zgodba
Leta 1921, na pragu irske državljanske vojne, je Jimmy Gralton na podeželju zgradil kulturni dom, kamor so prihajali mladi, da bi se učili, razpravljali, sanjali, predvsem pa plesali in se zabavali. Medtem ko je priljubljenost zbirališča naraščala, je njegov socialistični in svobodomiselni sloves pritegnil pozornost cerkve in politikov, ki so Jimmyja prisilili, da je zaprl dvorano in zapustil državo.
Deset let kasneje, na vrhuncu gospodarske krize, se Jimmy iz Združenih držav vrne v domačo vas, da bi materi pomagal skrbeti za družinsko kmetijo. Kulturni center, zapuščen in prazen, kljub prošnjam lokalne mladine ostaja zaprt. A bolj ko se Jimmy vključuje v skupnost in bolj ko opazuje revščino in naraščajoče kulturno zatiranje, bolj se v njem prebuja duh voditelja in aktivista. Odloči se, da bo ponovno odprl dom.
Ken Loach se v svojem domnevno zadnjem velikem projektu – živahnem, poskočnem in upanja polnem Jimmyjevem domu – poklanja svobodomiselnemu duhu, ki ga je na Irskem tridesetih let utelešal politični aktivist Jimmy Gralton, predvsem pa nas spomni na to, da v kriznih časih ne smemo pozabiti na ples, smeh in dobro voljo.
iz prve roke
»Zgodba združuje številne teme. Zavrača idejo, da so levičarji zagrenjeni, da vzbujajo malodušje in da so proti zabavi in užitku. Govori tudi o tem, kako organizirana religija sklepa zavezništvo s tistimi, ki imajo v rokah ekonomsko moč, kako se nad ljudmi izvaja nadzor in kako je represija pogosto predstavljena kot nekaj dobrega, moralnega ali duhovnega. /…/ Všeč mi je bila tudi misel, da je svoboda izražanja pravzaprav nekaj veselega in osvobajajočega. Ljudje pogosto govorijo o osvoboditvi samo v ekonomskem smislu, v resnici pa je treba osvoboditi lastno domišljijo in duha – a to je zelo težko, kadar vlada ekonomsko zatiranje. /…/ Leta 1929 se je zgodil zlom newyorške borze, ki mu je sledilo desetletje gospodarske krize in množične brezposelnosti. Živimo v podobnem času. /…/ Govorijo nam, da ni alternative, da se moramo sprijazniti z množično brezposelnostjo, z uničevanjem okolja in z velikansko razliko med bogatimi in revnimi. To je absurdno. Tu smo z vsemi svojimi talenti in delovno sposobnostjo in zmožnostjo, da rešimo karkoli. /…/ Tisti, ki so na oblasti, bi radi prikrili določena dejstva in utišali vse, ki razmišljajo drugače. Omogočiti moramo prostor za odpadnike in pustiti, da se jih sliši. V Evropi živimo pod železno vladavino ultra-liberalizma, multinacionalke imajo pod nadzorom praktično vse. Če bi Jimmy Gralton živel v današnjem času, bi se temu uprl.«
– Ken Loach
»Mislim, da potrebujemo Jimmyjev dom domišljije, če hočemo biti državljani – pa naj bo materialen, virtualen ali kombinacija obeh; varen prostor, kjer se bomo lahko srečevali, razmišljali, debatirali, poslušali, se učili, organizirali in analizirali svet okoli nas, pa tudi raziskovali, kako je moč porazdeljena v našem vsakdanjem življenju. In če želimo, da naš upor traja, pri tem potrebujemo kanček vznemirjenja in prijateljstvo.«
– Paul Laverty
portret avtorja
Ken Loach (1936, Nuneaton) se je na Oxfordski univerzi, kjer je študiral pravo, prvič srečal z gledališkim delom. Filmsko pot je začel leta 1963 kot pomočnik režije pri BBC. O avtorjevi občutljivosti za pereča socialna vprašanja ter nagnjenosti k socialnemu realizmu in naturalističnemu stilu priča že prva iz serije televizijskih dram The Wednesday Play z naslovom Cathy Come Home (1966). Vpliv Loachevih del, ki so nastajala v okviru mreže BBC, je v umetniškem in družbenem pogledu neizmeren. Sledili sta prvi filmski produkciji Poor Cow (1967) in Kes (1969). Čeprav je mednarodni javnosti znan v prvi vrsti kot režiser celovečernih igranih filmov, pa se je Loach še nadaljnji dve desetletji vračal k televizijskemu delu. Odločilen preboj mu je prinesel film Sodrga (Riff-Raff, 1990), naturalistični portret sodobne Britanije, za katerega je prejel nagrado Evropske filmske akademije za najboljši film. Že leta 1995 je isto nagrado prejelo še avtorjevo delo Dežela in svoboda (Land and Freedom) na temo španske državljanske vojne. Film Veter, ki trese ječmen (The Wind That Shakes the Barley) je bil leta 2006 nagrajen s cansko zlato palmo. V Kinodvoru smo si nazadnje lahko ogledali komično dramo Išče se Eric (Looking for Eric, 2009), zarotniški triler Irska pot (Route Irish, 2010), komedijo Angelski delež (The Angels’ Share, 2012) in dokumentarec Duh leta ’45 (The Spirit of ’45, 2013). Z Jimmyjevim domom se je Loach letos že dvanajstič potegoval za cansko zlato palmo.
