zgodba
Pomlad 1999. Prijatelja iz zakotne vasice v Prlekiji sfrizirata svoja mopeda in se podata na cesto. Na poti skozi nedavno odcepljeni Slovenijo in Hrvaško se jima pridružita skrivnostna mlada ubežnica in ostareli motorist. Osebne vrednote se znajdejo na preizkušnji, svobodna volja pa pod vprašajem …
iz prve roke
»V današnjem svetu, ki je videti bolj zaprt in deljen kot kadarkoli prej, potrebujemo zgodbe, ki preizprašujejo ta status quo. Tako se tudi liki v filmu soočajo s kalupi, v katere so potisnjeni na tak ali drugačen način. Vse prepogosto pozabljamo, da je identiteta, ki jo nosimo kot posamezniki, nekaj, kar se spreminja in oblikuje na podlagi odločitev, ki jih na poti življenja sprejemamo sami. A tudi za pot je potrebna odločitev. Film se tako ukvarja z upanjem, osebnimi prepričanji in idejo o svobodi, v svojem bistvu pa govori o spremembi – možnosti, ki jo imamo vsi.«
– Dominik Mencej
portret avtorja
Dominik Mencej (1987) je diplomiral iz filmske in televizijske režije na ljubljanski AGRFT. Njegov kratki film Prespana pomlad je leta 2014 na Festivalu slovenskega filma poleg vesne za najboljši kratkometražec prejel tudi vesne za najboljšo režijo, scenarij, glavno žensko vlogo in scenografijo. Film Jezdeca je avtorjev prvi celovečerec.
kritike
»Nežni, zreli in tiho virtuozni film slovenskega režiserja in soscenarista Dominika Menceja /…/ ni le najboljši celovečerni prvenec leta 2022, temveč po mojem mnenju tudi najboljši v zadnjega pol desetletja. /…/ Goli v sedlu /…/ so le najvidnejša izmed številnih referenčnih točk: /…/ v filmu je zaznati močan pridih Peklenskega asfalta (Two-Lane Blacktop) Monteja Hellmana – temnolasi, karizmatični Labović je izrezani James Taylor –, pa tudi odmeve Mojega malega Idaha (My Own Private Idaho) Gusa Van Santa. /…/ A to čustveno bogato in večplastno delo je mnogo več kot le vsota svojih filmskih predhodnikov: navdušujoče nevsiljiva potopitev v minule čase predstavlja bogato teksturirano ozadje za eno najbolj prepričljivih in nesentimentalnih evokacij ljubečega prijateljstva v zadnjem času. /…/ Na papirju neobetavno, na platnu pa iz trenutka v trenutek bolj ganljivo, celo magično delo se čudovito razcveti v večplasten poklon moči prijateljstva, nostalgije in filma.«
– Neil Young, Screen Daily
»Ta elegantna podžanrska mešanica filma ceste in zgodbe o odraščanju morda nikoli ni tako neusmiljena v razkrivanju sovražnega okolja in človeške ozkosrčnosti kot Hopperjevi Goli v sedlu, zagotovo pa ima kaj povedati o odraščanju in o tem, kako nas lahko povozijo življenjski dogodki in majhno okolje. /…/ Fine detajle lahko opazimo tudi v scenariju (bližajoči se sončni mrk, konec stoletja, strah pred ‘milenijskim hroščem’ – vse v paranoični miniaturki pokojnega Petra Musevskega, ki je v svoji zadnji filmski vlogi odigral voznika tovornjaka), pa tudi v različnih narečjih, ki so jih morali osvojiti igralci. Film blesti tudi na igralski ravni, predvsem zahvaljujoč naravni, spontani kemiji med mladimi člani zasedbe ter igralski avtoriteti, ki jo prinaša Kojo v vlogi modreca na motorju. To je vožnja, na katero se je treba podati tako s srcem kot z umom.«
– Marko Stojiljković, Cineuropa
»Režiser Dominik Mencej z veliko mero nostalgije pričara vzdušje, ki se je razblinilo kmalu po koncu jugoslovanskih vojn, ter hrepenenje po svobodi v času, ko so še obstajali videokasete in walkmani, mladi pa so še lahko sanjali brez meja. /…/ Čarobno in očarljivo popotovanje skozi čas v cinemaskopu in retro slogu.«
– Jörg Taszman, Filmski festival v Cottbusu
»Videokaseta vedno pride na pravi naslov. Ali če hočete: film vedno pride na pravi naslov. In Jezdeca, prvenec Dominika Menceja, postavljen v leto 1999 (ko je začel videokasete izrivati DVD), je film o filmu, ki najde idealna gledalca – himna filmu, ki te najde. Ki te premakne. Ki te pošlje na potovanje. Ki te transformira. Ki te pošlje naprej. Ki v tebi najde to, kar je večje od tebe. /…/ Tomaž in Anton skušata zbežati iz te slovenske gostilne, v kateri bi ju lahko ubili, toda ko prispeta do Ljubljane (»Dobro bi bilo že enkrat videti to Ljubljano«), spoznata, da tudi Ljubljana izgleda kot gostilna (ja, kot gostilna iz Golih v sedlu, če hočete), v kateri te pretepejo, ker jim gre na živce tvoja svoboda. Slovenija se je ruralizirala – in primitivizirala. V Sloveniji nimaš več kam. Nič čudnega, da so stebri slovenske samobitnosti že od nekdaj alergični na film: film te premakne – daleč iz Slovenije. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina