zgodba
Joe, bivši kaznjenec iz majhnega mesta na ameriškem jugu, se skuša izogniti težavam in živeti preprosto življenje. Podnevi dela kot vodja ekipe ‘zastrupljevalcev dreves’ za veliko gozdarsko podjetje, noči pa preživlja v gostilni ali lokalnem bordelu. Nekega dne mu pot prekriža petnajstletni Gary, ki je s svojim nasilnim, alkoholu vdanim očetom maloprej prispel v mesto in obupano išče delo. Joe fantu ponudi priložnost, ki je sam nikoli ni imel, in med njima se splete neobičajno zavezništvo.
S to avtentično zgodbo o iskanju odrešitve, umeščeno v mračno in brutalno ozračje ameriškega juga, se Nicolas Cage uspešno vrača k svojim neodvisnim koreninam.
zanimivosti
Larry Brown, imenovan tudi »the king of grit-lit«, je eden najvidnejših sodobnih predstavnikov mračne literarne tradicije ameriškega juga, ki sega od Williama Faulknerja in Flannery O’Conner do Cormaca McCarthyja, Harryja Crewsa, Barryja Hannaha, Williama Gaya in Toma Franklina.
Igralsko zasedbo v filmu sestavlja mešanica profesionalnih in neprofesionalnih igralcev. V vlogi Tyejevega očeta nastopi brezdomec Gary Poulter, ki ga je režiser našel na ulici v Austinu v Teksasu. Poulter, čigar nastop je navdušil številne kritike, je umrl kmalu po zaključku snemanja.
Sedemnajstletni Tye Sheridan, vzhajajoča zvezda ameriškega neodvisnega filma, je naredil vtis že v filmih Drevo življenja (The Tree of Life) Terrencea Malicka in Mud Jeffa Nicholsa. Njegov igralski talent je potrdila žirija lanskega Beneškega festivala, ki mu je za nastop v filmu Joe podelila nagrado Marcella Mastroiannija za najboljšega mladega igralca.
iz prve roke
»Vedno so mi bile všeč zgodbe o očetih in sinovih in mislim, da je Joe na svoj način prav to. /…/ Zdelo se mi je, da na čudovit način spregovori o tem, kako človeku nekatera razmerja v življenju pomagajo odkriti, kdo v resnici je. /…/ Film vidim kot vestern. Ima veliko njegovih žanrskih elementov: temo odrešitve in maščevanja ter junaka, ki ne upošteva vedno zakonov svoje kulture, ampak ima lastna pravila, ki izhajajo iz njegovih lastnih moralnih načel. /…/ Larryjevi romani imajo zelo predano občinstvo, a vesel bi bil, če bi sodobna književnost ameriškega juga s pomočjo filma pridobila nove privržence. Podobno kot tisti iz romanov Cormaca McCarthyja imajo Larryjevi liki v sebi nekaj mitološkega in zato delujejo hkrati regionalno in univerzalno. Pripadajo specifičnemu družbenemu razredu in okolju, obenem pa imajo v sebi tisto temeljno človečnost, ki se ji ne moreš upreti. /…/ Roman pripoveduje o pretresljivih okoliščinah, ki pripeljejo do navdihujočih razkritij. Tematika je težka, a obravnavana z nežnostjo. Ena izmed stvari, ki me je resnično privlačila pri zgodbi, je bila prav ta mešanica brutalnosti in humanosti.«
– David Gordon Green, režiser
»Skoraj leto dni sem iskal scenarij, ki bi mi omogočil, da se čustveno kolikor le mogoče razgalim. /…/ Iskal sem vlogo, pri kateri mi ne bi bilo treba preveč razmišljati in bi lahko bil to, kar sem. Želel sem izhajati iz svojih preteklih izkušenj in jih preliti v lik. Ko sem prebral Joeja, sem si rekel: ‘Tega človeka razumem in mislim, da lahko vlogo odigram, ne da bi mi bilo treba igrati’.«
– Nicholas Cage, igralec
portret avtorja
Ameriški režiser David Gordon Green se je rodil leta 1975 v Arkansasu in odraščal v Teksasu. Njegov George Washington (2000) je prejel nagrado za najboljši prvenec Združenja filmskih kritikov New Yorka, nagrado discovery na festivalu v Torontu, prepričal pa je tudi številne kritike in obiskovalce umetniških kinematografov. V naslednjih letih je posnel filme: All the Real Girls (2003, dve nagradi žirije na festivalu v Sundanceu), Undertow (2004, posebna nagrada združenja National Board of Review) in Snow Angels (2007). Sledilo je nekaj bolj ali manj uspešnih komedij za velike hollywoodske studie, na neodvisno sceno pa se je vrnil leta 2013 s filmom Prince Avalanche, dobitnikom srebrnega medveda za najboljšo režijo v Berlinu. Letos naj bi v kinematografe prišel njegov najnovejši film Manglehorn, v katerem bo naslovno vlogo odigral Al Pacino.
kritike
»Joe je močan, surov in zares čudovit film. Njegov ‘junak’ je kompleksen posameznik, ki je (po Greenovih besedah) ‘prava mešanica – dober, grd in hudoben’. Pogumen korak za Nicolasa Cagea, ki je uspel obvladati svoje manierizme in odlično odigral vlogo žilavega, dobrohotnega, ljubeznivega, a trpinčenega moža, ki se trudi najti ravnovesje v svojem življenju. Filmu daje dušo očitna kemija med Cageom in Tyejem Sheridanom /…/. Pohvaliti gre tudi Garyja Poulterja /…/, ki je kot neprofesionalen igralec osupljiv. Postreže nam z enim najodvratnejših likov, kar jih je kdaj krasilo veliko platno.«
– Mark Adams, Screen Daily
»Če ste pozabili, kako dober in subtilen igralec je lahko Nicolas Cage, si oglejte film Joe. /…/ V njegovem nastopu ne boste našli trenutka, ki ne bi bil globoko občuten. Prav tako ne v filmu.«
– Peter Travers, Rolling Stone
»Ne gre le za (Cageov) najboljši igralski nastop v dolgem času, ampak za enega najboljših nastopov v njegovi dolgi in čudni karieri. /…/ Čeprav se zdi osnovni zaplet /…/ precej znan, se ga režiser loti na način, ki je obenem šokantno intimen v podrobnostih in skorajda mitičen v smislu čustvenih pretresov, ki jih doživljajo liki – česa podobnega verjetno nismo videli že vse od klasike Charlesa Laughtona Noč lovca (The Night of the Hunter), še ene mojstrovine southern gothic žanra.«
– Peter Sobczynski, RogerEbert.com
»V filmu ne glede na literarni vir močno odmeva slog Greenovih prvih treh filmskih stvaritev: Georgea Washingtona, All the Real Girls in Undertow. Podobnosti najdemo v prepletanju dokumentarističnih portretov običajnih Američanov nižjega sloja z liričnimi pasažami v slogu Terrencea Malicka. /…/ Prav tako kot Joe označuje nov začetek za nekatere izmed likov, pomeni nov začetek tudi za režiserja in glavnega igralca.«
– Eric Kohn, indieWIRE
»Čeprav se spogleduje s številnimi žanri – melodramo, komedijo, dramo o odraščanju – je navsezadnje najbližje temu, da postane Greenov prvi vestern. /…/ Joe ni revolucionaren film, a je dobra zgodba, povedana na dober način.«
– Oliver Lyttelton, The Playlist
»Joe je hkrati razpoloženjska alegorija in obvladana značajska drama, ki se vse do konca preobraža in razkriva nove plati.«
– David Lee Dallas, Slant Magazine