (Predstava Hamleta u selu Mrduša donja). Leta 1991 je Samardžić ustanovil produkcijsko hišo Cinema Design in se začel ukvarjati s produkcijo filmov in televizijskih nadaljevanj. V filmih, pod katere se podpisuje kot producent, Samardžić praviloma tudi nastopi, vsaj v stranski vlogi. Leta 2000 se Samardžić pod celovečerni film prvič podpiše tudi kot režiser: Nebeška vaba (Nebeska udica) je predvajana v tekmovalnem programu Berlina. Samardžić pravi, da je za režijsko taktirko poprijel zavoljo nesrečnih okoliščin, v katerih se je takrat nahajalo njegovo okolje (bombardiranje Srbije s strani NATO pakta) in na katere se je želel odzvati z novo obliko izražanja. Nebeška vaba je na več mednarodnih filmskih festivalih prejela vrsto nagrad; podobno se je zgodilo z Natašo (2001), drugim filmom, ki ga zrežira Samardžić. Leta 2004 je Samardžić začel z delom na trilogiji filmov – Jesen prihaja, Dunja moja (Jesen stiže Dunjo moja), Konji vrani, Bledi mesec –, ki se ukvarjajo z življenjem v Vojvodini po prvi svetovni vojni. Prvi film trilogije z več kot 100.000 gledalci nemudoma postane eden najbolj priljubljenih srbskih filmov, prav vse pa odlikujejo impresivne igralske zasedbe, visoki produkcijski standardi in zanimive zgodbe.