Loachevi filmi so poželi številne lovorike najprestižnejših mednarodnih filmskih festivalov in domače nagrade BAFTA, leta 2009 pa je režiser prejel nagrado Evropske filmske akademije za življenjsko delo. Avtorjeva dela so čustveno neposredna, aktualna in angažirana. Kljub pretanjenemu čutu za socialno ter politično realnost pa je tisto, kar poganja kri po žilah Loachevih filmov, neuklonljivi človeški duh.
kritike
»Jimmyjev dom je eden najbolj vedrih in optimističnih filmov v Loachevi karieri. Vsebuje nekaj značilnih mračnih elementov – družine, ki jih iz domov izženejo brezvestni posestniki, družbena nasprotja, deportacije, družinsko nasilje –, kljub temu pa razkriva vero starega režiserja v sposobnost mlade generacije, da popravi napake svojih staršev.«
– Geoffrey Macnab, The Independent
»Najnovejša aktivistična drama staroste britanskega političnega filma je odkrit portret ideološke vojne na Irskem v tridesetih letih. /…/ Ken Loach je iz sramotne epizode v sodobni zgodovini Irske – deportacije brez sojenja, ki jo je leta 1933 doživel eden njenih državljanov James Gralton – ustvaril presenetljivo očarljiv in topel film. V svojem štiriindvajsetem igranem celovečercu, nekakšnem tematskem nadaljevanju v Cannesu nagrajenega Vetra, ki trese ječmen, se aktivistični režiser dotakne znanih tem osebne svobode, institucionalnega zatiranja in moči skupinske organizacije, tokrat prepojenih z nežno romantiko, ki privzdigne razpoloženje, ne da bi pri tem razvrednotila pomen snovi.«
– Scott Foundas, Variety
»/…/ čeprav ga privlačijo resne teme z zgodovinsko težo, zna Ken Loach pričarati čisto filmsko zabavo – posebno z nedavnimi komedijami, kakršni sta Išče se Eric in Angelski delež – ne da bi pri tem žrtvoval njihovo kredibilnost in inteligenco. Loach pri 77-ih ni izgubil občutka za to ravnovesje, kar dokazuje očarljiva kostumska drama Jimmyjev dom.«
– Eric Kohn, indieWIRE
»Loacha tako kot pri Vetru, ki trese ječmen zanima, kako irska družba ob nastopu neodvisnosti od britanske nadvlade v dvajsetih letih ni uspela zavrniti konservativnih sil. Ustvaril je tragikomičen kostumski film, ki osvetli absurdnosti državne in verske represije, obenem pa pozdravi zbiranje, diskutiranje in zabavo v imenu višjega cilja. /…/ neobičajna zgodba, povedana na slikovit in inteligenten način, v gledalcu pusti vznemirljiv občutek veselja, nepravičnosti in upanja. Pogrešali ga bomo.«
– Dave Calhoun, Time Out London
»Socialen, militanten in političen – najnovejši film Kena Loacha je dovršena zgodovinska drama, ki bo zadovoljila široko občinstvo. /…/ 77-letni Loach pravi, da je utrujen, pa vendar je ustvaril dinamičen in živahen film, ki kljub kompleksnosti tem, s katerimi se spopada, daje vtis, da je narejen brez posebnega napora.«
– Domenico La Porta, Cineuropa
»Loach je ustvaril razkošno kostumsko dramo s prelepo fotografijo Robbieja Ryana, polno skupinskih prizorov, v katerih se številni lokalni prebivalci, oblečeni v čudovita oblačila iz tvida, puloverje in ženske obleke, s starinskimi kolesi in vozovi z oslovsko vprego vozijo po zelenih gričih in močvirnatih dolinah ter veselo plešejo. Vse je videti čudovito; sanje o Irski, kakršna je bila nekoč.«
– David Sexton, London Evening Standard
