zgodba
Par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, nekega dne v svojem ovčjem hlevu odkrije nenavadno darilo matere narave. A vsak čudež ima svojo ceno …
iz prve roke
»Kot otrok sem veliko časa preživel na ovčarski kmetiji svojih starih staršev, zato so jagenjčki, ovce in ovni živali, ki jih zelo dobro poznam. Vedno sem si želel povedati zgodbo, ki bi temeljila na ljudskih pripovedkah, zgodbo, ki bi prikazovala naravo v človeku in človeka v naravi. /…/ Film je vizualno-zvočni medij, ki se nas dotakne na več ravneh, zato sva se [s soscenaristom] pri pisanju scenarija osredotočila na pripovedovanje zgodbe skozi sliko in zvok, dialoge pa sva skrčila na minimum. Jagnje se močno napaja pri islandskih ljudskih pripovedkah, ne pri eni sami, temveč pri mešanici številnih. Oba naju zanimajo zgodbe, ki so večinoma realistične, a imajo absurden ali nadrealističen vidik, ki pa ni nikoli izpostavljen in tako postane realističen kot vse ostalo. /…/ Zgodba bi lahko opisovala življenje kogarkoli izmed nas; včasih je temačna, vendar trenutek veselja nikoli ni daleč. Zame je to predvsem vizualna pesem o izgubi, tako boleči, da je človek pripravljen storiti skoraj vse, da bi si povrnil nekdanje veselje in srečo. Življenje zakoncev Maríe in Ingvarja, ki nista zmogla preboleti izgube in žalosti, je polno občutkov krivde in obžalovanja. Zato sta se pripravljena spustiti v nekaj, za kar oba vesta, da ne bo moglo trajati.«
– Valdimar Jóhannsson
»To je univerzalna zgodba. Čeprav je zelo globoko zakoreninjena v islandski naravi, mislim, da bi se lahko dogajala kjerkoli. Gre za družinsko dramo o žalovanju, celjenju ran in materinstvu. Zdi se mi skoraj kot grška tragedija – s ščepcem [islandske] čudaškosti.«
– Noomi Rapace
portret avtorja
Valdimar Jóhannsson se je rodil leta 1978 na severu Islandije. V letih od 2013 do 2015 je bil na doktorskem študiju v okviru programa Film Factory Béle Tarra v Sarajevu. Med njegovimi mentorji so bili Tilda Swinton, Gus Van Sant, Carlos Reygadas in Apichatpong Weerasethakul. Posnel je več nagrajenih kratkometražcev, Jagnje pa je njegov prvi celovečerec.
kritike
»Tule je napis, za katerega nisem pričakoval, da ga bom kdaj videl na platnu: ‘Izvršna produkcija: Noomi Rapace, Béla Tarr.’ /…/ Gre za tip filma, ki ne poskuša zadovoljiti gledalčeve želje po pretiranem pojasnjevanju ozadja zgodbe. /…/ Preprosto nas sooči s surovim, eksistencialnim položajem dveh ljudi – in kopice najrazličnejših živali – v nedvomno čudovitem, a tudi nekoliko tesnobnem svetu. /…/ Jóhannsson v zvezi s svojim filmom upravičeno zavrača oznako ‘ljudska grozljivka’. /…/ Po mojem mnenju sodi Jagnje v isto tradicijo kot nadvse zanimiva švedska produkcija Meja (Gräns). V tem filmu je Abbasi s pridom izkoristil legendo o trolih /…/, hkrati pa dal jasno vedeti /…/, da mu ni niti malo mar za vse folklorne vidike, povezane z morebitno stvarnostjo takšnih bitij. Trole je uporabil zgolj kot dramsko metaforo, sredstvo za zaplet – en sam čudni, nadrealistični element, ki domnevno normalno družbo razstavi na koščke in postavi pod mikroskop. Natanko tako je na primer Jean-Claude Carrière v svojih navdihnjenih scenarijih za Luisa Buñuela ter za filma Rojstvo (Birth, 2004) Jonathana Glazerja in Max, ljubezen moja (Max mon amour, 1986) Nagise Oshime izpeljal elegantno katastrofično zgodbo iz enega samega, odločilno nenavadnega detajla, ki ga osrednji liki jemljejo kot nekaj povsem običajnega /…/. Jagnje deluje na zelo podoben način. /…/ Eden najbolj obrabljenih klišejev v filmski kritiki je izjava: ‘Pokrajina je lik.’ Toda tukaj, v konfrontaciji človeka in okolja, dobi ta ideja nekaj smisla. Film predstavi pokrajino na zelo neobičajen način: ko liki hodijo ali celo tečejo skoznjo, imamo občutek, kot da se niso premaknili več kot za centimeter. Človek in narava sta povsem neusklajena, njuno tekmovanje pa daje slutiti nekaj zloveščega. Končni izkupiček te naraščajoče napetosti je osupljiv. Pravzaprav gre pri Jagnjetu bolj za to, da so liki pokrajine. Obrazi in telesni gibi igralcev so proučevani v gluhi tišini, z le najbolj subtilnimi namigi, ki nakazujejo spremembo razpoloženja ali notranjo misel.«
– Adrian Martin, ScreenHub
»Kje začeti z noro premiso pričujočega filma? Najboljše izhodišče je stavek, ki ga približno na polovici izreče eden od likov: ‘Kaj za vraga je to?’ Od tu dalje velja omeniti, da bi že najpreprostejši opis zapleta pokvaril bistvo privlačnosti, če že ne kompleksnega in celo umetelnega načina, kako se film razvija. /…/ Premisa je na trenutke prav huronsko smešna, vendar se Jóhannsson nikakor ne šali. Čeprav njegov prvenec izhaja iz nedavnih poskusov ‘povzdignjenih grozljivk’, jih režiser prelije v koncept, ki na koncu stoji sam zase; Jagnje je hkrati kompleksna metafora in nadvse učinkovit vizualni geg.«
– Eric Kohn, IndieWire
»Snov, ki lovi krhko ravnovesje med nadnaravnim trilerjem in absurdno komedijo, je kot ustvarjena za Noomi Rapace, katere intenzivni, nekoliko mračni igralski slog je bil le redko bolje izkoriščen. /…/ Igralka je odigrala najboljšo vlogo svoje kariere.«
– Wendy Ide, Screen Daily
»Če bi filmi imeli vonj, bi Jagnje dišalo po mokri volni in suhem senu, mrzli megli in živalskem zadahu. Ta atmosferični celovečerni prvenec Valdimarja Jóhannssona, obsijan z neizprosno ledeno svetlobo /…/, se razvija kot ljudska pravljica in utripa kot grozljivka.«
– Jeannette Catsoulis, The New York Times
»Najbolj prisrčna in ganljiva nočna mora, kar ste jih kdaj doživeli.«
– David Fear, Rolling Stone
»Jagnje je ultimativni božični film. /…/ Ni važno, kakšen je otrok – važno je, da odreši zakonski par, ki je brez otrok. »Jagnje« je le groteskni odsev svojih »staršev« – njunih želja, fantazij in tesnob, njune patologije. Mi bolje rečeno: »jagnje« je dokaz, da »starševske« želje in fantazije niso nikoli nedolžne ali altruistične, še manj idilične. Jagnje, ki ga je produciral butični studio A24 /…/, zastavi mučno vprašanje: čigavi so sploh otroci? ZELO ZA« – Marcel Štefančič, jr., Mladina