zgodba
Jimmyja Picarda, Indijanca iz plemena Črna noga, po koncu druge svetovne vojne sprejmejo v vojaško bolnišnico v Topeki v Kansasu, napredno institucijo, ki se posveča duševnim boleznim. Jimmy ima številne težave: močne glavobole, napade omotice, prehodno slepoto, izgubljanje sluha … in umikanje vase. Zaradi odsotnosti kakršnihkoli fizioloških vzrokov mu zdravniki postavijo diagnozo shizofrenije, a vodstvo bolnišnice se kljub temu odloči povprašati za mnenje še francoskega psihoanalitika in strokovnjaka za kulturo ameriških Indijancev, Georgesa Devereuxa. Medtem ko s pomočjo Freudove metode ‘zdravljenja s pogovorom’ raziskujeta Jimmyjeve spomine in sanje, se začne med nenavadno dvojico počasi razvijati prijateljstvo.
Resnična zgodba o prijateljstvu med travmatiziranim vojnim veteranom, Indijancem iz plemena Črna noga, in njegovim zdravnikom, antropologom in psihoanalitikom Georgesom Devereuxom. Film francoskega režiserja Arnauda Desplechina (Kralji in kraljica, Božična zgodba) med drugim odlikuje izvrsten nastop igralske dvojice Del Toro – Amalric.
zanimivosti
Film je posnet po knjigi Georgesa Devereuxa Reality and dream: Psychotherapy of a Plains Indian, prvič objavljeni leta 1951. To pionirsko delo, ki se nahaja na stičišču med antropologijo in psihoanalizo, med drugim odpira pot v etnopsihiatrijo. Hkrati gre za edino knjigo o psihoanalizi, ki do potankosti zabeleži celotno zdravljenje, od prve do zadnje seanse.
Madžarski žid Georges Devereux se je sredi dvajsetih let prejšnjega stoletja preselil v Francijo, kjer se je po krajšem obdobju znanstvenega raziskovanja (med drugim z Marie Curie) posvetil etnologiji in antropologiji, za svoje ožje področje zanimanja pa izbral Severno Ameriko. Po odhodu v Združene države se je osredotočil na študij Indijancev plemena Mojave in začel med njimi preživljati daljša obdobja, njihove navade pa so postale tema njegove doktorske disertacije. V času, ko se je pridružil vojaški bolnici v Topeki, je imel za seboj že nekaj položajev raziskovalca v različnih bolnišnicah. Vojna bolnica v Topeki v Kansasu je bila ena prvih v Ameriki, ki se je specializirala za zdravljenje vojnih veteranov s psihičnimi motnjami. Zaradi svoje uporniške narave je Devereux med znanstveniki veljal za nekakšnega izobčenca, bil je ‘preveč freudovski za antropologe, preveč etnološki za psihoanalitike in premalo psihiatra za zdravnike, ki se ukvarjajo z duševnimi motnjami’, kot je zapisano v uvodu zgoraj omenjene knjige. Devereux je umrl leta 1985 v Parizu. Njegov pepel so v skladu z njegovimi željami odpeljali v indijanski rezervat plemena Mojave v Koloradu.
iz prve roke
»Knjiga me spremlja že lep čas. Zakaj? Zaradi naslova. Ko sem v knjižnici zagledal naslov, Psychotherapy of a Plains Indian, sem takoj vedel, da je kot nalašč zame. Odprl sem jo nekje na sredini in naletel na dialoge med pacientom in analitikom, ki so bili kot iz gledališke igre. Kar me je prevzelo, ni bil toliko teoretični del kot dvogovor med moškima. Imamo moža, Jimmyja, in poglobimo se v njegovo dušo. Kot bi brali roman. Od prvega srečanja do poslednjega pozdrava. Dramatična moč tega dialoga se mi je zdela dobra snov za film. /…/ Resnično pomembno se mi zdi, da je bil Devereux psihoanalitik, ki se je ukvarjal z avtohtono skupnostjo. Freud je včasih rekel, da bi morala biti psihoanaliza morda namenjena le srednjemu razredu. Da so pustolovci, kakršen je bil Devereux, prestopili to mejo in vztrajali, da bi morala biti dostopna vsakomur, me resnično gane. Devereux je namreč bolnike iz indijanskega rezervata obravnaval z enakim spoštovanjem in pronicljivostjo, kot če bi prihajali z Dunaja 19. stoletja. Upam, da sem uspel na enak način tudi sam prikazati svoje like. Med montažo, medtem ko sem opazoval Benicia, mi je na misel prihajalo Temno srce (Jude the Obscure). Likom skromnega porekla sem želel vdahniti plemenitost, kakršno imajo junaki v romanih Thomasa Hardyja.«
– Arnaud Desplechin, avtor
portret avtorja
Arnaud Desplechin (1960, Roubaix, Francija) je študiral na pariški filmski šoli IDHEC (danes Fémis), kjer je leta 1984 tudi diplomiral. Na začetku svoje filmske poti se je uveljavljal kot direktor fotografije, vendar obenem pod močnim vplivom Alaina Resnaisa in belgijskega pisatelja Jeana Raya posnel tri kratke filme. Leta 1991 je zrežiral srednjemetražni prvenec La Vie des morts.
Film je močno odmeval; prejel prestižno nagrado Jean Vigo, ki jo v Franciji podeljujejo kratkim filmom, in bil prikazan na festivalu v Cannesu. Že v La Vie des morts je nastopil niz igralcev, s katerimi je Desplechin uspešno sodeloval tudi pozneje: to so Marianne Dénicourt, Emmanuelle Devos, Emmanuel Salinger in Thibault de Montalembert.