»Jimmyjev dom je glorifikacija, glorifikacija še ene levičarske fiksacije, glorifikacija ustanove, ki je izginila: glorifikacija narodnega doma, v katerem so se proletarci nekoč družili, stikali, dotikali in spoznavali. Tu so plesali in debatirali, tu so odkrivali skupne interese in tu so postajali skupnost. /../ Oblasti od cerkvenih očetov do policije in zemljiške gospode dobijo občutek, da izgubljajo avtoriteto in kontrolo nad delavskim razredom, obenem pa jih moti to, da delavski razred, ki je bil še včeraj depresiven in statičen, na lepem uživa. Veseljači, giblje se, povezuje, živi, svobodno in komunsko, onstran dogem in strahu. Toda v očeh kapitala ni nič hujšega od delavcev, ki uživajo. Kapital je vendar ta, ki naj bi užival! Kapital je ta, ki naj bi upravljal z delavci in njihovimi življenji! Če delavci uživajo, pomeni, da jih je treba še bolj priviti, še bolj stisniti, še bolj izkoristiti. Užitek je alternativa družbi, v kateri živijo. Užitek je polemika s statusom quo. Užitek je oporekanje družbenemu redu. V užitku so moč, ogenj, akcija, revolucija.« ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Kljub svoji aktualnosti je Jimmyjev dom posnet v maniri razmeroma konvencionalne kostumske drame, v kateri lahko vendarle beležimo predvsem dva izstopajoča slogovna vdora. Prvi je uvodna sekvenca sestavljena iz dokumentarnih črno-belih posnetkov z ulic New Yorka v času velike depresije, drugi pa je sekvenca policijskih zasliševanj Jimmyjevih prijateljev po njegovem izginotju. V slednji se kamera za nekaj trenutkov osvobodi poprejšnje statičnosti in nasilne prizore posname kar iz roke, tresoče in na popolnoma dokumentarni način. To naenkrat resonira pretresljivo sodobno ter v spomin prikliče znane podobe policijskega nasilja številnih današnjih protestov. Vzporednice s trenutno družbeno realnostjo so jasne, Loacheva jeza tudi, filmu pa vendarle s presunljivo eleganco uspe ohranjati duhovito lahkotnost, s katero hkrati slavi človeško igrivo naravo in ustvarjalnost, obenem pa obsoja vsakršno zatiranje, ki je v rokah nosilcev moči pogosto zakrinkano z retoriko višje morale in domnevno dobronamernih ciljev. Skratka, Ken Loach je znova posnel film, ki lahko nagovarja široko občinstvo in je ob tem lucidno aktivističen.«
– Matevž Jerman, Gremo v kino, RA Slovenija
»Dokler še gre za “dvoboj” med oživljenim duhom lokalnega kolektiva in instanco, ki zahteva njegovo mrtvilo, je Loach do župnika še prizanesljiv, ko pa posežejo še posvetne oblasti (zemljeposestniki) in postane represija fizična, izgine tudi vsa duhovitost. Toda prizori represije so sestavni del obujanja “levih duhov”: represija nazadnje doseže svoje, Jimmy je izgnan, vendar z njim ni pregnan tudi “levi duh”, kot priča prizor s skupino iz kulturnega doma. In če ta Loachev film deluje tako vedro in optimistično, mar ne zato, ker verjame v oživljanje “levih duhov”?
– Zdenko Vrdlovec, Dnevnik
»Loach je tako ponovno zvaril čudovito, na trenutke tudi lirično delo, ki ga vseskozi prežema za njegov filmski opus tako značilni topli humanizem. S Paulom Lavertyjem, ki je od Carline pesmi (Carla’s Song, 1996) njegov redni scenaristični sodelavec, sta skozi tematiziranje razlogov za Jimmyjev izgon, razčlembe njegovega odnosa do nekaterih strank na politični levici ter vpogleda v razvoj Jimmyjevega konflikta z nosilci ekonomske moči in s Cerkvijo /../ gledalcu tudi tokrat ponudila kompleksno sliko družbenopolitične realnosti dobe, v katero je umeščena njuna pripoved (Irska v letih po državljanski vojni). In ne nazadnje: v Jimmyjevem zavzemanju za to, da bi mladi populaciji zagotovil prostor za druženje, zabavo in izobraževanje, s tem pa tudi možnost za izgradnjo družbenega okolja, ki bo imelo posluh za njihova prizadevanja in njihove težnje, se ponovno udejanji tisti, za njegova dela tako značilni antagonizem med posameznikom kot nosilcem naprednih idej na eni strani in reakcionarnimi ali vsaj konservativnimi institucijami, ki se borijo za ohranitev utečenega družbenega reda, na drugi.«
– Denis Valič, Pogledi