zgodba
Janis Joplin se je v zgodovino zapisala kot ena ključnih osebnosti glasbene in kulturne revolucije šestdesetih. Toda kdo je bila, ko je za odrom odložila svojo iskrivo, energično, na videz neobremenjeno odrsko persono? Amy Berg s pomočjo Janisinih prijateljev, sodelavcev, družinskih članov, ljubimcev in zbirke zelo osebnih pisem, ki jih je pisala svojim najdražjim, izriše kompleksen portret bistre, občutljive, a tudi ranjene in globoko osamljene duše, ki je na odru iskala le eno: ljubezen.
Ganljiv, poglobljen portret “prve dame rock’n’rolla”, glasbene ikone, ki je na odru izpela lastno bolečino in s svojo nekonvencionalno držo tlakovala pot sodobnim glasbenim upornicam.
iz prve roke
»Janis si zasluži spodoben film o sebi. Zdi se mi, da je bila do zdaj bolj v ospredju njena smrt kot njeno življenje, jaz pa sem želela, da bi ljudje dobili občutek, kdo je bila Janis kot ženska, kot rock zvezda. V bistvu je bila prva ženska rokerica in prebiti se je morala čez mnogo ovir, da je lahko tlakovala pot, po kateri danes stopajo ženske. Imela je neposreden vpliv na žensko gibanje na drugačen način, kot o tem govori zgodovina. Bila je feministka, ne da bi se ji bilo treba razglasiti za feministko. /…/ Mislim, da njena zgodba nagovarja vsakogar na svoj način. Vsakdo v tem filmu vidi del sebe /…/. Ljudje, ki o Janis ne vedo nič, goreči oboževalci, ženske, filmarji, pevci in pevke, ljudje, ki jih nanjo veže katera izmed pesmi, ki jim je všeč /…/. Njena pisma so bila za zgodbo ključna, saj ponujajo redek vpogled v odnose z družino in prijatelji ter Janisino potrebo, da je na papirju popolnoma iskrena do sebe. Iz njih lahko razberemo tudi njen odnos do slave, iz katerega puhti lakota po ljubljenosti. /…/ Ko sem začela pripravljati film, sem mislila, da je bila manj občutljiva. Moja predstava o njej je bila polna klišejev; ob pogovorih z ljudmi, ki so mi vsi po vrsti pripovedovali podobne zgodbe, pa so se klišeji popolnoma razblinili. /…/ V bistvu sta bili dve Janis: ženska, ki je pela in vreščala na odru, tista, ki jo lahko vidite na arhivskih posnetkih …, a tu je bilo tudi plašno, introvertirano mlado dekle, in zelo težko je bilo loviti ravnotežje med obema …«
– Amy J. Berg
zanimivosti
Janis Joplin se je rodila leta 1943 v majhnem industrijskem mestu Port Arthur v južnem Texasu v družini srednjega razreda. V zgodnjih najstniških letih je imela zaradi svojih naprednih prepričanj (zavzemala se je denimo za pravice Afroameričanov) in slabe samopodobe velike težave z vključevanjem v družbo in je bila pogosto žrtev vrstniškega nasilja. Uteho je iskala v glasbi – navduševala se je nad glasbeniki, kot so Bessie Smith, Odetta, Lead Belly in Big Mama Thornton. Pri sedemnajstih je pobegnila od doma in začela peti v teksaških barih in klubih ter tako počasi zaslužila dovolj denarja za pot do Kalifornije. V San Franciscu se je pridružila psihedelični skupini Big Brother & The Holding Company, ki je leta 1967 nastopila na festivalu Monterey Pop in popolnoma očarala občinstvo. Ta nastop je skupini, zlasti pa Janis, odprl pot med zvezde. Izdali so dva uspešna albuma, leto pozneje pa je Janis skupino zapustila, osnovala bolj bluesovsko naravnano zasedbo Kozmic Blues Band in z njo posnela še en studijski album. Naslednje leto je ustanovila novo sestavo, The Full Tilt Boogie Band, s katero je pričela snemati nov album. Medtem ko je na odru blestela, pa se je za njim vse bolj krčevito borila z odvisnostjo od alkohola in heroina, ki ji je leta 1970 vzel življenje. Umrla je zaradi nenamernega predoziranja, stara komaj 27 let. Leta 1971 je izšel posthumni album Pearl z njenim največjim hitom, predelavo pesmi Krisa Kristoffersona Me and Bobby McGee.
portret avtorice
Amy J. Berg (rojena leta 1970 v Los Angelesu) je ameriška režiserka in producentka, najbolj znana po dokumentarcu o spolnem nasilju za zidovi katoliške cerkve Deliver Us from Evil, ki je bil leta 2007 nominiran za oskarja za najboljši celovečerni dokumentarec. Na začetku kariere je kot producentka in scenaristka delala za različne TV-postaje. Njen prvi dokumentarni celovečerec West of Memphis (2012) je šel po sledi zgodbe treh najstnikov iz zahodnega Memphisa, obsojenih umora treh dečkov. Leta 2014 je posnela svoj prvi igrani film, detektivko Every Secret Thing, istega leta pa je premiero doživel še dokumentarec An Open Secret o spolnih zlorabah v filmski industriji. V letu 2015 je bil poleg dokumentarca o Janis Joplin premierno prikazan tudi film Prophet’s Prey, zgodba o kontroverznem mormonskem preroku Warrenu Jeffsu.