Komaj leto kasneje je Desplechin po scenariju Pascale Ferran (danes najbolj znane kot avtorice razvpitega filma Lady Chatterley) posnel svoj celovečerni prvenec, Mrtva straža (La Sentinelle,1992), v katerem so poleg omenjene zasedbe nastopila še tri pomembna imena francoske kinematografije: Mathieu Amalric, Chiara Mastroianni in Lászlo Szabó. Jedro Desplechinove igralske družine, ki z njim ostaja vse do danes, je bilo tako zaključeno.
S svojim naslednjim filmom Kako sem se prepiral … moje spolno življenje (Comment je me suis disputé… (ma vie sexuelle), 1996) je Desplechin prvič prestopil prag glavnega tekmovalnega programa v Cannesu, kjer je film odjeknil kot bomba. Za avtorja se je začela resno zanimati prestižna revija Cahiers du cinéma, nekateri kritiki pa so zavoljo režiserjevega pečata, ki so se ga trudili posnemati tudi številni drugi, začeli govoriti kar o Desplechinovi generaciji v francoskem filmu. Nihče seveda ni presegel Desplechinovega sloga, ki ga zaznamuje na videz kaotično mešanje melodramatskih, tudi žanrskih vzorcev s skrajnim realizmom in ekspresen, razdrobljen način pripovedovanja zgodb, posejan z brechtovskimi trenutki samorefleksije.
V nadaljevanju kariere je vsak nov avtorjev film obveljal za velik praznik francoske kinematografije, ki mu je omenjeni Cahiers du cinéma pogosto posvečal kar cele številke; z razlogom. Z Esther Kahn je Desplechin leta 2000 posnel svoj prvi angleško govoreči film ter tako dokazal, da njegov mojstrski dotik ni vezan na materin jezik. Film se kaže tudi kot priklon Françoisu Truffautu, predvsem zaradi motiva odraščanja, ki mu je Truffaut posvetil lep kos svoje kariere, po drugi strani pa je tudi pokojni mojster nekaj svojih najbolj markantnih del ustvaril v Angliji.
Kralji in kraljica (Rois et reine, 2004), veličastna melodrama, je predstavila Desplechina na vrhuncu moči, zato je tolikanj bolj neverjetno, da je Božična zgodba (Un conte de Noël, 2008), ki tako po dinamičnem slogu kot motivu družinskih skrivnosti pokriva sorodno področje, avtorjev domet še podaljšala in izpilila. Seveda nista bila nič slabša niti manj epsko zastavljena filma, ki ju je Desplechin posnel vmes: s svojo eksperimentalno naravo se Léo, en jouant ‘Dans la compagnie des hommes’ (2003) – v katerem se pripoved brezšivno sestavlja iz ‘dejanskih’ filmskih posnetkov in posnetih vaj z igralci – kaže kot zakulisje Desplechinovega mojstrskega dela z igralci, L’Aimée (2007), ljubeč dokumentarec o avtorjevi lastni družini, zlasti očetu, pa namiguje na korenine njegovega zanimanja za družino, tudi v širšem pomenu besede kot skupnost, ki je po sili razmer pahnjena v iskanje skupnega jezika. Jimmy P.: Psihoterapija prerijskega Indijanca je avtorjev sedmi celovečerec.
kritike
»Čudovito niansirana in vznemirljivo nepretenciozna drama, /…/ film pretanjene zmernosti, ki se izogne skušnjavi, da bi zapadel v pretirano dramatične izbruhe ter ponuja izvrstno priložnost karizmatičnima in nadarjenima igralcema /…/. Raje kot da bi posegel po kakem izmed običajnih dramatičnih prijemov, Desplechin pusti, da zgodbo poganja postopno razvijajoče se razmerje.«
– Mark Adams, Screen Daily
»/…/ globoko freudovska študija izgube in okrevanja v Ameriki po drugi svetovni vojni, kot jo spremljamo skozi prizmo doživetij dinamičnega psihiatra in njegovega indijanskega pacienta. /…/ Ta zahtevni, a izredno zanimivi film za dva igralca predstavlja Benicia Del Tora in Mathieuja Amalrica na vrhuncu njunih moči.«
– Scott Foundas, Variety
»Jimmy P. je preprosto najboljši in najbolj ganljiv primer psihoanalize, kar smo jih kdaj lahko videli na velikem platnu. /…/ Mathieu Amalric in Benicio Del Toro sta neverjetna. Ves čas bi lahko gledali le njune pogovore, a delo je tudi sicer čudovito, posebno s svojimi evokacijami filmov iz štiridesetih, ki so se ravno tako poklanjali psihoanalizi in bili povezani z nadrealizmom. Na misel nam pride Uročen (Spellbound) in v filmu najdemo očitne namige na Vrtoglavico (Vertigo), a način, kako je vse to integrirano v sodobni film, postavljen v preteklost … to plastenje časa je resnično zanimivo.«
– Amy Taubin, Film Comment
»/…/ ena najbolj presenetljivih in navdahnjenih igralskih dvojic v zadnjem času.«
– Stephanie Zacharek, The Village Voice
»Desplechin snema razvoj razmerja med zdravnikom in pacientom z lirizmom Françoisa Truffauta in njegovega ‘divjega dečka’.«
– Pierre Murat, Télérama
»Poleg zanimivih in iskrivih dialogov, ki običajne pogovore med pacientom in zdravnikom dvigajo na višjo, že skoraj literarno raven, film odlikujeta predvsem počasnejši, tako rekoč romaneskni slog ter seveda izjemna igra obeh glavnih junakov. /…/ film, ki se vam bo čisto počasi zalezel pod kožo in vas grel od znotraj, če mu boste le dovolili.«
– Gaja Pöschl, Radio Ars