zgodba
Stari modreci so pripovedovali, da je Jauja mitološka dežela, kjer se cedita med in mleko. Številne ekspedicije so jo poskušale najti, da bi preverile resnico. Legenda je sčasoma nesorazmerno rasla. Ljudje so nedvomno pretiravali, kot to radi počnejo. Zagotovo vemo le eno: vsi, ki so ta raj na zemlji poskušali najti, so se na poti izgubili.
Odročna vojaška postojanka v Patagoniji leta 1882, med tako imenovanim ‘osvajanjem puščave’, brutalno bojno operacijo, katere cilj je bil iztrebiti prvotno prebivalstvo. Poveljnik Gunnar Dinesen z ljubljeno petnajstletno hčerko pripotuje iz Danske, da bi pri argentinski vojski prevzel delo inženirja. Kot edina ženska daleč naokoli Ingeborg med moškimi povzroči precejšnje vznemirjenje. Zaljubi se v mladega vojaka in neke noči z njim zbeži v divjino. Ko se Dinesen zbudi in ugotovi, kaj se je zgodilo, se po hčerinih sledeh odpravi globoko na sovražnikovo ozemlje v upanju, da jo bo našel, preden jo ujame zloglasni Zuluaga.
Jauja: Raj na zemlji je zgodba o očetovem obupanem iskanju hčerke, samotnem popotovanju, ki nas odpelje v pokrajino onstran časa, kjer preteklost ne obstaja in prihodnost nima pomena. Nagrada FIPRESCI v sekciji Posebni pogled na festivalu v Cannesu.
Film je posvečen Niki Bohinc in Alexisu Tiosecu.
iz prve roke
»Pred nekaj leti sem prejel e-mail, v katerem je pisalo, da je bila moja tesna prijateljica umorjena daleč stran od svoje domovine. Rada je pisala in govorila o filmih, včasih celo malo preveč. Kakorkoli že, dogodek me je zelo pretresel in začela je nastajati ta zgodba. Upoštevajoč njen nasvet sem tokrat več prostora namenil besedam, pa tudi lastnim željam. Morda se sliši čudno, ampak čutim, da je ta film našel pot do mene in prevzel svojo nestvarno obliko zato, da bi mi pomagal razumeti svet in čas, v katerem živimo, kako izginemo, da bi se nerazložljivo vrnili na skrajno skrivnostne načine.«
– Lisandro Alonso, režiser in soscenarist
»Lisandro neprestano teži k destilaciji, pri tem pa blago, a trmasto vztraja pri inherentni, bistveni resnici vsakega trenutka. A ena stvar je skušati doseči tovrstno ‘čisto’ estetiko, druga pa narediti to z eleganco in izvirnostjo. Ni veliko režiserjev, ki nas lahko resnično ganejo s prefinjeno in nezgrešljivo avtentičnostjo svoje pripovedi.«
– Viggo Mortensen, igralec in soproducent
portret avtorja
Rojen leta 1975 v Buenos Airesu. Odraščal je med mestom in podeželjem, na farmi svojih staršev, kamor se je kasneje pogosto vračal tudi med šolanjem v prestolnici. Tri leta je študiral film na tamkajšnji Universidad del Cine, nato pa začel delati kot mojster zvoka in pomočnik režije pri filmih svojih prijateljev: med drugim je sodeloval z argentinskim ‘novovalovcem’ Nicolasom Sarquisom ter s producentom in režiserjem Pablom Traperom. Slednji je kasneje soproduciral Alonsov prvenec Svoboda (La libertad, 2001), ki je bil premierno prikazan na festivalu v Cannesu in ga je dunajski Filmski muzej kasneje uvrstil med sto najpomembnejših del filmske zgodovine. V Cannesu so premiero doživeli tudi režiserjevi naslednji celovečerci: Mrtvi (Los muertos, 2004), Fantasma (2006) in Liverpool (2008). Alonso slovi kot ustvarjalec drznih minimalističnih del, ki brišejo ločnice med igranim in dokumentarnim filmom ter postavljajo pod vprašaj bistvo realnosti, meje fikcije ter definicijo ‘filma’ samega.