kritike
»Iz pogovorov z družino, prijatelji, člani glasbenih skupin in ljubimci veje ton nežnosti in spoštovanja. Vsi so vedeli za Janisino nenasitno potrebo po ljubezni. To je bila gonilna sila njenih kariernih ambicij. Pred nami se izriše mehka ženska. Glas, s katerim je pela, je morda res zvenel, kot bi po duši drgnil z brusnim papirjem, toda glas, s katerim je govorila, je bil blag in uglajen. /…/ Amy Berg je prepoznala ter v ta tragični in navdihujoči dokumentarec pogumno prelila neotipljive občutke hrepenenja.«
– Sophie Monks Kaufman, Little White Lies
»Če dokumentarec Janis Joplin: Otožno dekle kaj čudovito prikaže, potem sta to prekipevajoča ljubezen do življenja in občutek radosti, ki je puhtel iz vsake pore te pevke s privihanim nosom. V skupinah, v katerih je pela, fantov ni zasenčila le zato, ker jih je prekašala v glasbeni nadarjenosti – to je bilo /…/ povezano tudi z njeno čisto živalsko privlačnostjo.«
– Lee Marshall, Screen Daily
»Čeprav Amy Berg umesti Janis Joplin v njen čas, ga niti ne idealizira niti demonizira niti ga ne poskuša pojasniti. /…/ V veliki meri je naloga, da opiše ta svet in svoj prodor v njem, prepuščena Janis sami – v pismih, ki jih z ravno pravo mešanico moledovanja, uvida in ošabnosti prebira Chan Marshall, poznana kot kantavtorica Cat Power.«
– Robert Lloyd, Los Angeles Times
»Amy Berg vlogo pripovedovalke, ki prebira pisma Janis Joplin, zaupa Chan Marshall /…/. Marshallova svojega branja ne ‘odigra’, ampak – z blagim južnjaškim naglasom in očitno povezanostjo s snovjo spričo dejstva, da je tudi sama ženska performerka – preprosto pusti besedam in občutkom, da govorijo sami zase. To pomaga ustvariti vtis, da povezovalni glas in zorni kot filma kljub množici govorečih glav vendarle pripadata Janis Joplin, in da sta to v veliki meri glas in perspektiva izobčenke, ki hlepi po potrditvi.«
David Rooney, The Hollywood Reporter
»Tudi če vam je bila Janis Joplin le približno všeč kot pevka, vam bo po ogledu sočutnega, inteligentnega dokumentarca Amy Berg zagotovo zlezla globoko v srce kot oseba.«
– Stephanie Zacharek, The Village Voice
»/…/ njene romance so bile flirti s katastrofo, njeno življenje je bilo tek skozi špalir šovinizma, krutosti in podlosti, avtodestrukcije – heroina ipd. – pa se je oklenila tako, kot se drugi oklenejo ljubezni, toda vse, kar jo je poniževalo, mučilo, zlorabljalo, žalilo, smešilo, demoniziralo in uničevalo, je izklesala v glas, ki je štikle Cry Baby, Piece of My Heart, Ball and Chain, Maybe in Me and Bobby McGee prelevil v emocionalni coming out, enciklopedijo sodobnega trpljenja, teater državljanske nepokorščine, kristal neustrašne, a osamljene humanosti, krik ženskega opolnomočenja. Pela je, kot da gre za življenje. Pri sedemindvajsetih je že ni bilo več. Kot vsake prave revolucionarke.« ZA+
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Janis Joplin velja za prvo damo rock’n’rolla, vendar smo šele z dokumentarnim filmom Janis Joplin: Otožno dekle dobili celovit filmski portret glasbenice, ki je v veliki meri zaznamovala popularno kulturo druge polovice 20. stoletja. /…/ Čeprav film ne ponudi nobene inovacije v žanru dokumentarnega filma, je Amy J. Berg na premišljen in uravnotežen način izbrala arhivsko gradivo in svoje sogovornike ter na tak način predstavila kompleksen portret ne samo izjemno talentirane, temveč tudi zelo inteligentne in razgledane glasbenice. Film razbije klišejske predstave o prezgodaj umrli glasbenici (umrla je leta 1970 zaradi prevelika odmerka heroina) in pokaže, da je Janis tlakovala pot mnogim kasnejšim glasbenicam in imela velik vpliv na gibanje za enakopravnost spolov.«
– Špela Standeker, Dnevnik
»Film potrjuje, da je Janis Joplin še vedno spodbuda in zgled marsikaterih glasbenici, da jim je prav ona utrla pot v pregovorno moški rock&roll in v območje bluesa, ki je sicer v domeni črnskih glasbenikov. Režiserka nič ne razlaga in se o ničemer ne sprašuje. Tako je film nekakšna intenzivna, lepo tekoča pripoved o času in nadvse inteligentni in občutljivi, na neki način pa tudi močni osebi, ki jo očitno vsi pogrešamo, čeprav ne podpiramo vseh njenih dejanj.«
– Neva Mužič, RA ARS
»Gre za dobro popotnico novim generacijam, ki to glasbo šele spoznavajo, tisti, ki pa jo že poznajo, bodo prijetno popotovali … Tudi s pomočjo glasu Cat Power, ki je v filmu “vsevedna pripovedovalka”. Potem pa domov poslušat plošče.«
– Igor Bašin, Nova muska