zgodba
Markus je danski vojak na misiji v tujini. Ko njegova žena umre v železniški nesreči, se vrne domov k najstniški hčerki Mathilde. Nekega dne se pred njegovimi vrati pojavi matematik Otto, eden od preživelih potnikov. Možakar je prepričan, da ni šlo za nesrečo in da je Markusova žena stranska žrtev skrbno organiziranega umora ključne priče proti vodji zloglasne motoristične tolpe. Markus, Otto in njegova ekscentrična kolega začnejo pripravljati načrt za maščevanje …
iz prve roke
»Včasih se nam lahko življenje zdi povsem brez smisla, zlasti ko izgubimo ljubljeno osebo. Toda ali je sploh treba doumeti smisel vsega? Če se sprijaznimo, da smrti ne bomo nikoli razumeli, ali ni potem biti tu, biti hvaležen in biti med ljudmi, ki jih imamo radi, največ, kar si lahko želimo? A ni prav to smisel življenja? Težko je sprejeti, da je vse okoli nas, celo naš obstoj, odvisno zgolj od naključja. Če je vse le naključno, bi namreč lahko domnevali, da je tudi brez pomena. ‘Brez pomena’ pa ni daleč od ‘brez smisla’. /…/ Tudi film Jezdeci pravice je poln naključij. Skupina čustveno ranjenih ljudi se združi in drug drugemu pomagajo na poti do ozdravitve. Ljudje smo čredne živali, ustvarjeni smo za druženje, in bolj ko se posvečamo drug drugemu, pomembnejše in polnejše je naše življenje. /…/ Jedro zgodbe je precej temačno in resno. Osrednja tema je dokaj monumentalna: smisel življenja. Takšna snov je lahko zastrašujoča. K njej je treba pristopiti s humorjem, sicer se je težko soočiti z njeno resnostjo.«
– Anders Thomas Jensen
portret avtorja
Anders Thomas Jensen (rojen leta 1972) je eden najbolj cenjenih danskih scenaristov in režiserjev, znan po svojem edinstveni filmskem svetu, črnem humorju in čudaških likih. Leta 1999 je prejel oskarja za kratki film Valgaften, poleg Jezdecev pravice pa je zrežiral štiri celovečerce: Blinkende lygter (2000), De grønne slagtere (2003), Adamova jabolka (Adams æbler, 2005) in Možje in kokoši (Mænd & Høns, 2015); v vseh je nastopil Mads Mikkelsen. Kot scenarist je Jensen sodeloval s Susanne Bier (Odpri srce, Brata, Po poroki, Boljši svet, Ljubezen je vse, kar potrebuješ), Lone Scherfig (Wilbur se hoče ubiti), Sørenom Kragh-Jacobsenom (Mifune), Nikolajem Arcelom (Temni stolp) in drugimi.
kritike
»Svoj žanr – triler maščevanja – je Anders Thomas Jensen nadgradil z motivi elektronskega nadzora, statistične obravnave krivde in nedolžnosti, vzročnosti in odgovornosti, preteklih travm in obiljem črnega humorja. /…/ Jezdeci pravice vam bodo všeč, če enako radi gledate Thomasa Vinterberga in Guya Ritchieja.«
– Dušan Rebolj, Delo
»Ko pišeš o filmu, je običajno najpreprosteje opredeliti njegov žanr. /…/ Jezdece pravice bi lahko na prvo žogo označili za dramo z napetimi akcijskimi elementi in temačno komičnim pridihom. Bolj točno pa bi jih morda lahko opisali kot čudovito absurdistično, v temelju resno, celo filozofsko delo, ki s pomočjo razburljive zgodbe o maščevanju spregovori o naši potrebi po osmišljanju življenja. Ta kakorkoli-že-ga-imenujemo /…/ pa je tudi eden najbolj navdušujočih filmov, kar sem jih videl v zadnjem času.«
– Joe Morgenstern, The Wall Street Journal
»Jensen strelske obračune brezšivno spaja z melanholijo in vprašanjem moškosti /…/, pri tem pa poskrbi, da en vidik nikoli ne zasenči drugega. Učinek je komplementaren. Če eno temo odstraniš, se druge sesujejo. Režiser tiho in skoraj nenehno uravnava svoj filmski slog, da bi ga prilagodil različnim tonom; mehča ga, ko govori o človeškem trpljenju, in zaostruje v trenutkih akcije /…/. Včasih se premiki zgodijo v istem prizoru. A ne glede na to, ali se teme pojavijo sočasno ali neodvisno druga od druge, jih Jensen izpelje z enako pretanjenim občutkom za to, kako ena vpliva na drugo. Jezdeci pravice so izjemno suveren film o maščevanju.«
– Andrew Crump, The Playlist
»Film prekipeva od jedkega humorja in je tako izvrstno uravnotežen, da bi moral postati študijski primer na urah scenaristike. /…/ Zaradi čudaških likov, katerih obsesije in pristno iskrenost režiser prepleta s trenutki skrajnega nasilja, bodo primerjave z bratoma Coen neizogibne. Vendar korenine te črne komedije o maščevanju segajo veliko dlje: film vdahne asocialno noto klasičnim screwball komedijam, v katerih skupino čudaških odpadnikov užene edina ženska med njimi, najbolj razumna in prisebna v druščini. /…/ Velik del humorja izhaja iz zabavno neverjetnih situacij v kombinaciji s hitro tempiranimi odbitimi dialogi; enako pomembna čustvena plat filma pa izvira iz spoštovanja, ki ga scenarij namenja družbenim obstrancem, in iz načina, kako Jensen vsakemu liku spretno izriše čustveno ozadje /…/. Čar filma deloma izhaja tudi iz dejstva, da se igralci med seboj dobro poznajo in resnično uživajo drug z drugim – gledalcu se pogosto skoraj zazdi, da bodo pozabili na igro in bušnili v smeh.«
– Jay Weissberg, Variety
»‘Ni važno, kakšne so metode,’ izjavi nekdo, ‘pomembni so rezultati.’ V filmu, ki svoje ideje oznanja tako glasno, da jih bodo skozi neslane šale in občasne strele brzostrelk slišali tudi najbolj ravnodušni gledalci, ni mogoče spregledati neprikritih plasti takšnega stavka. Jensen ne pojasnjuje le miselnosti svojih junakov, temveč polaga temelje za filozofski etos, ki prežema prav vsak trdno grajeni kader tega tonsko dovršenega filma: šele ko se sprijazniš, da je vse zgolj stvar naključja, lahko začneš ceniti razloge, ki se skrivajo zadaj. Tak način razmišljanja je lahko nevaren, celo nor. Toda surovi in trpko smešni Jezdeci pravice na svoj absurdni način tudi v njem najdejo nekaj spodbudnega – okoli vsega pa s takšnim prazničnim zanosom zavežejo krvavo pentljo, da se tudi Markusova tragedija začne zdeti kot njegov božični čudež.«
– David Ehrlich, IndieWire