kritike
»/…/ metafizični film ceste, v katerem sta vzrok in cilj bistveno manj pomembna kot pot sama. /…/ Prav nič nas ne bi presenetilo, če bi za vogalom naleteli na opice iz prologa 2001: Odiseja v vesolju, konkvistadorje iz 16. stoletja iz Herzogovega Aguirre, srd božji ali na obmejnega računovodjo iz Jarmuschevega Mrtveca. /…/ Alonso prihrani svoj najosupljivejši trik za konec: nenaden skok v lynchevsko zajčjo luknjo, ki bi moral po vseh pričakovanjih pretrgati hipnotično vzdušje, a namesto tega gledalca potegne še globlje. Resničnost in mit, ki sta tu že tako ali tako v negotovem ravnovesju, se zrušita drug v drugega, ravno tako tudi dve stoletji, ki Jaujo: Raj na zemlji ločita od Alonsovih drugih del. Ko nazadnje nekoliko zbegani pridemo na drugem koncu ven, nam ni povsem jasno, ali so se ene sanje končale ali pa so se druge ravno začele.«
– Scott Foundas, Variety
»Z dolgimi sekvencami, ki so večinoma brez dialogov, krožno naracijo, ki spominja na Kafkov Grad, ter begajočim časovnim in geografskim preskokom proti koncu filma je Alonsovo najnovejše delo skoraj popolnoma – pa vendarle navdušujoče – nedoumljivo; čudno nadnaravna razsežnost filma je morda prav zares njegova največja enigma.«
– Daniel Fairfax, Senses of Cinema
»Alonso se poda v kraje, ki bi si jih le malo njegovih filmskih kolegov drznilo obiskati, kaj šele posneti, poleg tega pa ima izjemno sposobnost, da najde pokrajine z lastno dramo. /…/ Jauja: Raj na zemlji, ki jo je na 35-milimetrski trak v razmerju 1:1.33 posnel Kaurismäkijev direktor fotografije Timo Salminen, je osupljiv vizualni dosežek: skoraj vsaka podoba je pustolovščina v barvi in svetlobi, številni odlomki pa uspejo brez očitnih zvijač ali manipulacij ujeti barvne vrednosti Maneta. Jauja: Raj na zemlji je – tako kot vsi Alonsovi filmi – izjemen dosežek in obenem majhen čudež, bolj zapleten pripovedni okvir pa pravzaprav prinaša povsem novo razsežnost. To je film, ki v mislih raste še naprej.«
– Kent Jones, Film Comment
»Jauja: Raj na zemlji nam pomaga razumeti, da Alonsa ne zanima gledanje likov od zgoraj, z varnega stališča civilizirane družbe, ampak filmsko umetnost obravnava kot kraljestvo zase, kot vez med drugimi kategorijami, kot so narava, zgodovina in družba. Alonsova kinematografija temelji na prepričanju, da je filmska umetnost nekaj, česar ne moremo nikoli povsem razkriti; ni zgolj tehnično sredstvo za prikaz zunanje, nesporne realnosti, temveč način, na katerega na skrivnostne načine raziskujemo določene skrivnostne povezave. /…/ Alonso je eden tistih filmskih ustvarjalcev – na misel mi prideta le še Kiarostami in Monte Hellman –, ki film razumejo kot edini medij, pri katerem ni prave ločnice med pravilnim in napačnim, sanjami in resničnostjo, filmom in filmskim ustvarjanjem. Za Alonsa je ustvarjanje filma izlet v neznano, pot tja, kjer se civilizacija in narava medsebojno prepletata, kjer trčijo različna obdobja zgodovine, kjer so narodne meje manj pomembne od splošnega odnosa, kjer stvari magično prehajajo iz ene vrste resničnosti, fantazije ali civilizacije v drugo. /…/ Film je – kot nekakšna proustovska iznajdba – kraj, kjer se srečajo različni svetovi, kjer sanje, spomin, zgodovina in hrepenenje postanejo eno, kjer ni razlik med igralci, liki in režiserji, med dejstvi, zgodbami in legendami. Skrivnost je v tem, da je Jauja, obljubljena dežela, o kateri sanjajo ljudje, film sam.«
– Quintín, Cinema Scope
»Jauja: Raj na zemlji /…/ je dosežek, ki mu v sekciji Posebni pogled ni primere. Ob filmu Adieu au langage Jean-Luca Godarda predstavlja enega izmed dveh stebrov letošnjega festivala.«
– Mark Peranson, Cinema Scope
»/…/ delo izjemne lepote in vir nenehnega čudenja, ki potrjuje moč medija, medtem ko – v več kot enem pogledu – raste v nove dimenzije.«
– Dennis Lim, Artforum
»Jauja: Raj na zemlji, razmišljujoč kot Alonsovi drugi filmi, nas nazadnje zapelje na popolnoma neznan teren, pri čemer spominja na tiste vrste mistično ali metafizično potovanje, ki ga običajno povezujemo s filmi, kakršna sta Jodorowskyjev Krt ali – kajpada – 2001: Odiseja v vesolju /…/.«
– Jonathan Romney, Screen Daily
»/…/ zelo posebno doživetje in mistični vestern, v katerem ljudje niso nič več kot figure v večjem in nedoumljivem načrtu. Potop v veliki univerzalni mit, ki ga Lisandro Alonso uprizori z osupljivo popolnostjo.«
– Fabien Lemercier, Cineuropa
»Občudovalci Alonsovega dela vedo, da so njegovi filmi dobesedno pustolovščine; potovanja, ki so naporno fizično, telesno prebijanje skozi pokrajino. Tudi Jauja: Raj na zemlji, zgodba iz 19. stoletja o danskem vojaškem inženirju, ki se poda v golo Patagonijo, da bi našel pobeglo hčer, je takšen – a še vedno radikalen. Radikalen, ker v vlogo omenjenega inženirja postavi Vigga Mortensena, ker ga pripravi do tega, da govori dobro dansko in okorno špansko ter da postane telo, ki se odtisne na Alonsove predzgodovinske pokrajine. Radikalen zaradi svoje staromodnosti, posnetkov z zaobljenimi robovi v razmerju 1:1.33, na katerih vidimo nebo in zemljo in ki jih tako kot pri Johnu Fordu razpolavlja horizont – in seveda neki čudovito posneti sončni zahod v skrajno intimnem, low-fi slogu dejansko poustvari Fordovo technicolor tehnologijo iz štiridesetih let. Radikalen tudi kot praznik ekscesa, zaradi minimalističnega pristopa k skoraj vsemu razen k snovnosti in teksturi slike. Radikalen torej ne v enem samem trenutku, ampak v resničnem, občutenem kopičenju – kot da se prejšnji posnetki ne bi izgubili v megli spomina, pač pa se slika za sliko nalagajo drug na drugega, v plasti tiho utripajočih trenutkov /…/.«
– Daniel Kasman, Notebook
»Gre za Alonsov prvi izlet v kostumsko dramo, ki poleg tega uporabi zvezdniški vpliv Vigga Mortensena; a asketski slog argentinskega režiserja ne kaže nobenih znakov mehčanja. Ta fordovski vestern /…/ je pravzaprav veliko bolj čuden kot karkoli, kar je ustvaril doslej.«
– Isabel Stevens, Sight & Sound
»Alonsov slog dosega nove vrhunce čutne osredotočenosti in telesnosti, pri tem pa akcijo žene proti vznemirljivemu zaključku, ki presega meje filmskega časa in prostora.«
– Brian Brooks, Film Society of Lincoln Center
»Jauja izgleda kot predelava Iskalcev, kultnega, perverznega, kontroverznega Fordovega vestema, v katerem je John Wayne iskal svojo mladoletno nečakinjo, ki so jo ugrabili Indijanci. /../ In tu je paradoks: za tujega zavojevalca, ki je prišel, da bi koloniziral, defloriral in okužil rajsko deželo, ni hujšega zločina od hčerine izgube nedolžnosti. Raj ni izgubljen, ko pridejo brutalni, križarski, onanistični kolonialisti, ampak ko kolonialistova hči izgubi nedolžnost, ali bolje rečeno: raj je izgubljen, ko incest ni več mogoč. Toliko o raju, ki morda sploh ni obstajal. In toliko o punci, ki morda sploh ne obstaja.« ZA+
– Marcel Štefančič, jr., Mladina